Manom dr. Klement Jug

Jutro, 20. avgust 1924 (dLib.si)

Vzklile so rdeče rože v tajinstvenem vrtu belih žen triglavskih.

A ni bil Zlatorog, iz kojega krvi so se rodile, vse več, bila je kri človeka, drzno stremečega v višino.

Pot Tvoja, dragi, je vodila navzgor, smelo si jo začrtal sam in obetal si prispeti visoko v sinjo višavo kraljestva duhov. Mi smo spremljali Tvoj polet z Občudovanjem, z radostjo; ponosno smo Te imenovali tovariša, prijatelja.

Pa je zasekalo nenadoma med Tebe in nas, obstrmeli smo ob grozni zavesti, da se ne vrneš, več z višave. Kogar bogovi ljubijo, ta umrje v mladosti.

Izpolnilo se je to pri Tebi, predragi. Prizanesla Ti je usoda vsa razočaranja in prevare, vse bolečine plemenite duše v licemerstvu da našnjih dni.

Ugasnilo je Tvoje življenje, ki je bilo cvet. kopajoč se v rosi pomladanskega jutra, daleč še od palecih žarkov opoldneva.

In Tvoj nagrobni spomenik!

Veličanstvo, ki mu ga ni primere.

Simbol Tvojega duha. Tak bo nate spomin v naših vrstah.

Blagrujemo Te, čeravno se krči srce ob svežem grobu.

Šel si od nas, a Tvojega duha nam ne iztrga zavist usode, naš je in triglavski.

Dr. A. M.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja