Planinski vestnik 2001/02
Za deželo je čast, če ima gore z lepimi imeni (2. del)
Imel boš srečo,
imajo jo vsi,
ki švedrajo navznoter …
Nekdaj je bilo čevljev bolj malo, novih pa še manj. Še največ sem dobil bratovih. Tudi kasneje so bili prvi planinski čevlji mamini, drugi pa spet bratovi. Čevlje smo nosili popravljat k staremu, dobrodušnemu Jerneju Krtu, po domače Delavčevemu. Z ženo, ki jo je ljubeče klical ženka, sta bila kot iz pravljice in tudi njuna izba je dišala tako. Ko sem nekoč prinesel k njemu pošvedrane čevlje, da bi jih potempljal in iz njih spet naredil skoraj nove, mi je mimogrede zaupal, da bom imel srečo.
Kolikokrat sem se potem spomnil na njegov prijazni obet!
V kasnejših prešernih časih smo kolovratili vsepovsod. Prepevali smo in če se je le dalo, vmes ni bilo nobene preveč žalostne, se smejali in družbe nam ni manjkalo. Takrat smo se s Karlom Korbarjem čisto resno dogovarjali, da bomo šli vsi skupaj po grebenu na Planjavo s harmoniko. Saj bi šli danes še vedno lahko, ali pa po Zeleniških špicah, in še sekirico ali žagico bi lahko vzeli s seboj.
Drugovali smo z brati Narobe iz Podgorja, ki so govorili počasi, zdržema in s poudarkom, vedno pa tako pametno, da smo vsi ponavljali za njimi. Ko je Ivana v Kamniški Bistrici ustavil miličnik in ga povprašal, kako se piše, mu je zložno odgovoril: »N-a-r-o-b-e-n-a-p-i-š-i-t-e-p-a-b-o-p-r-a-v!« In si je skoraj prislužil kazen. Imel je navado povedati svoj prav: »J-a-s-n-o! S-a-m-i-s-t-r-o-k-o-v-n-j-a-k-i! I-n-k-a-j-s-o-k-u-p-i-l-i? K-o-n-j-j-e-b-i-l-s-l-e-p-n-a-l-e-v-o-o-k-o!«
Franci Bauman je takrat prinesel brihten izrek: Ali si dec ali pa butara! In smo nekaj časa ponavljali tudi to in je seveda veljalo za butare, da so mevže in nerodni. Dedcev pa je bilo že takrat nad Bistrico kar precej. Lučki Dedec na Korošici ima seveda prednost, s Kamniškim Dedcem se začenjajo Zeleniške špice, Kranjski Dedec je desno pod Presedljajem, četrti je pod planino Košutno.
Pa jih še ni bilo dovolj. Malo spregledan je bil Kompotelski Dedec in potem še Dedec pod Debelim špicem. Gotovo se bo oglasil še kakšen – in tudi Bab čaka kar nekaj.
Zanimivost brez imena
Leta 1993 sem se spet podal z Jermance po strmem južnem pobočju proti Brani. Po starodavnih lovskih prehodih se je po prvi svetovni vojni kot prvi turist podal skalaš Lojze de Reggi. Bil je Jugov tovariš, ki je z žalostno slutnjo izpovedal: Naslednji bom pa jaz. Leta 1926 je padel v Turncu.
Priplezal sem na predvrh, ki mu alpinisti pravimo Kaptanska glava (pravi Kaptan je spodaj, na začetku vzhodnega grebena glave). Za njo je sedelce, do katerega pride z vzhoda Bosova grapa, z zahoda pa Bobnarjev plaz (drvar Bobnar iz Tunjic je po tej strmi grapi gonil macesne, toda do dna plazu je prignal le še trske; imenu primerno bobnijo tudi plazovi po njem). Z vrha sem v jugozahodnem grebenu opazil zanimivo škrbino. Sestopil sem do nje. Za robom me je pozdravil planinski zajček, a čisto na hitro. Oba sva bila presenečena, kaj neki iščeva tukaj gori. Smuknil je v eno od lukenj. Škrbina je bila približno deset metrov velika in okroglaste oblike, z velikimi kladami na tleh, prepadnimi stenami in luknjami v kotih, verjetno ostanek podrte kraške votline.
Pred mano se je postavila pokonci desetmetrska zaobljena skalnata postava, podobna keglju ali otroški igrački z glavo in krilcem. Na skali nasproti nje je bila z rdečo barvo zapisana številka 3. Znašel sem se nad strmim lijakom Bobnarja. Ko sem se ozrl, je bil skalnati kegelj s severne strani bolj zajeten, čez sredino pa je šla povprek razpoka. Vreme ni bilo najboljše in nanj nisem bil več dovolj pozoren. Po prehodu sem se povzpel navzgor do sedelca za Kaptansko glavo. Tamkaj je bila rdeča številka 2, na vršnem delu Brane, kjer se začenja travnata planota V Bleku, pa številka 1.
Torej nekam čuden vrstni red od zgoraj navzdol. Kasneje so mi lovci povedali, da so številke pomenile mesta gonjačev pri enem od nekdanjih velikih lovov. Ob dopolnjevanju imen za novi zemljevid Grintovcev mi je leta 1994 Vlasto Kopač med številnimi podatki povedel, da se škrbini za predvrhom pravi Za Butaro. Nenavadno ime mi je postalo sumljivo. Kje je potem kraj, ki bi mu bilo ime Butara? Kakšen neki je le? Čisto preprosto – zdelo se mi je, da sem jo že videl. Naslednje leto sem jo omenil Andreju Stritarju, ki jo je potem uvrstil v svojo knjigo.
Pasji sprehajalec brez psa
Vsako pomlad sem počakal, da je v razkošno belem cvetovju zadehtela marabela. Soseda Marička Zlatnarjeva je izza žive meje spet vprašala – na posebno prijazen način, kot je znala samo ona: »Sosed, ali ni lepo!« Takrat sem počasi nabral vse obrezano vejevje po vrtu in začel delati butare – čisto počasi, da bi mi bilo čim dlje tako. Spomnil sem se tudi na Butaro, s potjo pa sem odlašal.
Spet sem imel veliko srečo, saj so lani sosedje podrli veliko češnjo in se mi je odprl pogled prav na Planjavo z Zeleniškimi špicami. Tudi v spremenljivem vremenu jih je bilo mogoče videti vsaj malo ali vsaj nekaj, vedno drugače in komaj ponovljivo. Ves čas se mi je zdelo, da sem vseskozi tam gori in mi nič ne manjka. Samo obrnil sem glavo in že sem se počutil kot stari kapitan Thomasa Dylana, ki hodi vsak dan na obalo gledat, ali je morje še tam.
Vmes je prišla kopica dogodkov. Malo sem začel zaostajati in zgodilo se je, da sem šel – po domače rečeno – »v remont«. V Ljubljani so se nekateri pošalili, da sicer takšno stvar hitro zamenjajo tudi pri Renaultu in lahko tam kar počakaš, stalo pa bi le kakšnih 13 jurjev. Vendar so mi vseeno svetovali, naj ostanem pri njih in bom kmalu na vrsti; razen če bi šel na čakalno listo, kar pa pomeni pol leta. In tako so mi zamenjali, kar je bilo pač potrebno. Vse je šlo tako tekoče in prijazno, da lahko povsod, kjer sem bil, pritožne knjige enostavno vržejo stran. Hvaležen sem vsem, ki so mi podaljšali in polepšali življenje.
In tako sem spet začel hoditi, najprej po ravnem okoli zdravilišča, nato po Radgonsko-kapelskih goricah in potem po okolici Kamnika. Neverjetno, koliko je povsod lepih gričkov in hribčkov, ki so čisto dovolj veliki za odsluženega alpinista, vsepovsod pa tudi sami dobro dušni ljudje, ki vedo, kaj je utrujenost in žeja.
Le dva psa sta se v vinorodnih krajih vpričo zvedavih domačih zagnala vame in grozno tulila: »Veva, da veš in da tudi naši vedo, da naju vzgajajo, naj bova zoprna!«
Potem sem se nekako navadil in vedno bolj sem dajal videz pasjega sprehajalca brez psa. Po položnem mi je šlo dobro, v klanec sem počasi drobil sem in tja in postajal, da ne bi redki mimoidoči mislili, da sem bil že navsezgodaj žejen.
Šele precej kasneje so prišle na vrsto tudi višje gore. Saj jih ni bilo težko počakati. Zlagoma mi je šlo bolje. Sosedove Maričke letos pod cvetočo marabelo ni bilo več, samo njen vnuk Peter je začudeno povedal, da je čez noč padel sneg in da diši. Spet sem delal butare in si želel obiskati Butaro.
Nisem bil več bolan, zdrav pa tudi še ne. Morda je pa to, kar se mi je sedaj dogajalo, res pravi tako imenovani davek na dodano vrednost. Torej: ali sem dec ali pa butara?
Sledilo je nekaj zelo zanimivih izletov na vedno višje kraje. Šel sem pogledat, kako je z Dedci in sem se znašel – kje drugje kot v Zeleniških špicah. Na Srebrnem sedlu (turistično ime je verjetno nastalo po soimenjaku na Monte Rosi ali na Nanga Parbatu; vendar se odlično poda, posebno pozimi in spomladi. Staro domače ime je Vrh Repovega kota) sem srečal Janeza Benkoviča. Bil sem ga res vesel, prav nič manj kot takrat, ko me je prišel obiskat v bolnico. Sedela sva in se pogovarjala, vmes pa opazovala planinsko miško, ki je ni bilo prav nič strah. Kruh in jabolka so ji bila praznični priboljšek. Morda se nama je le zdelo, a njene velike oči so kazale otroško veselje. Ko so prijadrali radovedni in lačni kavri, sva ji hrano pokrila s kamni, sama pa se je previdno umaknila.
Na trek številk Pri Butari
Predzadnji prosti petek grem na oglede k Butari v Brani. Vroče je in soparno, vendar je v gozdu nad Jermanco vseeno sveže. Zaradi vročine so se kače že poskrile, gamsje sledi pa me varno vodijo po najboljših prehodih navzgor. Pogledat me pridejo siničke, oglasi se krokar, sicer pa je vse mirno. Strmina počasi popušča, gozd se razredči, ostane le še ruševje in vmes dovolj prehodov.
Od velikega pričakovanja se ustavljam in zavlačujem. Da bi le še trajalo! Planike gledam, Zoisove zvončice (prvo zvončico je botaniku Karlu Zoisu prinesel Jurij Princ; »nabral jo je Nauratah, kir se na Hudem graben gre, ktir se u Konz Bisterze sazhne«. Vrata pomenijo ožjo dolino s strmima pobočjema in prevalom; ime Na Vratih je najbolj verjetno staro ime za Kokrsko sedlo), Frelihov in tudi že kosmati svišč, ki naznanja jesen, čisto potiho pridem do škrbine. Morda bo tamkaj še kdo od pravnukov mojega zajčjega znanca. Pod previsom najdem le še bobke. Morda pa vseeno niso tako stari in se bodo plahouhci vrnili, ko bom odšel.
Pred mano se spet vzdiguje skalnati kegelj, sijajna igračka posebej zame. Grem na drugo stran prehoda in pogledam navzgor s severne strani. Seveda, zadaj je kegelj širši, nezaobljen, vendar ima čez sredino vodoravno prepoko. Kot bi nekdo naredil malo bolj zanikrno butaro, jo povezal in postavil pokonci. To je torej prava Butara!
Škrbini, kjer se nahaja, se po Kopačevih Krajevnih imenih pravi Na trek številk, ker je med nekdanjim lovom tamkaj stal tretji gonjač. Sedlo, kjer se stikata Bobnar in Bosova grapa, se imenuje Na zunej grabna ali še bolj preprosto in lepše Za Butaro. Kako neopazni bi ostali ti lepi kraji brez lepih imen in koliko revnejši bi bili brez vseh teh lepo zvenečih igračk!
Potem se spustim samo še po Bosovi grapi k usahlemu Studencu in se V Klinu osvežim v tolmunu. Pri skali z napisom Srečno, a ne za večno! se spomnim, da smo danes 18. avgusta. Tam zgoraj se je prav na današnji dan leta 1927 smrtno ponesrečil Avgust Prohinar, ko je šel na svoj rojstni dan iskat planike za zaročenko, s katero naj bi se čez teden dni poročila. Ganljivo je brati opis mladih gorskih reševalcev, bratov Erjavškov in njihovih tovarišev, kako so ga našli bosega, ob čevljih pa je imel lepe planike. To je bil prvi v dolgi vrsti njihovih smrtno ponesrečenih.
Že davno ni več tudi njegove sestre Urške Prohinarjeve, ki je bila izredno naklonjena domačemu planinskemu društvu: »Kadila je ko Turek, vedela je vse o vsem Kamniku in je tudi uredila vse,« mi je o njej pripovedoval dr. Niko Sadnikar.
Še vedno pa živi njegova mlajša sestra, 87-letna profesorica Zora Bergantova, ki ji je vse, kot da bi se zgodilo pred nedavnim. Neizmerno je vesela, ko jo pokličem in spregovoriva nekaj besed o njenem ljubem bratu. In potem še obisk v Lučki Beli, sestri dvojčici Kamniške Bele, še bolj samotni in prvobitni med prepadnimi stenami Skakalojce in Kipršnice, Žagarskega vrha, Bukovca in Jerohov. Sama nenavadna imena. Lonec v koncu doline je verjetno brez primere in vendar je videti kot nekakšen dvojček Orglic. Grofov štant nad staro planino Šibje postreže z razgledom, ki me bo prav tako kot tisti z Ladje spremljal še dolgo.
Šele to pomlad sem povprašal nekdanjo sosedo, Šuštarjevo Jožico, kaj neki bi bili mladi cigani, ki mi jih je nekoč obljubil njen oče. Zvonko se je nasmejala in dejala: »O, naš oče je pa zelo rad koga nahecal!«
Saj me sploh ni potegnil. Dal mi je nenavadno darilo. Bil je eden od tistih, ki so spodbudili mojo radovednost, ta pa se je potem še stopnjevala in je postala navdušenje za šarjenje in stikanje po davno pozabljenih kotih in stvareh. In za povrh mi je še Delavčev Jernej zagatovil, da bom imel srečo.
Pravijo, da daj otroku navdušenje, če mu daš lahko le eno darilo. Čisto mogoče je, da bom tudi sam jeseni naročil kateremu od otrok, naj pride k nam pogledat mlade cigane. In gotovo bodo vsi od njih imeli čevlje vsaj nekoliko pošvedrane navznoter in jim bom lahko zaupal, da bodo imeli srečo. Če nikakor ne bo šlo, si bo za srečo potrebno pomagati s čim drugim, kar bo pač pri roki.
Potem bomo šli počasi gledat skrite kraje z lepimi imeni. Morda bo katera Taja spet izjavila: »Najbolje bi bilo, da bi bil svet iz kislega mleka,« kak razposajeni Nejc pa bo spet kot za stavo dajal nogo za vrat. Klepetali bomo sladke neumnosti in naša dežela bo še naprej nenavadno velika in skrivnostim ne bo ne konca ne kraja. Stari alpinist in reševalec Dolfe Čebulj je imel navado, da se je na koncu pogrkujoč opravičil: »Saj nisem žleht, sem pa zgovoren.«
France Malešič
