dnevi pod Rupal Face (13.)
Marek Holeček je po vrnitvi v bazni tabor pod Nanga Parbatom zapisal zgodbo, ki presega tehnične podrobnosti poskusa v Rupalski steni. Je zgodba o tem, kar se v alpinizmu najtežje prizna: trenutek, ko se v človeku nekaj prelomi. Ko se psihična obramba sesuje, ko se zaveš, da soplezalec ne zmore več – in da si sam, čeprav sta še vedno dva.
Po dneh boja v steni, slabega vremena, izčrpanosti in negotovosti je Marek v BC končno začutil olajšanje. Telo je bilo utrujeno, a ne uničeno. Glava je bila jasna. V njem je rasla misel, da je mogoče poskus ponoviti – vreme se izboljšuje, kondicija je dobra, motivacija živa. A nekaj je bilo drugače. Soplezalec Tomáš Petreček je bil tih, nemiren, odsoten.
Ko ga je Marek vprašal, kaj se dogaja, je prišel stavek, ki ga alpinist nikoli ne želi slišati: »Máro, já to balím.« – »Marek, jaz končujem.«
Kot bi mu nekdo zlil vedro ledene vode v obraz. Kot bi se stena nenadoma podrla, ne zunaj, ampak znotraj naveze.
Marek je poskušal razumeti. Spomnil se je na priprave, na sanje, na to, da sta oba želela prav ta vzpon. Na dejstvo, da ju neuspešen poskus ni poškodoval, da imata še eno priložnost. A Tomáš je bil že onkraj točke, kjer bi pogovor lahko kaj spremenil. Psihična pregrada je popustila. Voda je zalila vse. Nič več ni bilo opore.
Marek (za)piše, da je v takem trenutku prepričevanje nesmiselno. Če nekoga, ki je na robu, potisneš nazaj v steno, tvegaš, da se zruši še enkrat – takrat ne bo več poti nazaj. Takrat ne boš imel soplezalca, ampak breme, ki ga ne moreš nositi. In v Rupalski steni breme pomeni nevarnost za oba.
Zato je sprejel: soplezalca je izgubil.
Ostala mu je druga, še težja dilema: Ali naj gre sam?
Marek je že nekoč sam preplezal Italijansko smer do 7300 metrov. Zna, zmore, pozna teren. A tokrat je bilo drugače. V glavi je bil kaos, kot bi ga pikalo tisoč os. Sanje, možnosti, tveganje – vse se je vrtelo kot pokvarjena lajna. V njem je rasla jeza, razočaranje, občutek, da ima v rokah asa, a hkrati prazne karte.
In potem je prišla resnica, ki jo je moral izreči sam sebi: ni imel notranje moči, da bi šel sam.
Ne zaradi tehničnih težav. Ne zaradi strahu pred steno. Ampak zato, ker je alpinizem v takih razmerah stvar dveh – in ko eden pade, drugi ne more preprosto nadaljevati, kot da se nič ni zgodilo.
Marek piše: »Realita je drsná, nesmlouvavá. Nemám vnitřní sílu ani odhodlání jít na to sám.« Resničnost je trda, neizprosna. Nimam notranje moči, da bi šel sam.
In svet se medtem vrti naprej, kot da se ni zgodilo nič.
Holečkova (nova) zgodba ni zgodba o neuspehu (neuspeh je bil, ko je utrnila zvezda Ondreja Húserke). Ta zgodba o tem, kar je v alpinizmu najtežje: priznati, da je meja prišla od znotraj, ne od zunaj. Da je stena še vedno tam, a je naveza razpadla. Da je odločitev o odstopu včasih edina pravilna – in edina, ki ohrani življenje. Marek bo še lahko predaval …
Tomaš pa …
