Slovenske gore imajo eno najgostejših mrež lovskih in planinskih poti v Evropi. Za slednje danes skrbi skoraj tisoč prostovoljnih markacistov Planinske zveze Slovenije, ki (kot pišejo) letno opravijo več kot 41.000 prostovoljnih ur. Njihovo usposabljanje, delo, nadzor, stroški in vse ostalo je urejeno z zakonom o planinskih poteh ter v neki nedorečeni meri krito iz državnega proračuna. Pred tem, ko so bile vanjo vključeni še gorski reševalci in gorski vodniki, je bila PZS bolj neodvisna organizacija, lahko bi rekli samooskrbna. Delo (sodobnih) markacistov je torej vzdrževanje obstoječih planinskih poti (nove naj ne bi nastajale), ki so začele nastajati že pred prvo svetovno vojno, ko so domačini in gorski vodniki (en, dva, največ trije, izjemoma štirje, pet mož pa je že gradilo pot) s sredstvi avstrijskih in nemških ter prvih slovenskih planinskih društev trasirali, kopali, zavarovali in vzdrževali poti. Seveda brez helikopterjev, brez baterijskih vrtalnikov, brez agregatov.
Letošnje tehnično delo markacistov
Tehnična skupina Komisije za planinske poti PZS ureja najzahtevnejše odseke v visokogorju: klini, stopne, klini, jeklenice, skobe, vklesane stopnice, police, erozijske zaščite letno izvede 12–20 akcij. V letu 2025 jih je bilo 14, letos že 6, samo v prvih akcijah leta 2026 je sodelovalo 48 markacistov, skupaj so v 12 delovnih dneh obnovili 85 km poti, opravili 515 prostovoljnih ur. Pri štirih akcijah je pomagal policijski helikopter.
To so odseki, kjer se srečata tradicija in sodobna tehnika: markacisti še vedno nosijo 20‑kilogramske tovore, na hrbtu, vrtajo luknje, napenjajo jeklenice, a do delovišča jih vsaj del poti danes lahko pripelje helikopter – kar je pred desetletji bilo nepredstavljivo.
Triglav – simbol, ki zahteva stalno obnovo
Na odseku Kredarica–Mali Triglav so letos zamenjali 150 metrov dotrajanih jeklenic, dodali nove kline in podaljšali obstoječa varovala. Do konca sezone jih čaka še. 40 m do Malega Triglava, prihodnje leto pa 250 metrov nove jeklenice do vrha.
Strele, erozija in množična obiskanost vsako leto poškodujejo varovala – zato je delo markacistov stalno, ponavljajoče in nujno.
Grintovci – sanacija po ujmah
Na gozdni in planinski poti proti Kokrskemu sedlu je hudournik odnesel in poškodoval posamezne dele. Markacisti so ponekod prestavili traso, postavili nove stopnice, uredili erozijske zaščite, namestili jeklenice.
Pot čez Taško ostaja zaprta – sanacija je po mnenju markacistov preveč zahtevna.
Tradicionalni dan slovenskih markacistov – praznik prostovoljstva
4. julija 2026 se je na Vrhniki zbralo rekordnih 255 markacistov, ki so uredili 220 kilometrov poti v enem dnevu. To je sodobni odsev tradicije, ki jo je pred več kot sto leti začrtala generacija prvih traserjev in gorskih vodnikov.
Nove usmerjevalne table – sodobna nadgradnja stare mreže
Markacisti so že namestili okrog 3000 novih tabel, ki bolje prikazujejo tehnično zahtevnost (črna + rumena), vključujejo logotipe obhodnic, imajo QR‑kodo za aplikacijo maPZS, vsebujejo nadmorsko višino in številko 112.
To je digitalna nadgradnja poti, ki so jih nekoč trasirali z motiko, krampom in ročnim orodjem.
Planinske poti so del turistične ponudbe in prav bi bilo, da se breme vzdrževanja prenese z države/davkoplačevalcev na turistične ponudnike. Če se ozremo še naprej, bo zagotovo potrebno profesionalizirati tudi določeno skupino vzdrževalcev poti, saj je le teh preveč »zaprtih«, … pa tudi družbena ureditev je (sedaj spet) kapitalistična (morda kar preveč populistična?) ali pač (le) ponekod ni?
