Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik,11. julij 1989
Kot smo že napisali, ta vzpon ni uradno potrjen. O njem nekatere zgodovinske knjige sploh ne pišejo, in vendar sem prepričan, da je v vsaki zgodbi nekaj resnice. Za vsakega, ki se je kdaj skušal v gorah, ni bistvenega pomena, ali so courmayeurski gorski vodniki zmogli težave do vrha, zanimivo pa je, da so se skušali v svetu, ki je bil zanje tako nevsakdanji. Podobno kot vsi, ki so lep del svojega življenja posvetili goram, se zavedam, da sta besedi vrh in uspeh samo kasnejše zadoščenje, z njima se lahko pohvalimo pred prijatelji, napor, volja do življenja in težave pa so identične, če smo cilj dosegli ali ne. Važno je sodelovati – je geslo olimpijskih iger, in prav tako je v alpinizmu važno poskusiti.
Če se povrnemu k zgodovini, naj še povemo, da so smer po Brenvinem robu zagotovo speljali leta 1864 angleški plezalci v spremstvu domačih vodnikov.
S tem bi zaključili obdobje Mont Blanca in spregovorili o prvem vzponu na Matterhorn in o prvi veliki tragediji v zgodovini gorništva.
Tekma za Matterhorn
Mogoče so se zdeli dosedanji zgodovinski podatki in nizanje letnic nekoliko dolgočasni, saj se tudi sam zavedam, da se zdijo ta tuje zveneča imena in nepoznani kraji dokaj zoprni, dokler se posameznik ne vživi vanje z dušo in telesom. Toda čutil bi se sila nepoštenega, če bi preskočil to, kar je osnova za celoten razvoj alpinizma. Že zadnjič sem na koncu omenil, da bomo govorili o prvem vzponu na Matterhorn ali italijansko Cervino in o nesreči, do katere je takrat prišlo. V mejah mogočega se bom sedaj skušal izogniti imenom in letnicam, posredoval bom le občutke, ki sem jih imel, ko sem sam splezal na Matterhorn. Verjetno se le-ti ne razlikujejo od občutkov prvopristopnikov.
Ko sem se pred petimi leti odločil, da se povzpnem na Matterhorn po klasični ali Whymperjevi smeri, sem o tem plezalcu vedel samo, da je bil po poreklu Anglež. Šele ko sem brskal po raznih vodičih in iskal podatke o smeri, sem se radoveden ustavil pri zgodovinskem opisu prvega vzpona. Tako sem se navdušil nad Matterhornom in njegovo zgodovino, da sem še bolj nestrpno čakal na dopust in na dan odhoda v dolino Aoste. »Tekma za Matterhorn« se glasi naslov odlomka v neki alpinistični knjigi. Ni mi bilo jasno, zakaj mora človek tekmovati za dosego vrha gore. Ni lažje in pametnejše dogovoriti se za skupen vzpon? Vsa ta vprašanja so izginila, ko sem po zadnjem ovinku ceste, ki pelje po Valtournanche, in sicer iz Saint Vincenta do Cervinie, zagledal pred sabo gore. S kraljevsko vzvišenostjo, ovit v srebrno lesketajočo se odejo večnega ledu, se Matterhorn dviga nad zadnjimi zelenimi pašniki. Kdo bi se ne zaljubil v ta osamljeni monolit, v to kraljico gora, in kdo bi to ljubezen delil z drugimi? Povsem mi je bilo jasno, zakaj se je gorski vodnik Jean Antoine Carrel tako prizadeval, da bi osvojil goro, ki se je dvigala nad njegovim rojstnim krajem. Zakaj ni hotel, da bi tujci speljali svojo smer in mu oskrunili svetišče. Ni mu bilo samo do plačila, ki mu ga je ponujal Felice Giordano, katerega je vodstvo italijanske planinske zveze dodelilo za vodjo odprave na Matterhorn, predvsem je hotel stopiti na svojo goro in to kar po tisti strani, ki jo je že od rojstva vsak dan gledal.
Carrelov tekmec je bil Edward Whymper, vrhunski predstavnik britanskega alpinizma tiste dobe. Že nakaj let se je mudil v Alpah in dokazal, česa je zmožen. Po njegovi zaslugi so padli vsi do tedaj še ne osvojeni vrhovi, med katerimi naj omenimo Grand Jorasses, Aiguille Verte itd. Njegov pristop k Matterhornu, ki ga je naskakoval že šestkrat po italijanski smeri, ni bil tako globo čustven, zato pa toliko bolj racionalen. Whymper ni iskal ene smeri, temveč najlažjo. In prav to ga je privedlo na nasprotno stran gore, se pravi na današnjo švicarsko stran. Dne 12. julija 1865 je prekoračil mejni greben pri prelazu Teodulo in se po ledeniku spustil v Zermatt, kjer se je srečal s tovarišem Hadowom in s svojimi petimi vodniki. Že naslednjega dne so dosegli mesto, kjer stoji danes koča Hornli pod istoimenskim grebenom.
Tudi sam sem dan pred vzponom preživel v tej koči. Pogovarjal sem se s tovariši, ki so me spremljali, in se skušal delati brezbrižnega, kot bi ne bilo nič takega odpraviti se naslednji dan na vrh gore, ki se je nedosegljivo visoko dvigala nad nami. V načrtu sem imel solo vzpon.
Whymper je tisto noč ali del noči pred vzponom prespal na trdih tleh pod milim nebom, sam pa sem izkoristil prednosti svoje dobe in poležaval na skupinskih ležiščih koče. Udobnost pa mi ni prinesla spanca. Premetaval sem se na ležišču, in ko so ob dveh ponoči prvi alpinisti že vstajali, je moje razburjenje doseglo svoj višek. Pogledal sem skozi okno in črni obrisi gore, na kateri so se v mesečini bleščala snežišča, se mi niso zdeli vabljivi. Spomnil sem se tragedije med prvim vzponom, spomnil prejšnjega večera, ko sem brskal po knjigi v koči in videl, da je bil na skoraj vsaki strani po imenu kakega plezalca križec. Koliko ljudi je že izgubilo življenje na tej gori?
