Marek, plezalec velikih sten, mojster novih smeri, selektiven do skrajnosti, a hkrati pripovedovalec, ki zna iz teh in onih nasprotij, iz najtežjih trenutkov izluščiti zgodbo, ki teče tako naravno, kot da bi jo narekovala sama gora. Njegovi zapisi so vedno nekje med humorjem, tesnobo, lepoto in tistim večkrat zelo preizkusnim tihim strahom, ki ga priznajo le najboljši.
V najnovejšem zapisu – Příběh obyčejného léta No. VIII – Marek še stoji pod goro Nango Parbat. Čas mencanja je končan. S Tomom sta se prebila skozi uvodne faze odprave, skozi dež, čakanje, dvome, in zdaj stojita na travniku pod Rupalsko steno, kjer se začne resnična zgodba.
Pred njima je gora, ki je večja od vseh velikih. »Je největší z největších, sebevědomá až hanba,« zapiše Marek. Gleda jo od njenih »nožek v bílých střevících na ledovci« do vrha, ki se izgublja v oblakih. Nanga je lepa, a njena lepota je dvoumna. V njej je nekaj, kar privlači – in nekaj, kar straši.
Vremenska napoved je tokrat prijazna. »Alláh pokynul, pojďte hošani,« pravi Marek, pol v šali, pol v veri, da se bo tokrat vse izšlo. A hkrati priznava: v njem je »malá dušička, co za nehet by se vešla«. Strah, ki ga ne skriva. Strah, ki ga spremlja že od prvih poskusov na tej gori.
Pred osmimi leti sta se s Tomom že poskusila prebiti po smeri Poljakov. Takrat sta se morala obrniti tristo metrov pod vrhom, ko je stena začela razpadati pod vetrom. Pred petnajstimi leti je Marek poskusil Messnerjevo smer – sam, ker je imel soplezalec poškodbo. Prebil se je sedemsto metrov pod vrh, nato pa v nevihti zdrsnil v tisti neskončni, boleči spust, ki ga pozna vsak, ki je bil kdaj preblizu vrha, a predaleč od varnosti.
»Z dnešního pohledu, totální zhovadilost,« zapiše. A preživel je. In zato se vrača.
Tokrat sta izbrala novo linijo. Vstop nekoliko z leve, nato prečenje v smer Poljakov iz leta 1985, potem pa lastna smer proti vrhu – z desne. Načrt je narisan s prstom v steni, kot se rišejo vse velike smeri. Preprost, a v resnici nepredvidljiv.
Pred njima je 4500 metrov višinske razlike. Od ledenika do vrha. Od začetka do konca. Od trave do zvezd. »S přibývající výškou by se měly lezecké obtíže snižovat, ale zas pro naše plíce nám ukradnou kyslíku.« Iz blata v lužo, kot pravi Marek.
Zdaj je pred njima tisti trenutek, ko se odprava prelomi v resničnost. Ko se odločitve, sprejete v dolini, začnejo meriti v metrih stene. Ko se vsaka napaka plača takoj. Ko se vsaka pravilna odločitev pokaže šele na vrhu – ali pa nikoli.
»Jaké budou následující dny, možná neví ani sám rohatý,« zapiše. In to je najbolj iskrena misel, ki jo lahko alpinist izreče pred vstopom v veliko steno.
Zdaj je čas, da Marek in Tom vstopita v steno. Če jima bo uspelo, bo to nova zgodba v katalogu velikih vzponov. Verjameta, da se bosta čez 8 dni pojavila na Diamírski strani gore. Če ne – bo to ostala ena tistih zgodb, ki jih Marek znal povedati tako, da se človek zave, kako tanko je ravnotežje med željo in nevarnostjo. In kot vedno pri Mareku: ostane vprašanje, ki ga ne izreče, a ga vsi slišimo.
Mu bo spet uspelo – ali pa …
