Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 9. julij 1989
Gore so seveda ostale iste in tudi človek ni dobil peruti, da bi z njimi zmanjšal težave vzpona. Spremenil pa se je odnos do gorništva. Že na začetku smo omenili uradne znanstvene razloge, v imenu katerih so se ljudje odpravljali v gore. Želja po spoznanju naj bi bodrila Saussureja in tovariše, ko so tekmovali za Mont Blanc. Leta 1855, seveda ne iz dneva v dan, pa se le začela tista faza, ko človek, ali bolje alpinist, ni več potreboval nikakršnega opravičila za svoje plezalske podvige. Ta stavek bo morda zvenel nekaterim kot utopično in povsem svojevrstno interpretiranje takratnega in – zakaj ne – tudi današnjega gorništva, zato ga bomo skušali kasneje čimbolj razjasniti. Zdaj se raje povrnimo v prvo polovico devetnajstega stoletja in poglejmo, kako je prišlo do vzpona na Monte Roso in osvojitve italijanskega pobočja Mont Blanca.
Zanimanje za drugi najvišji alpski vrh – Monte Roso – se je začelo že leta 1777. V tem primeru, nasprotno, kot se je zgodilo za Mont Blanc, zamisel o vzponu ni nastala v krogu intelektualcev, temveč med preprostimi pastirji, ki so prebivali ob vznožju gore. Iz ne vem katerega vira je prišla mednje novica, da se onstran velikih ledenikov skriva neskončno velika, rodovitna, skoraj čarobna dolina. Sami in brez vsakršnega poznavanja alpinistične tehnike so organizirali izvidnico, ki je leta 1778 dosegla špico Lisjoch v skupini Monte Rosa. Magične doline seveda niso našli, začeli pa so planinsko zgodovino v tej čudoviti gorski skupini. V naslednjih letih so se nove, bolj organizirane odprave alpinistov poskušale v stenah in na ledeniku Monte Rose in njihov trud je bil s časom poplačan, saj je padal vrh za vrhom vse do leta 1855, ko je bil končno dosežen glavni vrh, znan tudi kot Punta Dufour. Zanimivo je dejstvo, da so ta podvig zmogli angleški alpinisti, ki so se tako slovesno predstavili v Alpah, kjer so kasneje želi še vidnejše uspehe.
Kaj pa so medtem počenjali Francozi, ki so takrat veljali za najbolj alpinističen narod? Po izrednem uspehu na Mont Blancu niso prazno uživali in se zibali v slavi. Tudi razpad Napoleonovega cesarstva in izgnanstvo preambicioznega Korzičana na otok Sv. Helene jih ni kdove kako zaustavil. Nasprotno! Zmogli so celo vrsto podvigov, med katerimi prav gotovo izstopa vzpon na krasen granitni obelisk v skupini Mont Blanca, imenovan Grand Dru.
Povrnimo se k izhodiščni točki, in sicer na italijansko stran Mont Blanca leta 1855. Na začetku smo že povedali, da so italijanski vodiči kljub pomanjkanju človeka, ki bi jih z denarjem spodbujal, sami skušali najti svojo smer na alpskega očaka, kar jim je tudi uspelo, in sicer po grebenu preko Mont Blanca du Tacul in Mont Maudita. Ta smer, ki je vsekakor vredna spoštovanja, pa gotovo po težavnosti ne presega svoje dobe. Le za las je namreč zahtevnejša od francoskega normalnega pristopa in se povsem izogne Brenvini steni. Prav z opisovanjem te stene in plezanjem čeznjo po znamenitem Sperone della Brenva bomo sedaj pisali. Najprej nekaj besed o steni sami. Najenostavnejše bi bilo povedati, da je to južna stran gore in najbližja Courmayeurju. Toda brez vsakega pretiravanja bi si upal trditi, da ima prav ta stena zaslugo, da imenujemo Mont Blanc edini himalajski vrh v Alpah. Visoka 1200 metrov, divja in na videz nepremagljiva se stena strmo dviga nad velikim istoimenskim ledenikom, na katerem je pravi labirint razpok. Na njeni skrajni desni se dviga na začetku skalnat, potem pa leden rob, nad katerim se kot poslednja pregrada pred vrhom vzpenjajo proti nebu ogromni seraki. Serake imenujemo kope ostrih ledenih blokov na ledeniku, ki se neprestano podirajo in nanovo ustvarjajo.
No, in prav ko sem pred pisanjem teh odstavkov brskal po knjigah o alpinizmu, sem presenečen našel podatek, da so verjetno, stvar pač ni stoodstotno gotova, courmajerski gorski vodniki preplezali ta gorski rob. Podvig se mi je zazdel izreden. V preblisku sem zagledal pred seboj steno, ki sem jo pred leti žal brez uspeha naskakoval in ki me je očarala s svojo grozljivostjo. Medtem ko sva s prijateljem lagodno posedala na terasi koče Torino, do katere nas pripelje žičnica, in si ogledovala steno, ki sva jo nameravala preplezati, mi še na misel ni prišlo, da so si to steno ogledovali alpinisti prejšnjega stoletja z istim namenom. Midva sva sicer imela v načrtu nekoliko težjo smer, toda pogled se je pasel po celotnem predelu gore in rob se mi ni zdel lažji sprehod. Nasprotno! Precejšnja strmina in neprestano bobnenje plazov, ki so se valili po steni, so dajali slednji spoštovanja vredno obličje. Če temu prištejemo skromnost ali celo odsotnost tehničnih pripomočkov, ki so jih imeli na razpolago pionirji, lahko zares čutimo do njih tisto spoštovanje, ki ga danes s težavo čutimo celo do vrhunskih alpinistov.
