Planinski vestnik 2001/02
Marjanu Salbergerju ob slovesu
Zakonov narave in življenja ljudje ne bomo niti približno nikoli razumeli. Take misli se pojavijo, ko izvemo, da je odšel znanec, tovariš, prijatelj, gorski reševalec, nekdanji načelnik podkomisije za vzgojo in tehniko reševanja KGRS in PGRS Tržič Marjan Salberger.
Marjan je bil rojen v družini, ki je bila vedno povezana z naravo in gorami. V svojem starejšem bratu Nadislavu je imel zgled učitelja in odličnega vzornika, ob katerem se je tudi sam oblikoval v dobrega smučarja, gornika, alpinista in reševalca.
Gore okrog Tržiča so nadarjenega mladeniča osvojile in mu dale podlago, na kateri je vztrajno z osebno pobudo gradil svoje znanje in se pridružil alpinistom domačega AO, s katerimi se je podal v številne domače in tuje gore.
Marsikateri alpinist se ne more upreti miku delovanja v GRS, tej človekoljubni organizaciji, čeprav samo članstvo pomeni mnogo naporov in tveganj in ne daje vselej zadoščenja v zavesti, da so bila rešena vsa življenja.
PGRS Tržič je sprejela Marjana v svoje vrste leta 1946. Dejavnosti v GRS so ga popolnoma prevzele. Svoje znanje, obogateno z novimi spoznanji, je delil mladim prihajajočim reševalcem. Od leta 1962 do 1978 je bil načelnik PGRS Tržič. Leta 1965 je opravil izpit za inštruktorja GRS. Kmalu zatem je postal član podkomisije za tehniko reševanja in s tem KGRS. Za Stanetom Koblarjem je postal njen načelnik in ostal vse do leta 1994. Od 1967. je bil slovenski delegat v podkomisiji za reševanje Mednarodne komisije za reševanje v gorah IKAR. V GRS se je močno zanimal za problematiko varstva pred snežnimi plazovi in se je v ta namen udeležil tudi mednarodnih tečajev v Davosu in v Reitim Winklu pri gorskem vodniku Walterju Kellermannu. Večkrat se je udeležil posvetov avstrijskega kuratorija za varnost v gorah v Kaprunu, da bi našim gornikom in reševalcem posredoval tudi tuje izkušnje. Kot inštruktorja GRS in alpinista ga je pot zanesla vse do daljnega Kavkaza.
Po vzoru in izkušnjah članic IKAR je na smučiščih žičnice Zelenica z Andrejem Robičem in člani podkomisije za plazove KGRS ter ob pomoči in sodelovanju garnizije JLA iz Kranja že leta 1964 uvedel namerno proženje snežnih plazov z netrzajnim topom, prvim te vrste v Sloveniji in Jugoslaviji.
V času njegovega načelovanja je bilo v KGRS uvedeno tudi letalsko reševanje, ki je zaradi svoje specifičnosti in tehničnega zaledja sicer postalo samostojna panoga GRS, zahtevalo pa je tesno sodelovanje pri vzgoji kadrov.
Kot načelnik podkomisije za vzgojo in tehniko reševanja je izpopolnjeval šolanje kadrov GRS. S sodelavci je na vsakoletnih pripravniških poletnih in zimskih tečajih ter izpitih na ravni republike in zveze posredoval svoje strokovno znanje številnim rodovom slovenskih in jugoslovanskih postaj GRS.
Vse od začetka je aktivno sodeloval v odboru za analizo nesreč KGRS, v katerem je povezoval podatke, analize in za širšo javnost pomembne zaključke ter jih v obliki statističnih preglednic pripravil za uporabo v gorniških in reševalnih krogih ter objavljal v Planinskem vestniku.
Delo v GRS ni nikoli lahko. V pogojih, ko se nenehno porajajo nove naloge in ko prihajajo nove tehnike reševanja ter novi ljudje, pride tudi do razhajanj. V času svojega delovanja in poslanstva Marjanu tudi s tem ni bilo vselej prizanešeno; pustilo mu je nekaj zagrenjenosti, kar pa nikoli ni zmanjšalo vrednosti njegove vloge v tržiški, slovenski, jugoslovanski in mednarodni GRS, za kar je tudi prejel priznanja.
Ob njegovem preranem odhodu, ko je tako naglo sledil bratu Nadku, se spominjamo skupnih dni dela v GRS za varnost v gorah ter s ponosom ugotavljamo, da Marjan s svojimi dejanji ostaja z nami.
V imenu gorskih reševalcev se mu zahvaljujemo za opravljeno delo, njegovim svojcem pa izrekamo iskreno sožalje.
Gorski reševalci postaje Tržič in Komisija za GRS Slovenije
