Damir Cazin je pred štirimi leti tragično preminul v gorah. Ob četrti obletnici njegove nesreče se mati še vedno ni pomirila, še vedno jo tarejo in uničujejo misli na ljubega sina.
Damir je bil član HPD‑a Željezničar iz Zagreba. Življenje je izgubil med zimskim vzponom v Kamniško‑Savinjskih Alpah na usodni gori, ki je zaznamovala že številne družine, na Brani.
Kot piše mati (na družabnem omrežju) izlet, na katerem je umrl, ni bil naveden v uradnem koledarju Društva, vendar je bil dogovorjen v prostorih društva 13. januarja 2022. Takratni načelnik Visokogorske sekcije je Damirja povabil, ker je bilo v avtomobilu eno prosto mesto. Na izletu sta bila prisotna tudi njegov namestnik ter drugi člani iste sekcije.
Dne 15. januarja 2022, nekaj minut pred poldnevom, je naključni planinec pod Brano poklical pomoč, ko je videl človeka pasti z grape. Ta človek je bil Damir.
Najbolj boleče pri vsem tem je za mater dejstvo, da je bil Damir v trenutku padca na steni sam. Nekaj dni po pogrebu je družina prejela sporočilo namestnika načelnika, v katerem je zapisal:
»Stalno se sprašujem, zakaj se je to zgodilo, zakaj je prav on ostal zadnji, zakaj je ostal sam in zakaj smo dopustili, da se to zgodi.«
Štiri leta pozneje odgovori na ta vprašanja še vedno ne obstajajo. Najbolj boleče med njimi je eno samo: zakaj je Damir ostal sam? In kako je mogoče, da je mati za sinovo smrt izvedela šele ob 22. uri — iz članka na spletnem portalu? Tudi na to vprašanje ni nikoli nihče odgovoril.
Po tragediji, kolikor je družini znano, ni bil izveden niti postopek društvenega častnega razsodišča.
Kako je mogoče, da so ljudje, ki so pustili človeka samega v steni in niti opazili niso, kdaj in kje je padel, še vedno aktivni člani Društva? Da vodijo izlete, predavajo, prejemajo pohvale in priznanja istega Društva?
Še težje je sprejeti, da je oseba, ki je bila takrat namestnik načelnika, po takšnem dogodku in po lastnem priznanju opravila izpit za planinskega vodnika. Družina je to vprašanje večkrat naslovila na vodstvo Društva, a nikoli ni prejela jasnega, konkretnega odgovora.
Damir je imel izkušnje z zimskimi vzponi, pridobljene z drugimi planinci. Zato družina prosi, da se ne širijo neresnice, ki služijo le zaščiti posameznikov — kot so trditve, da ni znal uporabljati opreme, da ga člani Društva sploh niso poznali, ali da je bilo »njemu usojeno«.
Vprašanje ostaja: zakaj je bil človek puščen sam? Zakaj nihče ni vedel, kdaj in kje je padel?
Še danes, štiri leta pozneje, družina prejema sporočila planincev in Damirjevih prijateljev, ki se sprašujejo, kakšno je to planinsko društvo, v katerem se ne spoštuje Kodeks planinske etike — ne med izletom, ne po tragediji.
Zakaj se smrt člana društva prikriva? Zakaj se širijo neresnice?
Damir je bil čudovit, topel in izjemno kakovosten mlad človek. Planinci HPD‑a Željezničar Zagreb so ga po njegovi smrti opisovali kot »najbolj pozitivno osebo v društvu«. A Damir se nikoli več ne bo pojavil na njihovih sestankih.
Nikoli več ne bo zaigral na vrhovih, kot je igral na Biokovu ali na božičnem druženju.
Nikoli več ne bo opravljal svojega dela, v katerem je bil vrhunski.
Nikoli več ne bo objel svoje družine in prijateljev — ker je zaupal ljudem, ki bi morali skrbeti za varnost svojih članov.
Poleg teh navedb in opisov se pojavlja tudi komentar matere, v katerem je zapisala, da je spraševala avstrijsko policijo, specializirano za gorske in alpinistične nesreče (smer, ki so jo plezali na izletu je bila alpinistična), in da je njihova ocena nedvoumna: v Avstriji bi udeleženci takšnega izleta že zdavnaj kazensko odgovarjali in nosili težke posledice za svoje napake.
Ob nesrečah je poleg pomoči potrebno tudi ugotavljanje vzrokov in raziskovanje posledic. Če ob tem ni prisotne uradne osebe, morajo vlogo prevzeti prisotni ali reševalci, ki se že zaradi same »prostovoljnosti« zagotovo premalo izobražujejo na tem področju. Policija ima tako pri gorski nesreči precej jasno vlogo, a v praksi se to pogosto vidi le skozi helikopter, trakove in kratke izjave za medije. V ozadju pa teče precej natančen formalen postopek, ki ima dva glavna cilja: ugotoviti, kaj se je zgodilo in ali je kdo kazensko ali prekrškovno odgovoren.
Na kratko in opisno, brez pravniškega žargona in z našega vidika to izgleda nekako takole.
1. Aktivacija in prihod na kraj nesreče
Ko se zgodi gorska nesreča, se običajno najprej aktivira Gorska reševalna služba (GRZS) preko številke 112. Policija je vključena: kadar je nesreča smrtna ali s hudimi poškodbami, kadar obstaja sum kaznivega dejanja (malomarnost, opustitev pomoči, ipd.), kadar je treba zavarovati kraj dogodka in zbrati podatke. Policisti pridejo na kraj nesreče, kolikor to dopušča teren (peš, s helikopterjem, včasih šele po končanem reševanju, če je teren preveč zahteven).
2. Ogled kraja nesreče
Pri smrtnih nesrečah je ogled obvezen. To pomeni: zavarujejo območje, kolikor je to v gorah sploh mogoče, fotografirajo teren, opremo, sledi, zabeležijo položaj, razmere (sneg, led, vreme, ura, ekspozicija), zapišejo, kje je bil ponesrečenec, kje ostali, kje je potekala smer. Včasih je ogled zelo omejen zaradi nevarnosti (plazovi, padajoče kamenje, noč), a formalno se šteje, da je bil izveden, ko policija zbere minimalno potrebne podatke za nadaljnji postopek.
3. Zbiranje izjav in dokumentacije
Policija nato: vzame izjave udeležencev (soplezalcev, vodnikov, članov ture), zbere izjave prič (naključni planinci, reševalci, osebje v kočah), pridobi zdravniško dokumentacijo (obdukcija, izvidi), po potrebi pridobi podatke od planinskega društva (ali je bil izlet organiziran, kdo je vodil, ali je imel vodnik licenco, kakšen je bil načrt). Tu se pogosto pokaže razlika med »zgodbo, ki kroži med planinci« in tisto, kar je zapisano v uradnih spisih.
4. Presoja odgovornosti
Na podlagi zbranih podatkov policija presoja: ali gre za nesrečo brez kaznive odgovornosti (npr. objektivno tveganje v gorah), ali obstaja sum kaznivega dejanja (npr. povzročitev smrti iz malomarnosti, opustitev pomoči, neustrezno vodenje ture, zavestno zanemarjanje varnosti).
Če ocenijo, da ni kaznivih elementov, zadevo zaključijo z uradnim poročilom. Če ocenijo, da so, zadevo odstopijo tožilstvu, ki odloči, ali bo sprožen kazenski postopek. Policija sama nikogar ne »obsodi« – lahko pa zelo jasno zapiše, da je nekdo ravnal malomarno, neodgovorno, v nasprotju s pravili.
5. Obveščanje svojcev
Pri smrtnih nesrečah je policija dolžna: identificirati pokojnika, obvestiti svojce na primeren način (osebno, ne preko medijev). V praksi se tu žal dogajajo tudi napake: če informacija »uide« v medije, se lahko zgodi, da svojci izvedo iz novic, še preden jih uradno obvesti policija. To je človeško in sistemsko zelo boleč del, a formalno je dolžnost policije, da svojce obvesti čim prej in na spoštljiv način.
6. Kaj policija ni dolžna narediti
Policija: ne vodi disciplinskih postopkov v planinskih društvih, ne presoja planinske etike (to je stvar PZS, društev, vodniških komisij), ne piše javnih poročil za planinsko skupnost, razen kratkih obvestil.
Njena naloga je kazenskopravna in preiskovalna, ne moralna ali strokovno‑alpinistična (čeprav sodeluje s strokovnjaki GRZS, gorskimi vodniki, sodnimi izvedenci za alpinizem).
Vsako nadaljnje pisanje z naše strani (tudi zaradi stanja v naši državi) nebi imelo smisla. Dodajmo pa, da zagotovo ni neko (nepredvidljivo) naključje, da se prav na gori, kot je Brana, zgodi, dogaja in pozneje prepleta kaj takšnega.
