Življenje gre naprej: Marek Holeček in zvezda Ondreja Húserke
Tristitia je eden osnovnih afektov, ki se ne more nanašati na duha, (v)kolikor ta deluje – Žalost in iskanje poti naprej
Na nedavnem češkem 42. mednarodnem festivalu gorniškega filma v »Teplice nad Metují« so se zvrstili različni (gorski) pogledi, tako kot smo lahko ljudje drugačni. Morda iz vse bogate festivalske vsebine – tistim, ki so (že) doživeli, opazovali tudi drugo plat gorskih doživetij, najbolj izstopa nastop in predavanje Mareka Holečka. V razkritju globoke osebne refleksije o lanskem prvenstvenem vzponu na Langtang Lirung, ki se je tragično končal s smrtjo njegovega soplezalca Ondreja Húserke, gre za večpredstavnostne besede, ki niso le poročilo o dogodku, ampak poskus iskanja odgovorov in odgovornosti ter tudi čustveno izpoved o izgubi, dvomu, potrditvi in nadaljevanju poti.
– Spomin na vzpon: Holeček se vrača k lanskoletnemu prvemu vzponu na Langtang Lirung, ki je bil nagrajen kot »Vzpon leta« s strani Češke planinske zveze. Čeprav mu nagrade nikoli niso bile cilj, priznanje dojema kot potrditev izjemnosti vzpona, ki je presegel meje mogočega.
– Tragedija: Med sestopom je Ondra umrl. Holeček priznava, da iz nesreče ni mogel izluščiti pouka – šlo je za dogodek, ki ga ni bilo mogoče predvideti ali preprečiti. To sprejema kot kruto realnost gora.
– Notranji razkol: Ob prejemu nagrade je občutil praznino, saj na odru ni bilo nikogar, ki bi zastopal Ondro. Bolečina ob odsotnosti priznanja za soplezalca je bila zanj hujša od dvoma o lastnem delu.
– Skupna vizija: Z Ondro sta delila sanje in se povezala v vrvi, ki je simbolizirala zaupanje in skupno pot. V sedmih dneh sta izpeljala vzpon, ki je presegel vse predhodne poskuse.
– Festival in poklon: Na gorskem filmskem festivalu je Holeček predstavil zgodbo vzpona v predavanju »Ondrova zvezda«. Vzporedno nastajata tudi dva dokumentarna filma, ki bosta ob koncu leta morda osvetlila zgodbo še širše.
– Zaključek: Holeček se zahvaljuje organizatorjem festivala, planinski zvezi in vsem, ki so mu izkazali podporo. Priznanje vidi kot kolektivno potrditev, da Ondra ni pozabljen.
Se je pobral?
Se sprašujete, če se je Marek pobral? Da — a ne v smislu pozabe ali potlačitve. Marek Holeček je bolečino integriral v svojo pripoved, v svoje javno nastopanje in v umetniško predelavo izkušnje. Njegov ton je spoštljiv, melanholičen, a tudi odločen: ne spreminja pogleda na vzpon, ne beži pred čustvi, temveč jih vključi v svojo pot (za) naprej. V tem smislu se je »pobral« kot alpinist, pripovedovalec in človek, ki nosi spomin naprej … Povabite Mareka, a ne vemo, ali naj za tema prvima besedama v (tem) stavku napišemo klicaj ali vprašaj, …
