Planinski vestnik 2007/10
Resna klasika
»Spet ena plezarija manj …« sem nejevoljno godrnjal med petkovo nakupovalno akcijo po Avstriji. Telefon je ostal doma, vrnil se bom enkrat ponoči, za sobotni tabor pod Mangartom pa se nisem zmenil še nič. Potem sem okrog desete zvečer vseeno poklical klubskega kolega Borčija, ki me je zares lepo presenetil. Gremo …!
Zjutraj se nama je pridružila še njegova stalna soplezalka Maja in v vlažnem, nekoliko soparnem jutru smo v troje hiteli proti steni Malega Koritniškega Mangarta. Ime »mali« tej gori nekako ne pristoji: res je nižji od »velikega«, a za plezalce je vsekakor večji. Njegova severna stena je mogočna, veličastna in v Julijcih ima prav malo resne konkurence. Ni najvišja, a v osemsto metrih ni nič podarjenega, navpičnica prevladuje od prvega oprimka do izstopnih raztežajev. Zato v njej ni lahkih smeri, so samo težke in zelo težke. V eni od njih sta pred 26 leti v ledeni, nevihtni noči ostala Tamara Likar in Pavel Podgornik. Jutra nista dočakala … Pavlov brat Peter od takrat vsako leto organizira spominski tabor, in če je le mogoče, se ga vedno udeležim. Tudi letos sem se ga, čeprav je sprva kazalo slabo.
Lepa in zahtevna
Smer Lomasti je dobila ime po nadarjenem mladem plezalcu iz bližnje Pontebbe, ki je steno leta 1978 preplezal sam, star komaj devetnajst let. Leta 1975 je splezal svojo prvo prvenstveno smer, leta 1977 je opravil prvo solo ponovitev Cozzolinove zajede v Malem Koritniškem Mangartu, dve leti pozneje pa se je smrtno ponesrečil pri solo vzponu v dolini Aoste. Ena najresnejših »poznih klasik« Julijskih Alp je med redkimi ponavljalci zapustila spoštljiv vtis, zapomnili pa so si jo tudi mnogi, ki so obrnili že v gladkih ploščah vstopnih raztežajev. Smer sem prvič plezal s Petrom Podgornikom. Mnogo let je že od tedaj in le malo mi je ostalo v spominu, še najbolj to, da zgoraj plezanja ni in ni bilo konca, kot da se stena nad nama kar sproti podaljšuje … Spodaj, kjer naj bi bilo najtežje, pa sva prišla čez presenetljivo z lahkoto. Naslednjič, ko sva z Marjanom Kovačem plezala v hladnem in mokrem vremenu, pa so se mi zdele tiste spodnje plošče obupno težke. Zgoraj sva takrat nadaljevala po smeri Mihelič-Žumer, ki je bila nekoliko manj mokra in spolzka.
Tudi letos verjetno ne bo prav idealno: to smo ugotavljali po temnih jezikih mokrote, ki se je v sobotnem jutru cedila po gladkih ploščah spodnjega dela stene. Poletne nevihte prejšnjega dne so pač naredile svoje … A da bi kar tako obupaval, to spet ne gre. Tik pod steno opazimo plezalca v Meču: mešana naveza je že naskočila vstopno poč. Tole bosta Mežnarjev Peter in Tinca z Akademika, ugotavljamo po glasu, saj sta predaleč, da bi se dobro videli. Potem se navesimo z opremo in vsak zase odplezamo do tam, kjer se stena dokončno upre nenavezanim »sprehajalcem«. Zarjavel svedrovec na zadnji polički daje varljivo upanje, da bo tudi v ploščah mogoče kaj vpeti. A iz tega upanja ne nastane nič oprijemljivega. Prvi raztežaj nas v loku odpelje daleč desno, pa nazaj levo na ozko poličko. Drugi, že povsem navpičen, v nekakšnem cikcaku spet najprej zavije desno čez ploščo, pa nazaj levo, čez previs z majhnimi izklesanimi oprimki spet desno in končno na še manjšo poličko pod črnimi ploščami. Lepo in izpostavljeno, oprimke bolj sproti otipaš, kot vidiš vnaprej. Nekaj metrov nad poličko rumen klin kaže pot naprej: čez gladko, mokro steno naravnost nad nami. Borči in Maja sta hitro pri meni. Dobro sta uplezana, in da ne izgubljamo dragocenega časa, plezata manj zahtevne detajle istočasno, eden za drugim. Tule ne bo šlo na ta način … S suhe skale prestopim v sitno mokroto, ki me niti ne moti tako zelo, zahteva pa precej občutka za oprijem plezalnikov. Dober metulj, ki sede v poč nad edinim klinom, je popotnica za najtežje mesto. Previdno, natančno je treba ravnati z navpično ploščo, Lomasti ne prenese nobenega lomastenja po delikatnih prehodih … Naslednji klin opazim desno spodaj pod svojimi nogami, povsem izven dosega: očitno ta prehod ni edina možnost. Zdi se mi, da sem tokrat spet plezal nekaj čisto novega, kar sem ob prejšnjih vzponih zaobšel nekje levo ali desno … Čuden občutek se še poglobi v naslednjem raztežaju, ko vse predolgo iščem pravi oprimek v gladkem, nekoliko vlažnem trebuhu, zadnji resni zapreki v spodnjem delu smeri. Nobenih klinov niti prave možnosti varovanja – treba se je enostavno odločiti. Potem seveda ni več težko in plezanje naprej je spet tekoče …
Še kar je notri, bomo populili ven …
Kljub iskanju prehodov nismo prepočasni. Plezalca v Meču sta medtem že izven najtežjega, sem in tja se kot silhueti pojavita na veličastnem razu. Nas pa lep raztežaj šestice v pravih pakleniških žlebičih pripelje na polico v osrednjem delu stene. Tu se Lomasti za kratek čas združi s smerjo Mihelič-Žumer. Orientacija tudi tukaj ni enostavna, saj stena ponuja različne možnosti. Nobena pa ni prav lahka; prav tako ne gre iskati klinov, ker jih skoraj ni. Mnogo več veljajo plezalska logika, občutek za smer in mogoče še kakšen namig iz plezalskega vodnička. Pa solidna uplezanost, brez katere se v steni Mangarta kaj hitro prenočuje …
Prehod iz Miheličeve smeri proti desni spet izpeljem malo po svoje. Nič zato, plezanje je lepo, ne pretežko in kar hitro napredujemo. Medtem ko Borči kot srednji v navezi varuje Majo, ponavadi že splezam kakega pol raztežaja naprej, vmes zataknem kako varovanje in spet smo bližje robu stene. A ta še ni blizu, do vrha se stena še enkrat postavi povsem pokonci, za nameček tudi skala ni več tako dobra kot spodaj. Zdaj gre naprej Borut in brez oklevanja se spoprime z grdo mokrim previsom. V prvo ne gre; nekoliko si ga ogleda, nato ga spretno prelisiči in že je v poči nad njim. »Sem ter tja se najde tudi kakšen klin,« sporoča iz višine. No, dobrodošli, doslej smo jih v smeri srečali prav malo … Občasno padajoči skalni okruški govorijo o nekoliko manj lepem plezanju. Borči se kmalu zasidra na polički in naju pokliče. Z Majo najprej slediva hkrati, plezava v razdalji kakih petih metrov. Nato se vrv zaustavi: soplezalka je prišla do zoprnega previsa. Malo bo treba počakati, in ker sem v poči nad njo tudi sam na sitnem mestu, se primem kar za klin: samo toliko, da pride Maja čez … Resk, in znajdem se meter nižje … »Kadu je pau …?« vpije Borči po dolenjsko na stojišču zgoraj. Ne vidi naju, ker je skrit v kotu. »Jest sm pau, Borči, je že v redu …« ga mirim in si nejeverno ogledujem klin v roki. Zarjavel jeseničan je bil še trenutek pred tem do ušesa zabit v mokro špranjo. Lepa reč, še to, kar je notri, bomo populili ven … Malo se bo treba vzeti v roke: kot drugi v navezi sploh ne znam več plezati … Delikatne, mestoma tudi nekoliko krušljive plezarije v strmi zajedi pa kar ni konca. Posebej nekakšen razpadajoč buhtelj nad naslednjo poličko nas prisili k razmisleku: edini dober oprimek na njem se vidno maje in počasi si spet zaželim trdne monolitne skale, kakršno smo božali v spodnjem delu stene. Čeprav ni bila čisto suha …
Želja je kmalu izpolnjena. Položnejši raztežaj nas pripelje v navpično, kompaktno belo zajedo. Stene pa še kar ni konec in bojimo se, da ne bo nič iz težko pričakovanega počitka na vrhu, na mehki travici in toplem popoldanskem soncu, s pogledom na Jalovec in Log pod Mangartom. Šele zadnji metri so zares položni in z velikim veseljem hitro zamenjamo tesne plezalnike z udobnimi čevlji za sestop. Razboleli prsti so nam neskončno hvaležni … Zlahka najdemo zeleno oazo na vrhu Malega Mangarta. Ravno prav, zadnji žarki sonca se že počasi umikajo z vrha in kmalu jim bomo sledili tudi mi: čaka nas še Via della Vita. Kako lepo je sestopati, če je za tabo velika smer …
Smer smo 25. avgusta kot udeleženci jubilejnega 25. spominskega tabora Petra Podgornika in Tamare Likar v 9 urah preplezali Maja Lobnik, Borut Kozlevčar in Pavle Kozjek.
Mali Koritniški Mangart, severna stena: Lomastijeva smer, VI+, 800 m
Dostop: Od Belopeških jezer do koče Luigi Zacchi po poti št. 512 (1 ura). Po poti proti krnici Zagače do studenca visoko na pobočjih pod steno, nato čez dobro pregledno travnato pobočje do vstopa (od koče uro in pol).
Sestop: Po ferati Via della Vita v krnico Zagače (do koče 2 uri in pol, do jezer 3 ure).
Vodniška literatura: F. Bence, T. Mihelič, P. Podgornik, F. Savenc. Nad Mangartsko dolino. Mythos, 1996.
Pavle Kozjek
