Planinski vestnik 2014/10
Marjan Brišar (1953–2014 )
“Pred mojimi očmi se vrti klobčič spominov. Misli sežejo za več kot leto nazaj. Stegujejo se do tistega popoldneva, ko mi je Šrauf rekel: ‘Poslušaj, Marjan, ali bi šel zraven?’ Kako čudno sem se počutil takrat. Bi? Ne bi? Razum je govoril eno, duša drugo. Dom, družina, nedokončana hiša. Vse me je sililo drugam, kot je hotela moja, nikoli ukročena duša. Za nekaj let se je bila pritajila, sedaj pa je zopet hotela ven iz tega zapora. Kako sta me pretepala ta uboga duša in njen mrki ključar. Spet se je oglasil Šrauf: ‘Veš, rabimo te. Tebe in tvoje izkušnje iz sten.’ To je bilo dovolj. Dirka se je začela.” Tako je zapisal Marjan pred odpravo na Gangapurno daljnega leta 1983.
Ljubezen do gora ga je spremljala že od zgodnjega otroštva in komaj petnajstleten je ponosno stal na vrhu Mont Blanca. Nič čudnega, da se je kmalu priključil generaciji mladih gunceljskih alpinistov in postal njen nerazdružljivi del. Plezali so v okviru alpinističnega odseka Ljubljana-Matica, kjer je bil zelo hitro sprejet v vrste alpinistov. V slovenskih in evropskih stenah je opravil številne vzpone, ki so mu predstavljali odskočno desko za cilje v najvišjih gorstvih sveta. Že na prvi odpravi odseka leta 1977 v afganistanski Hindukuš je presenetil s prvenstveno smerjo v steni sedemtisočaka Nošak. Uspeh mu je dal novega zagona in že naslednje leto je stal na vrhu Salcantaya v perujskih Andih. Potem si je malo oddahnil, ampak ne za dolgo. Kot je bilo omenjeno na začetku, je bila potrebna le beseda prijatelja in ponovno so se misli in telo osredotočili na nov cilj – Gangapurno v nepalski Himalaji, kjer je odprava ponovno začrtala prvenstveno smer na mogočno goro. Pa še vedno ni bilo dovolj. S prijatelji se je čez dve leti podal pod sosednji Daulaghiri, kjer so Slovenci v naslednjih letih pisali zgodovino svetovnega alpinizma. S svojim bogatim tehničnim znanjem in poznavanjem gora je želel pomagati ljudem, ki jih je v gorah doletela nesreča. Stopil je v vrste ljubljanskih gorskih reševalcev, kjer je leta 1978 opravil izpit za gorskega reševalca. Leta napornih reševalnih akcij, stalnih izpopolnjevanj v poletni in zimski reševalni tehniki pa v prvi pomoči so minila, kot bi mignil. Čeprav v zadnjih letih ne več kot aktivni reševalec, je še vedno redno hodil na občne zbore postaje, srečevali smo se na stezah Polhograjske Grmade, Šmarne gore in na Konjščici.
Ja, Konjščica. Kot da bi se že zgodaj začel pripravljati na leta, ko bo moral opustiti alpinizem, a bo lahko še vedno povezan z gorami, je pred tridesetimi leti tam na planini obnovil propadajočo planšarsko kočico, ki mu je skupaj z okoliškimi gorami predstavlja la nekakšno terapevtsko idilo, priložnost za hribolazenje, turno smuko in nabiranje zdravilnih zelišč.
Z ženo Olgo sta si ustvarila veliko družino. Rodilo se jima je šest otrok: Petra, Polona, Jakob, Anže, Tine, ki se je poslovil kot osemmesečni dojenček, in najmlajša hči Katarina. Bil je skrben oče in mož. Svoje otroke je naučil plavanja, smučanja ter ostalih športov in jih pri tem vedno podpiral in spodbujal. Rad jim je pripovedoval različne prigode, ki jim ni bilo ne konca ne kraja. Vsako poletje je družina odšla počitnikovat tudi na morje, kjer je Marjan spoznal nov izziv – jadranje, ki mu je iz leta v leto bolj priraščalo k srcu. Kot poklicni mizar je izdelal dve jadrnici, štirikrat je jadral do Grčije in nazaj ter tako spoznaval nove razsežnosti in skrivnosti narave, tokrat morja. Kot da bi nekaj slutil, se je na zadnje jadranje z jadrnico Popaj odpravil sam. Na dolgo, samotno pot od Krfa do Zadra.
Ko sem se s prijateljem pogovarjal o njem, mi je povedal, da je še kot tečajnik alpinističnega odseka poslušal Marjanovo uvodno predavanje na šoli. Množico čudovitih slik o gorah in plezanju je zaključil z nočnim posnetkom prvonovembrskega šentviškega pokopališča. Morje lučk. Od sedaj jih bo nekaj gorelo tudi v njegov spomin.
Jani Bele
