Klasična ledna smer, zaradi otoplitev spreminjajoča, z enakomerno naklonino in resnim sestopom čez Nadelhorn
Severna stena Lenzspitze je ena najbolj prepoznavnih lednih sten v Mischabelu. Razvlečena, enakomerno nagnjena (ledna) plošča, kot »prt« se dviga neposredno proti vrhu, je že desetletja klasičen cilj alpinistov (če je verjeti samo iskalniku sta od naših prva plezala Jeromen in Rupar 1970, dve leti pozneje pa jo je že presmučal Heini Holzer), ki iščejo čisto linijo in stabilno, ritmično plezanje. Smer je tehnično pregledna, a zaradi dolžine, izpostavljenosti in sestopa čez Nadelhorn ostaja resno visokogorsko dejanje.
Značaj smeri
Smer je znana po izjemno enakomerni naklonini (50–55°), ki se po kratkem strmejšem začetku (60–70°) vleče skoraj 600 metrov do izstopa na greben.
Gre za klasično ledno plezanje, kjer ni izrazite ključne težave, zato pa je pomembna kondicija, ritem in zanesljivo gibanje v strmem ledu.
Objektivne nevarnosti so razmeroma majhne. Podori so redki, plazovi predvidljivi, največja nevarnost pa prihaja od navez, ki se gibljejo po povezovalnem grebenu Lenzspitze–Nadelhorn. Razpoke so na celotni liniji redke.
Domačini Lenzspitze imenujejo Südlenz. Spomladi sonce zaide skoraj neposredno za Lenzspitze, kot se vidi iz Saas-Feeja, od tod tudi ime gore. Lenz = pomlad.
Opis smeri
Vstop poteka prek dobro vidne krajne zevi (~3680 m), običajno v padnici vrha ali nekoliko desno. Prehod je večino sezone ugoden.
Prvih nekaj deset metrov je najstrmejših (60–70 m, 60–70°). V poznih sezonah se lahko izsuši, zato je najboljši led praviloma na desni strani.
Po začetnem odseku se stena umiri in preide v dolgo, enakomerno ledeno pobočje (50–55°, ~500 m).
Če ni stopinj, je najbolj logična linija v vpadnici vrha ali rahlo desno.
Izstop je širok in pregleden. Do vrha Lenzspitze sledi še kratek snežno-ledeni greben.
Sestop čez Nadelhorn
Sestop je pogosto najzahtevnejši del ture.
Greben Lenzspitze–Nadelhorn je dolg, izpostavljen in razmeroma oster. V slabih razmerah je lahko tehnično težji od same stene.
Z vrha Nadelhorna sledi še dolg sestop proti Mischabelhütte.
Zgodovina
Na Lenzspitze so prvič splezali avgusta 1870, Clinton Thomas, Dent Alexander in Franz Burgener. Po severni steni pa so potegnili smer 7. julija 1911, ko so jo prvič preplezali Dietrich von Bethmann-Hollweg, Otmar in Oskar Supersaxo, in sicer po levem delu stene. Gre za eno zgodnejših velikih lednih smeri v Mischabelu – nad Saas-Feejem, ki je že ob prvem vzponu veljala za drzno dejanje.
Smer je (še danes) idealna za tiste, ki iščejo klasično snežno-led(e)no linijo brez tehničnih trikov, a z veliko psihološko komponento in resnim sestopom.
