Tišina po padcu
26. junija 1966 ob 15.35 1966 je Logarska dolina utihnila. V severni steni Štajerske Rinke sta se smrtno ponesrečila Cene Grčar (21) in Drago Geršak (23) – mlada alpinista, ki sta se v nedeljo povzpela po smeri Režek–Modec, eni najtežjih v Savinjskih Alpah. Ko sta že premagala najzahtevnejši del stene, je prvi plezalec omahnil in za seboj potegnil še drugega v navezi. Padla sta petsto metrov globoko. Nesrečo je z Okrešlja videlo več planincev in alpinistov.
Ciril Debeljak – miren glas med pretresenimi
Med tistimi, ki so nesrečo opazovali in kasneje sodelovali pri reševanju, je bil Ciril Debeljak – Cic, vodja celjskih gorskih reševalcev. Bil je eden tistih ljudi, ki so skoraj vsak prosti trenutek preživeli med gorami. Ker je bil večkrat priča padcem in smrti, je o dogodku spregovoril mirno, brez senzacionalizma. Njegove besede so bile preproste: »Fantje so jokali. Odhiteli smo pod steno.« Debeljak je kasneje opisal, kako sta Grčar in Geršak hitro napredovala, počivala na drugi gredini in se nato lotila vrhnjega dela stene – »glave«. Vreme je bilo jasno, razgled z Okrešlja popoln. Ob pol četrti popoldne je prvi plezalec zdrsnil, drugi pa je bil z varovališča odtrgan. Reševalci so ju našli pod steno, pokrila jih je tišina.
Dva mlada življenja
Grčar je bil sveže diplomant srednje tehniške šole, Geršak pa študent agronomije. Oba člana AO Kamnik, oba z izkušnjami in načrti za prihodnje vzpone. Njuna smrt je pretresla skupnost – ne le zaradi tragedije, temveč zaradi vprašanja, ki se je ponavljalo: Zakaj? Zakaj se nesreče dogajajo prav v trenutkih, ko je najtežje že za plezalcem, ko je stena videti lažja, korak pa bolj sproščen?
Razmislek o tveganju
Članek Anteja Mahkote v Tedenski tribuni je nesrečo postavil v širši okvir. V zadnjih letih je bilo pet podobnih primerov – naveze, ki so omahnile pod vrhom, v lažjem svetu, brez zadostnega varovanja. Mahkota je zapisal, da se v gorah plačuje »v gotovini«: korak, ki je preširok, se ne da popraviti. A hkrati je opozoril, da tveganje ni norost, temveč del človeške želje po gibanju, po preseganju.
Debeljak je dodal, da se včasih preveč mudi – tudi v steni. Ko premagaš najtežje, se zdi, da si že na varnem, in pozabiš na varnost.
»Še meter pod vrhom si bliže znožju stene kot vrhu gore,« je rekel Čopov Joža. »Nazaj gre hitreje kot gor.«
Spomin, ki ostaja
Smrt Ceneta Grčarja in Draga Geršaka je postala del zgodovine slovenskega alpinizma – ne kot statistika, temveč kot opomin izražen v spominski smeri Geršak-Grčar (Grilc in Pollak 23. september 1967) v steni Vežice, ki je prav tako vzela nekaj (zelo) mladih življenj. Opomin, da se v gorah ne meri le višina, temveč tudi zbranost, spoštovanje in zavedanje, da je vsak korak lahko zadnji. Ciril Debeljak, ki je videl od blizu tudi strašno smrt soplezalca, je o tem govoril brez patosa, z mirnostjo človeka, ki je gore poznal od znotraj: kot prostor lepote, tveganja in tišine. Ante Mahkota je dogodke opisal kot vzor(no) za vse poročevalce – tudi gorske reševalce, ki so se kar navadili, da o vzrokih resnih nesreč ne poročajo, o banalnostih pa jim na družabnih omrežjih vse bolj (dobro) steče beseda.
Usoda Geršaka in Grčarja, padec celotne naveze pod steno, ki je bil takrat dokaj pogost pojav, ostaja med tistimi, ki so se v steni ustavili za vedno – in med tistimi, ki se ob pogledu na Štajersko Rinko še danes spomnijo, kako hitro se lahko gora spremeni v preizkušnjo življenja.
