Slovenske novice 11. februarja 1993
Po nesreči 38-letnega Ivana Bratuža v gorah se odgovorni niso potrudili, da bi o tragičnem dogodku obvestili njegovo72-letno mater, marveč so ji ga bovški komunalci pripeljali mrtvega – Marija Bratuž: »To tako hudo boli, tako zelo me boli srce!« – Bovški policisti: svojce naj bi obvestil znanec prijatelja, s katerim je pokojni planinaril
Jelični Vrh pri Idriji, 10. februarja
Nedelja. Okoli 20. ure zvečer je. Po grapah cerkljansko-idrijskega gorovja je vlekel hladen vetrc in jelo je zmrzovati. Ob lični beli hiši na Jeličnem vrhu št. 30, ki se dviguje nad strmim bregom enega izmed tamkajšnjih potokov med Godovičem in Idrijo, ustavi dolg, črn avtomobil.
Marija Bratuž, ki je uro pred tem zakurila in si je zdaj pripravljala večerjo, prisluhne, »je to Ivan?« se vpraša in pomisli na svojega 38-letnega sina, ki se je dan prej odpravil s prijateljem v gore in bi moral biti vsak hip doma.
»Ne, to ni njegov avto. Mogoče kak popotnik sprašuje za pot ali pa potrebuje pomoč,« jo spreleti in prižge svetilko pred hišo. Stopi do vhoda, ko jo možakar resnega obraza in črnega avtomobila z goriško registracijo vpraša: »Ste vi Bratuževa?«
»Sem,« mu odgovori Marija, možakar pa ji v soju luči in žarometov, ki so osvetljevali bližnjo okolico, sporoči: »Pripeljali smo ga.« »Koga?« se je vprašala, vendar je odgovor prišel hip za tem – mrtvega sina Ivana, ki se je osem ur pred tem smrtno ponesrečil na Kriških podih.
Krhki ženici, 72-letni Mariji Bratuž, so se noge zašibile in ker stemnilo se ji je pred očmi. Iskala je oporo in našla jo je na kljuki vhodnih vrat. To ni mogoče! Saj ni bilo nobenega obvestila?
Pa res! Ali se je sploh kdo potrudil obvestiti mater o smrti njenega sina, in to še predno so ga bovški komunalci pripeljali z mrliškim avtomobilom v njegov rojstni kraj?
Nihče ni povedal
»Tudi možakar, ki je pripeljal mojega Ivana mrtvega domov, se je čudil, da mi ni nihče nič sporočil.
Prav nerodno mu je bilo, pa ni on nič kriv,« nam je danes pripovedovala povsem skrušena Marija Bratuž, ki je včeraj popoldne na godoviškem pokopališču vzela zadnje slovo od Ivana.
V nedeljo je bila res zdoma, a od 17. ure je bila v hiši. Toda nobenega obvestila o nezgodi. Kasneje je zvedela, da je bil približno ob 15.30 pri njej brat prijatelja, s katerim je Ivan planinaril, vendar ni obvestil sosedov. Prav tako je slišala, da je nekaj deset metrov oddaljenim sosedom nekdo telefoniral, toda o nesreči ni povedal nič, spraševal je le, kako se pride do Jeličnega vrha št. 30.
»Ko bi mi vsaj kdo povedal, ne pa da mi tako pripeljejo mrtvega sina. Policija te za vsak prometni prekršek išče toliko časa, dokler te ne najde, v takem primeru pa povsem odpove,« je z žalostnim glasom pripovedovala, nato pa sklonila glavo in zatisnila oči, da bi preprečila solzam pot. Pa ni mogla. Privrele so ji na lica, v katerih se je zarezala težka življenjska pot:
»Gospod, to tako hudo boli, tako zelo me boli srce! Ivan, moj Ivan, je tako rad imel gore. Bil je ves njihov, za njih je živel. Pa so mi ga vzele. Mogoče je prav tako, mogoče je tako hotela usoda, da je umrl v hribih. Priden je bil. Pripraven za vsako delo. Zdaj bom pa ostala sama.«
Kdo je odgovoren?
Mariji Bratuž sta v teh težkih trenutkih pomagala hči in njen mož, ki pa živita precej daleč proč. Tudi vse s pogrebom je uredil zet, saj niti krste niso imeli, ker je bilo pač vse zaprto. Vanjo so nesrečnega Ivana položili šele naslednji dan.
In kdo je odgovoren za to, mirno lahko zapišemo, nečloveško dejanje? Po vseh pravilih bi morali mater pokojnega o nesreči obvestiti policisti. Pa so res?
Na idrijski postaji so nam povedali, da so jih v nedeljo ob 15.30 bovški kolegi zaprosili, naj poskrbijo, da bodo svojci Ivana Bratuža obveščeni o nesreči. Ker pa se je tisti čas tamkajšnja ekipa ukvarjala z drugim smrtnim primerom, so se odločili, da bodo materi povedali malo kasneje. A ob 16.15 so iz Bovca sporočili, da so oni uredili vse v zvezi s tem.
To so nam potrdili tudi bovški policisti, vendar so poudarili, da je prijatelj ponesrečenega dejal, da bo prek svojih znancev sam obvestil svojce umrlega. »Toda očitno je mrliški avto prišel na Jelični Vrh prekmalu ali pa je tisti, ki bi moral obvestiti Ivanovo mater, prišel prepozno,« so nam dejali. V poročilu UNZ Nova Gorica o nezgodi pa je bilo zapisano: »O smrti pokojnega Ivana Bratuža so bili obveščeni svojci, in sicer jih je obvestil brat Darka Mohoriča, Bojan.«. Darko Mohorič pa je bil prijatelj, s katerim je Ivan v nedeljo planinaril.
Naj bo tako ali drugače, Mariji Bratuž je tisti večer skoraj odpovedalo srce.
* * *
Godoviško pokopališče je bilo danes obsijano s soncem. Rože na grobu Ivana Bratuža so bile še sveže. V svoj planinski dnevnik je nekoč zapisal: »Gora, ves sem tvoj.« In bil je. Dvajset let navdušenega planinarjenja, dokler ni prejšnjo nedeljo opoldne omahnil 160 metrov po strmini s poti z Razorja do Pogačnikovega doma. V njegovi planinski knjižici ne bo nobenega žiga več. In toliko jih je bilo. Od vsepovsod. Tudi iz Avstrije, Italije in Švice.
Materi Mariji Bratuž bo ostal samo planinski dnevnik in podobica na zadnji strani, na kateri je zapisano: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. K vodam počitka me vodi, mojo dušo poživlja.« Pa ni bilo prekmalu za večni počitek. In vendar – čudna so pota …
Jože Biščak
