Podnebne spremembe, umetna inteligenca ali jedrska nevarnost — in kaj nam pove gora, ki se v teh (pre)vročih dneh tali pred očmi …
V zadnjih dneh je družbena omrežja preplavila fotografija Matterhorna, na kateri se po južni steni spuščajo slapovi taline. Je resnična? Je umetna inteligenca? Ali je samo še en simptom časa, v katerem »videti»« ne pomeni več »verjeti«?
Gatallic Bill Cosmos, dolgoletni prebivalec Zermatta in ustanovitelj ene od družabnih spletnih skupnosti ljubiteljev Matterhorna (Matterhorn photo group), je zapisal nekaj, kar (po njegovem) presega vprašanje avtentičnosti fotografije: »V Alpah je mogoče vse. Permafrost se tali, gore se krušijo, slapovi se pojavljajo tam, kjer jih nikoli ni bilo. A v dobi umetne inteligence ne moremo več vedeti, kaj je res.«
In prav tu lahko načnemo večje vprašanje: kdo je največji sovražnik človeštva — gorskega okolja?
Podnebne spremembe: gora, ki se dobesedno razkraja
Matterhorn je simbol Alp — in hkrati simbol njihove ranljivosti. Vročinski valovi, kot je trenutni v Zermattu (30 °C in še kaj več v dolini), povzročajo: hitro taljenje snega in ledu, destabilizacijo permafrosta, ki drži stene skupaj, povečano nevarnost padajočega kamenja, zapiranje smeri in koč, izgubo ledenikov, ki so oblikovali alpsko krajino.
V zadnjih 20 letih je Matterhorn izgubil večino stalnega snežnolednega pokrova v stenah. Slapovi taline niso več redkost — so nova normalnost.
Umetna inteligenca: resničnost, ki se topi hitreje kot led
Cosmos zapiše: »Videti je verjeti — a odkar obstaja AI, tega ne moremo več reči.«
Umetna inteligenca je postala orodje, ki lahko: ustvari popolnoma prepričljive lažne fotografije, manipulira javno mnenje, zabriše mejo med dokumentom in fikcijo, oslabi zaupanje v znanost, medije in celo lastne oči.
Če je podnebna kriza fizična, je kriza informacij psihološka. In ko se obe združita — ko ne vemo več, ali je fotografija taljenja gore resnična — izgubimo sposobnost reagiranja.
Jedrska nevarnost: stari strah, ki nikoli ne izgine
Jedrsko orožje ostaja edina tehnologija, ki lahko v nekaj minutah uniči civilizacijo. A ker je »tiho« in nevidno, ga pogosto potisnemo v ozadje. V resnici pa: se jedrske zaloge ponovno povečujejo, geopolitične napetosti rastejo — evropski voditelji nas kar porivajo v še večjo vojno, doktrina odvračanja postaja vse bolj krhka.
Če je podnebna kriza počasna, je jedrska trenutna. Če je AI nevidna, je jedrska nepredstavljiva.
Kaj nam sporoča Matterhorn?
Fotografija — resnična ali ne — je postala simbol. Ne simbol gore, temveč časa, v katerem živimo: gore se talijo, resničnost se razkraja, svetovne sile se oborožujejo, ljudje pa se sprašujemo, katera nevarnost je največja (na viruse in nalezljive bolezni smo kaj hitro hitro pozabili — a spet prihajajo).
Cosmos, ki je v Zermattu preživel tri desetletja, pravi: »Osebno mislim, da je AI največja grožnja človeštvu po jedrskem orožju.«
A morda je odgovor preprostejši: Največji sovražnik človeštva je tisti, ki ga ignoriramo.
Podnebne spremembe, AI in jedrska nevarnost niso ločene teme. So tri plati iste zgodbe: zgodbe o civilizaciji, ki je izgubila občutek za mejo — in za posledice.
