Martin Gričar

Planinski vestnik 2014/10

Spomini hčerke nekega posebnega alpinista – Martina Gričarja

Stopam po prašni poti. Okrog neprecenljiva tišina, le žuborenje vode in šumenje vetra v krošnjah dreves. V ozadju pa mogočna gora, s katere se mi vsakič, ko grem mimo, zdi, da me spremlja očetov prodoren pogled in prijazen nasmeh. Tišino prekine komaj slišen žalosten materin vzdih. Spet se vračava v Spominski park v Kamniški Bistrici k očetu. Hodiva v tišini, vsaka zamaknjena v svoje turobne spomine, ki naju prevevajo ob misli, da ga že drugo leto ni več ob nama.
Bliže sva cilju, močnejše je bučanje hudournika, ki me ponese nazaj v preteklost, ko se spominjam njegovega energičnega glasu, vedno pripravljenega za petje. Ozrem se v gore in se v mislih vrnem v čas, ko mi je z velikim žarom v očeh pripovedoval o svojih številnih alpinističnih vzponih v domačih in tujih gorstvih, kjer je sam ali kot gorski vodnik prehodil in preplezal poleti in pozimi naše in tuje najtežje smeri. Na nekatere ture se je vračal znova in znova, vendar vsakič z istim zagonom in navdušenjem. Vedno in kamorkoli se je šlo, samo da se je šlo v hribe. Hribi, gore, alpinizem, gorsko vodništvo ter gorska reševalna služba so bili zanj edini pravi smisel življenja. In to v pravem pomenu besede. Z mislimi je bil ves čas v gorah, tudi potem, ko mu zdravje hoje v visokogorje ni več dopuščalo.
Gojil je pravi, iskreni odnos do gora, alpinizma in vsega, kar je s tem povezano, ne meneč se za rivalstvo drugih. Ni mu bilo mar za častihlepje in bahanje z dosežki, kar je nekatere povzdignilo v višave, druge pa po krivem zapostavilo. On s tem ni bil obremenjen. Plezal je zase in za svojo dušo. Zagotovo pa je vedno izbral težjo pot, že zaradi tega, ker je bil vse do konca iskren, pošten in pogumen. Ko je bilo treba izbirati med kaj je prav in kaj je lahko, je oče vedno izbral prvo. Neprijetnih resnic, ki jih je izrekal, marsikdo ni zmogel prenesti, čeprav so bile velikokrat namenjene prav ljudem, ki so sicer imeli veliko moči za zahtevne organizacije odprav in izvedbe težkih vzponov. Očetovim neprijetnim resnicam pa niso bili kos. Naj pridam, da smo jih bili deležni tudi domači in po tolikem času se zdi, da je imel skoraj vedno prav. Sicer se sploh ni pogosto oglašal, ampak je le modro molčal in poslušal. Zagotovo je bil vrhunski alpinist, predan gorski reševalec in gorski vodnik, ki je svoje poslanstvo opravljal z dušo in telesom. Nikoli ni postavljal sebe na prvo mesto, najvažnejši sta mu bila varnost ljudi, ki jih je imel pod okriljem, in pomoč sočloveku.
Nedvomno mu je vrhunec alpinistične kariere pomenila udeležba na odpravi v pogorje Hindukuš. Poleg osvojitve tamkajšnjih dveh najvišjih vrhov, glavnega vrha Noshaqa, 7492 m, in Gumbaz e Safeda, 6800 m, se je na odpravi zopet pokazala njegova skrb za človeka v nesreči, ko je požrtvovalno in brez pomisleka na veliki višini rešil življenje drugemu članu odprave, ki je zaradi višinske bolezni obležal, s tem da je ponesrečenca odnesel v tabor nižje. Sicer si je želel na tej odpravi osvojiti še tretji vrh, do česar pa žal ni prišlo. Če bi okoliščine dopuščale, bi mu ob vrhunski sposobnosti in pripravljenosti takrat zagotovo uspelo.
Naenkrat me iz razmišljanja predrami predirljiv krik osamljene ptice. Zavem se, da sva že na pol poti do parka. Mati stopa nekaj korakov pred mano. Iz oprtanega nahrbtnika ji molijo v skrbno povezan šopek travniške cvetice, ki jih je nabrala ob poti. Te so bile očetu, poleg planik, najljubše rože. Tudi sama sem jih nabrala za skromen, a ljubezni poln šopek. Prav takšne, s spomladanskim resjem ozaljšane šopke nama je veselo prinašal z okoliških hribov.
Ko se tako oziram po dolini Kamniške Bistrice, se mi čas v mislih prestavi v nepozabna leta, ko sem z očetom in mamo hodila v hribe. Oče je bil prava zakladnica znanja in izkušenj, kako preživeti v gorah in v naravi nasploh. Nikoli se ga nisem naveličala poslušati. Nato pa šok. Oče čez noč zboli. Bolezen, ki se je po mnenju zdravnikov razvila kot posledica neke vrste višinske bolezni zaradi prehitro in preveč naenkrat osvojenih vrhov nad 3000 metri, je bliskovito napredovala. Iz ponosnega, dostojanstvenega ekstremnega športnika, alpinista, gorskega reševalca in gorskega vodnika je napravila bolnika, ki je bil le še senca nekdanjega zdravja, moči in skoraj nadživljenjske vzdržljivosti, ki je dana samo izbranim. Vendar sem prepričana, da sam, kljub posledicam v starejših letih, ni niti za hip obžaloval naporov, ki so pripeljali do vrhunskih dosežkov in z njimi povezanega veselja ter sreče, ki jih je bil deležen. Četudi je bila cena zanje proti koncu življenja precej visoka, je bila vredna. Doživel in preživel je nekaj, kar ni dano vsakomur. Za to pa bi pravi alpinist, alpinist njegovega kova, tvegal prav vse. Tako premišljujoč o zadnjem obdobju očetovega življenja, ko mu, kljub zdravstvenim težavam, navdušenja in volje ni zmanjkalo, se zavem, da sva z mamo že tik pred njegovo spominsko skalo v parku. Tu je našel svoj mir – potem, ko je z mislijo na hribe, na svoje alpinistične prijatelje soplezalce ter prijatelje reševalce, hudo poškodovan po hudi prometni nesreči, v kateri je bil udeležen kot kolesar, v bolnišnici umrl. Z najino pomočjo se je na dan pogreba vrnil v osrčje hribov, kjer je edino znal in zmogel živeti. Tja, kamor je sodil. Zazrem se v njegovo sliko na skali in mu v mislih zakličem: “Ponosna sem nate, oče, in vem, da se nekoč zagotovo spet srečava!”

Tina Gričar