Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 8. julij 1989
Prvi nočni vzpon je leta 1792 opravil neki lovec po imenu Primož. Prva slovenska turista, tako so takrat imenovali meščane, ki jih je vodnik vodil po gorah, sta prispela na Triglav leta 1808, bila sta brata Jakob in Janez Dežman, spremljal pa ju je gorski vodnik Anton Kos. Istega leta je zmogel vrh tudi glasnik slovenskega alpinizma, župnik Valentin Stanič. Že v bogoslovju, študiral je v Salzburgu, se je Stanič zanimal za gore in splezal na nekatere znamenite vrhove, med katerimi izstopajo prvi vzpon na Hoher Göll, vzpon na Watzman in Grossglockner. Med službovanjem v Gorici pa je opravil nekaj znamenitih podvigov v Julijcih. Leta 1808 se je, kot že omenjeno, povzpel na Triglav.
Njegova navdušenost in izkušenost sta ga postavila v ospredje vzhodnoalpskega planinskega sveta in res je škoda, da ga je poklic zadrževal daleč od slovenskih gora.
V zvezi s Triglavom naj še povemo, da je leta 1780 baron Karel Zois dal zgraditi zavetišče na Velem polju in kočo v Dolini Triglavskih jezer.
Zois je leta 1818 kot prvi izvedel pristop skozi Krmo, medtem ko je pot prvi prehodil Henrik Freiyer.
Morda se bo kdo izmed bralcev vprašal, zakaj imenujemo alpiniste ljudi, kot je Stanič, potem ko so v svojem življenju opravili samo take vzpone, ki jih zmore danes vsak navaden planinec. No, razlog je prav v besedi danes. Danes se lahko povzpne na vrh Triglava ali celo Mont Blanca vsak hribolazec prav zato, ker se je planinstvo psihično in tehnično razvilo. V dobi, ko se premaguje sedma stopnja, ni težko sprehajati se po Triglavu. Drugače pa je bilo v časih, ko se ljudje iz strahu pred goro nanjo niso niti ozrli. Ne vem, kdo je hrabrejši: Messner ali Balmat, Zaplotnik ali Kos? Zaključili bi z odgovorom, ki ga je dal znameniti angleški alpinist Mummery na vprašanje, kaj misli o steni, ki jo je komaj preplezal in je veljala za izredno zahtevno. Odgovor se je glasil nekako takole: nepremagljiva stena, najtežji vzpon v Alpah, dobra smerca in končno lažji sprehod za gospe.
Toda pustimo filozofiranje in se posvetimo raje novim vzponom na Mont Blanc ter vrsti vzponov na Monte Roso; ti so v zgodovini alpinizma važna točka, saj pomenijo začetek druge velike faze osvajanja sten in vrhov.
Leta 1787, to se pravi leto dni po uspešni odpravi dr. Paccarda in Balmata, so zmogli vrh Mont Blanca gorski vodniki iz Chamonixa Jean Michel Cachat, Alexis Tournier in spet Jacgues Balmat. Za ta vzpon so izbrali novo smer, ki je bila krajša in manj zahtevna od prejšnje, vendar bolj izpostavljena plazovom in zato nevarnejša. Po tej smeri, ki so jo imenovali Ancien Passage Superieur, je končno dosegel vrh tudi Horace Benedict de Sausssure, ki smo ga označili kot začetnika, dovolite mi izraz, bitke za Mont Blanc. Ženevski profesor je torej dosegel vrh ob priliki tretjega uspešnega poskusa, in sicer 3. avgusta 1787. Spremljal ga je običajni Jacgues Balmat, z njim pa je bilo še sedemnajst gornikov. Menim, da bi bila v današnjih časih ta skupina preštevilna celo za naskok Everesta.
Od Saussurejevega vzpona vse do leta 1827 se je zvrstilo 14 vzponov na Mont Blanc, edina smrtna nesreča pa se je pripetila leta 1820, ko je ogromen plaz pobral tri gorske vodnike, ki so spremljali dr. Hamela. Po tej nesreči so strokovnjaki skušali najti primernejšo in manj nevarno smer na vrh alpskega velikana. Tudi tokrat je imel glavno besedo prvopristopnik dr. Paccard, ki je uvidel novo možnost. To smer, seveda že starejšega Paccarda ni bilo zraven, so speljali 25. julija 1827 in jo imenovali de Corridor. Le-ta je veljala za normalen pristop na Mont Blanc, dokler je ni izpodrinila še danes uporabna smer preko grebena Bosses.
Do sedaj smo omenjali izključno francosko stran gore in povsem pozabili na italijansko pobočje. Tega pa nismo storili naključno, italijanski predel najvišjega evropskega vrha je dokaj zahtevnejši in zato je razumljivo, da so se vsi poskusi prvopristopnikov in njim sledečih alpinistov odvijali na oni strani Aljo. Toda italijanski vodniki niso spali. Že pred prvim vzponom so spremljali Saussureja, ko si je ogledoval to pobočje gore, kasneje pa so iz lastne iniciative iskali svojo smer na Mont Blanc. Pomanjkanje koga, ki bi gorjane spodbujal, in precejšnja tehnična zahtevnost sta zakasnila prvi italijanski vzpon vse do leta 1855.
Prav to letnico, ravno takrat je bil dosežen tudi vrh Monte Rose, so strokovnjaki postavili za začetek druge faze gorništva. Kaj se je sploh spremenilo?
