Matej umrl v Andih

Slovenske novice, 14. 07. 04

Kamniška alpinista Matej Mošnik in Jure Prezelj je na odpravi Huascaran 2004 v Peruju ves čas spremljalo slabo vreme – Na aklimatizacijskih pripravah nad Huarazom je na gori Copa približno 6000 metrov visoko Matej padel v razpoko in umrl – Jure zbira gorske reševalce za zelo zahtevno pot do umrlega in potrebuje denar

Kamnik, 13. julija
Na spletni strani odprave Huascaran 2004, ki jo sestavljata Matej Mošnik in Jure Prezelj, člana AO Kamnik, beremo, da sta se v Peru podala 22. junija v večernih urah z dunajskega letališča. Po dveh dneh sta prispela v Huaraz in zapisala: »Prve informacije o razmerah v hribih, ki sva jih dobila od domačinov, so bile slabe.«

Cilj odprave, 6768 metrov visoko goro Huascaran Sur, ki je najvišja v Peruju, sta predstavila: »Vzpon na vrh načrtujeva prek njene 1300 metrov visoke južne stene. V steni so trenutno tri smeri. V levem delu stene so leta 1993 trije Slovenci opravili trenutno najtežjo smer, za katero so porabili štiri dni plezanja. Desno od njihove smeri in levo od načrtovane najine pa sta še smer Slovenca Pavleta Kozjeka in Francoska smer. Za najin vzpon predvidevava tri dni plezanja. Plezala bova v alpskem stilu. Stena je pretežno snežna, z dvema daljšima (cca. 200 m) skalnima skokoma. Po uvodnem snežišču naju čaka prvih dvesto metrov kombiniranega plezanja. Sledi snežišče, posejano s krajšimi skalnimi odstavki. Nekje na polovici stene pa nama pot zapirata dva skoka kombiniranega plezanja, kar za naju pomeni zadnje tehnične težave.

Do vrha stene je potem še dolg snežni raz. Smer bova priključila na greben, po kateremu bova sledila na vrh gore. Sestopila bova po smeri Gargante nazaj v bazni tabor«. Prvega julija sta povedala: »Včeraj sva bila na aklimatizaciji v bližini najinega cilja. Ogledala sva si steno in prehod čez ledenik. Težko je od daleč natančneje oceniti razmere v steni. V dveh dneh se bova odpravila na en šesttisočak, potem pa pod steno.« Neuradno smo zvedeli, da je Jure v ponedeljek zvečer poklical v Slovenijo in sporočil pretresljivo novico o Matejevi smrti.

Vreme jima je bilo ves čas nenaklonjeno, naj bi povedal Jure, zaradi nenehnega sneženja naj bi opravljala le aklimatizacijske vzpone. Ko sta se odpravila na goro Copa okrog 6000 metrov visoko, naj bi se Mateju sto metrov pred ciljem udrlo, da je padel v razpoko in umrl. Nesrečno in pretresljivo je sklenil življenje alpinist, alpinistični inštruktor in gorski reševalec, ki se je bil sam predstavil takole: »Aktivno se ukvarjam z alpinizmom, ki je zadnjih par let prerasel v moj način življenja in razmišljanja. Gore so me naučile živeti in ravnati, zato jim posvečam vsak delček svojega časa. Opravljenih imam prek 300 alpinističnih vzponov doma in v tujih gorstvih. Udeležil sem se treh alpinističnih odprav v Peru 2000, Mount Robson – Kanada 2002, Nanga Parbat – Humar expedition 2003«.

O prvi odpravi v Peru pred štirimi leti je zapisal: »Bil sem vodja petčlanske odprave v severni del južnoameriških Andov. Cilj odprave je bil osvoji vrh Alpamaya (5954 m) in najvišje gore Peruja, Huascarana (6789 m). Stali smo na vrhu Pisca (5723 m) in Alpamaya. Na vrh Huascarana pa se nam zaradi velikih količin snega in nevarnosti plazov ni uspelo povzpeti.«
Huascaran je ostal Matejev neuresničeni cilj.

Vladimir Jerman

KOMENTARJI:

Boris Strmšek, 3. 08. 2004

Se mi zdi, da je folk preveč občutljiv na pripombe. Domen je hotel poudariti, da delajo Slovenske novice iz nesreče pač senzacijo in si s tem zvišujejo branost. Torej služijo na naših nesrečah. Ob tem pa pogosto natresejo tudi kup netočnih podatkov in še kaj, kar ne bi sodilo tja. Kar pa se glave naprodaj tiče – ne nosimo jo naprodaj vsak dan, če seveda ne hodimo čez ledenik vsak dan brez vrvi. Ja, škoda je predvsem, da takšni fajn fantje odhajajo na takšen način. Takšna je pač usoda, ki pa si jo pišemo tudi sami, brez skrbi.

Rok Flisar, 17. 07. 2004

Lepo, da je Domen omenil, da se premalo prostora v Kronikah posveča žrtvam nesreč, a to ni prava stran za to, kolikor vem je to gorniška stran in kot taka… Neumestna se mi zdi tudi pripomba o povezavi samomorilnosti z edinstvenimi dosežki. Mateja sem poznal in če bi ga Domen tudi, potem sem prepričan da takih »neumnosti« ne bi pisal, ne v tem primeru. Vsak človek (ali pa skoraj vsak), se v življenju išče, išče tisto dopolnitev, manjkajoči jaz in Matej je to našel v hribih. Vsak dan nosimo življenje naprodaj, pa naj bo to na cesti ali v hribih, razlika je le v tem da se eni tega zavedajo, drugi pač ne.

Domen Camlek, 16. 07. 2004

Zanimivo koliko člankov se pojavi ob takih “tragičnih” dogodkih. Nesreči očeta (ali matere), kateri je umrl v prometni nesreči v kateri ni bil kriv pa (mogoče) namenijo stavek ali dva v Kroniki. Kdor nosi življenje naprodaj naj bo na take posledice pripravljen. Mogoče pa obstaja povezava med samomorilnostjo Slovencev in “edinstvenimi dosežki”.

Domen Camlek, 19. 07. 2004

Odzivi (razen Roka s katerim se strinjam) so pričakovani. Glede na to, da je bil moj komentar namenjen prvenstveno medijem, pa neutemeljeni. Res je, Mateja nisem poznal, zato tudi nisem govoril konkretno o njem. Šlo je zgolj za pripombo in misel, ki se mi je porodila o branju članka! Glede na mentaliteto večine Slovencev, pa se mi ne zdi niti tako neumestna! Tudi meni gore pomenijo nekaj več kot samo sprostitev. Kljub ustrezni opremljenosti, telesni pripravljenosti lahko vsak od nas ta “užitek” plača z življenjem. Vendar sem prepričan, da naslov vsaj v rumenem časopisju ne bo tako “herojski”!

Tomaž Baumikrcher, 17. 07. 2004

Kot odziv na pripombe v zvezi z Matejevo nesrečo bi rad povedal naslednje; Če si katerikoli športnik, ki tvori in sooblikuje določen šport, s svojim delom, pristopom in uspehi zasluži, da se o njemu piše; potem ne razumem zakaj naj ne bi bil omembe vreden tudi v primeru, ko se zgodi kaj hudega, žalostnega, tragičnega,… Z Matejem sva se spoznala letos spomladi in v samo treh dneh sodelovanja je postal NAŠ in vedno je bil in bo obravnavan kot član našega skyway teama. Zato o raznoraznih “neodgovornosti”, “nošenju življenja na prodaj”,… nikakor ne more biti govora in razpredanje o tem zame nima niti osnove za pristop k diskusiji. Kdor ne razume kompleksnosti športa, načina razmišljanja in splošne psihofizične pripravljenosti, ki je potrebna za tovrstne športne in osebnostne podvige – pač ne razume. In za slednje bi rekel ; pa saj je še toliko lažjih stvari za razumeti, kaj šele doumeti. Pomembno je le, da je Matej (in v vseh teh letih katerikoli prijatelj, ki je zapustil ta svet v hribih) stopal po svoji poti in nam prav s tem in s svojo osebnostjo na edinstveni način vračal svojo – ljubezen. In samo to lahko nosimo s seboj in samo zaradi te edinstvenosti nas ta popotnica lahko spremlja vsepovsod v našem življenju, in nas nenavsezadnje tudi – osrečuje.

Irena Praznik, 18. 07. 2004

Mateja osebno nisem poznala, vem pa, preko njegove mame, da so mu gore zelo, zelo veliko pomenile. Globoko se strinjam z Rokovimi besedami, da nosimo življenje vsak dan naprodaj in da je razlika med nami le v tem, da se eni tega zavedamo, drugi pa ne. Zato bi Domnu svetovala naj pomisli, preden si bo naslednjič drznil pisati sodbe in pripombe o življenju ljudi, ki jih ne pozna. Vsak človek, vsak izmed nas, nosi namreč svojo usodo. Dobro pri tem je, da je ne poznamo do konca svojega življenja. In naše največje bogastvo ob tem je, da znamo ponujeno življenje izkoristiti, uživati sleherni trenutek v sreči in notranjem zadovoljstvu ter to dopustiti tudi našim najbližjim. Kajti, ko pride usoda, je nemogoče čas zavrteti nazaj… Naša velika veličina je v razumevanju tega, da kar je nekomu pomembno, je lahko drugemu čisto nepomembno.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja