Alpinist, jamar, vodja tržaške GRS in človek vulkanske energije
Luciano Cergol je bil ena ključnih osebnosti tržaškega in zamejskega alpinizma poznih 70. in 80. let. Bil je alpinist, jamar, gorski reševalec, inštruktor, vodja odsekov, vizionar in človek, ki je s svojo energijo vlekel druge naprej. Njegova življenjska pot se je tragično končala v severni steni Montaža, v smeri Comici–Fabian, kjer se mu je na drugem raztežaju odlomil oprimek.
Otroštvo in mladost
Luciano Cergol se je rodil 31. oktobra 1957 v Ricmanjah pri Trstu. Oče Francesco je bil mizar, mati Guerina Kocjančič gospodinja. Osnovno šolo je obiskoval v Ricmanjah, nižjo pa pri Domju. Že kot mladenič je kazal nemirno, ustvarjalno energijo, ki jo je pozneje usmeril v alpinizem in jamarstvo.
Začetki v alpinizmu
Alpinizma se je lotil leta 1973, pri komaj šestnajstih letih. V naslednjih petnajstih letih je postal eden najdejavnejših in najmočnejših tržaških alpinistov.
Njegov opus je izjemno širok: prvenstvene smeri v Glinščici, smeri v Ospu in Obalni cesti, prvenstvene smeri na Monte Cucco, in legendarna smer Fungo Magico v Ospu (1978), ki je pozneje postala klasika prostega plezanja.
Velike odprave
Luciano je bil del generacije, ki je zamejski alpinizem ponesla v Himalajo in Ande.
Najpomembnejše odprave:
Cordillera Huaraz (1979),
Pumori (1980),
Anapurna I (1983),
Južna Anapurna (1985) – vodja zamejske odprave,
številne akcije v Andih in Alpah.
Leta 1987 je preplezal tudi izjemno zahtevno Bonattijevo smer v Gran Muro sul Sass de la Crusc v Val Badia — eden njegovih najmočnejših vzponov.
Peter Čižmek (PV1983/3) – Luciano Cergol je bil doma iz Trsta. Bil je sin slovenskih staršev, vendar vzgojen v italijanskem okolju, šol s slovenskim učnim jezikom ni obiskoval, zato je v Ospu, ko sem ga prvič srečal, govoril še bolj »šepavo« slovenščino, tako pač, kot jo govorijo med našimi zamejci. Njegovo znanje slovenskega jezika in s tem slovenska zavest sta se izpopolnila šele v zadnjih letih, ko se je intenzivno družil s slovenskimi alpinisti. Sčasoma je bilo v njegovem govoru vse manj italijanskih in narečnih izrazov, s katerimi si je pomagal, ko se v pravilni slovenščini ni znal dobro izraziti.
Že v zgodnjih mladostnih letih ga je (tako kot veliko drugih Tržačanov) pritegnilo raziskovanje krasa, predvsem jamarstvo. Iz jam Tržaškega krasa ga je (tako kot veliko drugih speleologov) pot vodila v gore in v stene na površini Zemlje. Veselje nad alpinizmom je pri njem kmalu prevladalo nad speleologijo.
V svojem alpinističnem udejstvovanju je (to lahko že rečemo) dosegel zelo veliko. Bil je pobudnik za ustanovitev gorske reševalne službe v Trstu (Squadra di Soccorso Alpino — Trieste) in dve leti njen načelnik. Med drugim so ga tudi zaradi tega predlagali za sprejem v CAAI (Club Alpino Academico Italiano), v italijanski »elitni« alpinistični klub, kamor vpisujejo le alpiniste, ki so se v svojem udejstvovanju posebno izkazali. Po protokolu bi moral biti Luciano Cergol v CAAI sprejet letos jeseni, če …
Jamarstvo in reševanje
Luciano je bil tudi jamar in vodja tržaške GRS. Bil je državni inštruktor gorskih reševalcev, znan po svoji nepopustljivosti, etiki in predanosti.
Leta 1982 je kot član GRS sodeloval pri izjemno zahtevnem reševanju jamarja v Abisso d’Avanzo na Kaninu, na globini –400 m — akciji, ki je v zgodovini italijanskega jamarstva zapisana kot ena najtežjih.
Alpinistična šola SPDT
Leta 1982 je bil Luciano soustanovitelj alpinistične šole SPDT in njen prvi vodja. Bil je gonilna sila vseh večjih zamejskih alpinističnih akcij tistega časa.
Njegovi učenci se ga spominjajo kot: izjemno zahtevnega,a hkrati izredno velikodušnega,človeka, ki je znal motivirati, in ki je vedno vztrajal pri etičnem plezanju.
Značaj: vulkanska energija
Luciano je bil znan po svoji vulkanski energiji, kot so zapisali njegovi prijatelji. Spiro Dalla Porta Xydias ga je opisal kot: »nepopustljivega, včasih nadležnega, a plemenitega in izredno velikodušnega človeka.«
Bil je človek, ki je znal prevzeti odgovornost, voditi, odločati — in hkrati ostati zvest prijateljstvu. Za njega je bilo pomembno, da vsi pridejo gor in vsi pridejo dol.
Tragična nesreča v severni steni Montaža
12. septembra 1987 se je Luciano smrtno ponesrečil v severni steni Strme peči (Montaž), v klasični smeri Comici–Fabian. Na drugem raztežaju se mu je odlomil oprimek — v smeri, ki jo je že večkrat preplezal in ki je bila zanj tehnično lahka.
Reševanje je bilo zapleteno zaradi vojaško-birokratskih ovir, zato so reševalci njegovo telo lahko prenesli v dolino šele naslednji dan.
Spomin in zapuščina
Luciano je za seboj pustil ženo Annamario Savio in sina Giannija, ki je pozneje postal eden najpomembnejših speleologov svoje generacije.
Dušan Jelinčič je ob njegovi smrti zapisal: »Lucijan je imel v sebi naravnost vulkansko energijo… Stalno je bruhal nove ideje, ki jih je povezoval z željo po napredovanju.«
