Planinski vestnik 2010/03
Luca Vuerich (11. december 1975 – 22. januar 2010)
Kamenček za srečo z vrha osemtisočaka
Ko sem si le nekaj dni po smrti Luce Vuericha v grapi desno od Ajdovske deklice v severni steni Prisojnika, ko ga je nekega medlega poznojanuarskega dopoldneva odnesel plaz, ogledoval njegovo okusno urejeno spletno stran, me je najbolj pretresel zapis, ki ga je s srcem, solzami in krvjo vklesala njegova večna zaročenka Leila Meroi. Iz zapisa vejeta življenje in kultura, torej naš obstoj in tisto, kar ta obstoj osmišlja. Vrhunec življenja, ki je lahko le ljubezen in vrhunec kulture, ki je lahko le poezija.
In res se naslov Leilinega slovesa glasi: Ljubezen … zelo te ljubim … ne bova se nikoli pustila … smo samo jaz, ti in gora. Te besede ji je Luca vedno ponavljal, ona pa jih je sprejela kot življenjsko vodilo. Čustvenemu zapisu je pripisala Nerudovo poezijo, katere naslov je dovolj poveden, saj je stavek Ob moji smrti boš preživela napoved novega, drugačnega bivanja, brez njega, a z duhovno močjo, ki ji jo je posredoval.
Tesno mi je, ko se spominjam Luce, ko pa mi komaj sedaj postaja jasno, da je odšel in da se tokrat ne bo vrnil. Pa ne, da bi se pogosto videvala ali slišala. Le vedel sem, da obstaja, zanj pa je verjetno veljalo enako. In to je bistvo prijateljstva. Ker z Luco sva bila prijatelja. Prijatelja, kakršna sta lahko dva človeka, ki sta skupaj doživela in izživela alpinistično odpravo. Kaj to pomeni, vedo udeleženci prav dobro, saj vase vsrkavaš polna dva meseca izredno pestrega življenja, prave pustolovščine, ki je večkrat na meji s smrtjo, predvsem pa gre v vsakem primeru za izreden čas, v katerem se vse zgosti in kjer vsak dan odtehta sto dni, preživetih doma. Večkrat si si s soplezalci bližji, kakor so si med seboj blizu najtesnejši družinski člani. Oče in sin. Brat in sestra. Mož in žena. Zato se na odpravah ustvarjajo velika prijateljstva, pa tudi velika sovraštva, in nikjer bolj kakor v takih ekstremnih situacijah doumeš, kdo je velik in kdo le povprečen človek, kdo ima v sebi nebo, kdo pa je prazen, brez viškov in padcev …
Tu nastopi zimzeleni rek, da najboljši umrejo prvi. Morda bi lahko ob takem dogodku ta trditev zvenela retorično, a Luca je res spadal v kategorijo najboljših. Kot alpinist in predvsem kot človek. Leta 2003 smo s finančno pomočjo Dežele Furlanije Julijske krajine organizirali odpravo, ki si je za cilj zadala osvojitev treh osemtisočakov v alpskem slogu in v najkrajšem času. In res je sanjska naveza Nives Meroi, Roman Benet in Luca Vuerich v samo dvajsetih dneh preplezala Gašerbrum 2, Gašerbrum 1 in Broad Peak v Karakorumu. Šlo je za resnično velik podvig, a kot se rado zgodi, je v alpinističnem svetu šel mimo precej neopazno. Ko pa je današnji čas poplitvil tudi dušo, vonj in pomen podvigov, tistih, o katerih se potem govori še leta … Pa tudi alpinisti, kakršni so Trbižani, nimajo v krvi lastne hvale in razkazovanja pred svetom. Drugi smo preplezali po en osemtisočak in tako zaokrožili uspeh deželne slovensko-italijanske odprave.
Zdaj Luce od tiste skupine osmih alpinistov ni več, kakor ni več Pavla Kozjeka s tedaj še jugoslovanske odprave na Karakorum leta 1986, pa tudi Lorenzo Mazzoleni in Janez Jeglič, ki sta bila z mano na Everestu leta 1990, sta dokončno pustila odsev svojih sanj na daljnih gorstvih. Z odprav, katerih sem se udeležil, so res odšli najboljši. Očitno reki niso zastonj večni …
Spominjam se, kako smo v običajni igri neizogibnega poudarjanja narodne pripadnosti, katerim smo zamejci podvrženi iz psiholoških mehanizmov, ki segajo v čas iredentističnega in nato fašističnega zatiranja, v predstavitvi odprave prikazali Luco za Slovenca, saj je bil po materi rezijan, po očetu pa Furlan. Vse lepo in prav, a ko je priznal, da zna komaj kakšno slovensko besedo, pa še to v rezijanskem narečju, nismo več vztrajali na njegovem slovenstvu. Le radi smo razlagali, da imamo med nami tudi rezijana, torej fanta iz tiste neverjetne doline, kjer je še vse pristno in tudi zrak lepše diši … In da ima, jasno, trdne slovenske korenine.
Luca je bil najmlajši član odprave in svoj status je povsem upravičil, saj je bil pravi benjamin. Bil je tudi najmlajši po duši in ne samo po letih. Za spoznanje bolj sproščen od drugih, bolj dinamičen pa tudi bolj sanjav. Svojo energijo je vlagal v vrtoglavo delovanje na gori in v fotografijo, saj je imel fotoaparat stalno v rokah. In kakšne slike je delal … Prave umetnine. Podobno kakor Matevž Lenarčič, ko sva bila skupaj na Broad Peaku.
Luca Vuerich je bil izredno močan alpinist. Himalajskih izkušenj je imel manj od Nives in Romana, te pa je nadomestil z veliko požrtvovalnostjo. Ko so skupaj rinili na Gašerbrum 1, ki je bil tisto leto izredno težak, saj ni nihče napel skorajda niti metra fiksnih vrvi, poleg tega pa je bilo tudi veliko snega, so Luca, Nives in Roman združili moči z baskovsko odpravo znamenitih Juanita Oiarzabala in Edurne Pasaban. Luca se je prav pričkal z ekvadorskim alpinistom Ivanom Vallejom, neverjetno osebnostjo, ki združuje v sebi profesorja matematike na univerzi v Quitu, učitelja tanga in alpinista, kdo bo oral gaz v deviškem snegu − na višini osem tisoč metrov. Tistega leta so ta očak preplezale le tri odprave, poskusov pa je bilo ničkoliko. In velika zasluga gre prav Luci in njegovemu altruizmu.
Spominjam se, kako mi je Luca z vrha Gašerbruma 1 prinesel kamenček za srečo, ki ga je moral izklesati na prav nič krušljivi skali na taki višini, kjer že en sam korak predstavlja neverjeten napor. Takrat sem se mučil s svojim osemtisočakom, Gašerbrumom 2, on pa je to vedel in mi skušal priskočiti na pomoč. Ko listam po svoji knjigi Kam gre veter, ko ne piha, v kateri sem opisal tedanjo skupno avanturo in v iskalnik vtipkavam ime Luca, vidim, koliko sem o njem pisal! Ta kamenček je dobil častno mesto v poglavju z naslovom Zmage, porazi in kamenček za srečo. V knjigi pa sem zapisal naslednji odstavek: Ob koncu mi Luca pripravi presenečenje, ko mi za dobro srečo daruje kamenček z vrha Hidden Peaka: »Dosti sem udarjal, da sem ga odkrušil, a tako boš zagotovo osvojil vrh Gašerbruma 2,« mi še reče.
Med listanjem se mi utrne že zdavnaj pozabljeni dogodek. Ko mi moj osemtisočak ni in ni hotel od rok, je Luca stopil k meni in mi odkrito dejal, da mi popušča motivacija. On je bil edini, morda ker je bil benjamin ali pa le neizprosno odkrit človek, ki si mi je upal reči v obraz, kar mi gre. Potem mi je skoraj v opravičilo prinesel kamenček, ki ga hranim kot enega najdragocenejših spominčkov svojega življenja. Ob tem nenavadnem darilu sem se tedaj zamislil in se zavedel, da se moram psihično pripraviti na teden dni fizičnega trpljenja, če hočem osvojiti vrh himalajske gore. Pet dni gor in dva dol. In tega sem se bal. A ta miselna priprava v bazi je obrodila sadove in v šestih dneh sem opravil vzpon. Tudi z njegovo neizprosno spodbudo. Najmlajšega člana odprave. Človeka, ki je potem postal moj prijatelj in ki se je zdaj iz srca preselil v spomin. Tisti, ki ne zbledi nikoli …
Dušan Jelinčič
* * *
Ciao, Luca!
Še danes se sam pri sebi potiho zasmejem, ko se spomnim najinega prvega srečanja pozimi leta 2003. Takrat sva s prijateljem nehote ’vdrla’ v tvojo dolino Mrzle vode in ti izmaknila ogledano novo ledno smer v severnem ostenju Visoke police. Ta gora bi po pravici lahko nosila tudi tvoje ime, saj si v njenem ostenju kot prvi preplezal kar osem lednih smeri najvišje kakovosti. Nekoliko višje, nad zgornjim delom doline, se čez previsno rumeno steno Velike lojtrce pne najzahtevnejša smer iz zapuščine Ernesta Lomastija, tvojega mladostnega vzornika. Skupaj z Enzom Cozzolinom, Ignacijem Piussijem in Emilijem Comicijem ti je dajal navdih v najstniških letih, ko si že preplezal večino njihovih smeri v stenah Julijcev. Drzna mladostniška želja nad Mrzlo vodo pa je tvoj obisk dočakala minulo leto, ko si tam preko opravil prvi zimski vzpon.
Najino prvo srečanje v Mrzli vodi je bilo bolj ’na daljavo’. Ponovno sva se srečala jeseni istega leta v Fužinah pri Nives in Romanu, ko so proslavili uspešno vrnitev z odprave na oba Gašerbruma in Broad Peak. Fužine so bile Lucov drugi dom. Če ga je oče usmerjal pri prvih alpinističnih korakih, je bil Roman Benet njegov profesor v visoki šoli alpinizma. Prav z Nives in Romanom je bil na vseh svojih odpravah na najvišje gore sveta, po pakistanskem trojčku je stal še na dveh osemtisočakih, Lotseju in Manasluju.
Leta 2005 me je življenje pripeljalo v Zgornjesavsko dolino, postala sva takorekoč soseda, kaj lepšega za dve sorodni duši! Biti z Lucom v gorah je bil velik blagor in privilegij, bilo pa je tudi težko, saj je vedno letelo ’na polno’. Seveda pa ture po vrnitvi v dolino nikoli ni bilo konec. Velikokrat je bilo plezanje le dober razlog za veselo druženje, in prav tukaj se je pokazal v vsem sijaju. Luca je bil karizmatična ter obenem zelo odprta, svetla oseba in nisem edini, ki je dejal: »Že ko si ga prvič srečal, si ga imel rad«.
Preplezana 8a v plezališču, 7 v ledu, kombinirana M9, večkrat dosežena višina 8000 metrov so suhoparne številke, ki kažejo na njegovo vsestranskost, še zdaleč pa ne zadenejo bistva. Luca je bil v svojem bistvu klasični alpinist, ki je preprosto rad bil v gorah in mu je bilo malo mar za ocene. Tako so se na njegovem seznamu znašle tudi ture, kakršne so solo zimsko prečenje Ponc in Mangarta v enem dnevu, zimska ponovitev Božjih polic v Višu, na kakšnem treningu pa sva skupaj prešla greben Naborjetskih gora ali pa cel greben Poliških špikov, začenši v Dunji.
Zelo veliko energije je Luca namenil raziskovanju možnosti za nove smeri in ni mu bilo treba hoditi daleč. Mangartska dolina, dolina Mrzle vode in Zajzera s Špranjo so bile njegov najljubši poligon za sproščanje nemirnega duha. Nekoč sva se kot prva skupaj znašla na dnu temačne soteske Rio Rondolon nad Dunjo, kamor Julijci kažejo svoj najbolj divji obraz. 130 metrov ledene vertikale, preko katere sva se povzpela, pa je še danes verjetno edini slap v Julijcih, ki je zaradi dolgega in zapletenega dostopa terjal predhodno bivakiranje.
Luca je rad obiskoval tudi slovenske Julijce. Še posebej sta mu bila pri srcu Prisojnik z zaledenelimi slapovi in Triglav, kamor je kot gorski vodnik pogosto vodil svoje goste. Morda pa je hodil obujat spomine na svoj največji podvig v slovenskih gorah, enodnevni zimski vzpon čez Sanjski ozebnik v Triglavski steni.
Luca je bil mojster gibanja v vseh razmerah. Ta lahkotnost gibanja pa je nemara najbolj prišla do izraza pri njegovi najljubši alpinistični aktivnosti, smučanju. Vrsta pokalov v domači sobi priča o uspešni tekmovalni karieri v najstniških letih, pozneje pa ga je vleklo le še na nedotaknjene strmine, kjer je opravil spuste vseh zahtevnosti. Občudovanja vredni so hitri vzponi in spusti z vrhov Julijcev, enodnevna povezava petih škrbin v grebenu Poliških špikov, vrh pa je dosegel lansko leto s prvim spustom na smučeh čez južno steno Montaža. Da je za povratno turo z Nevejskega sedla potreboval 3,30 ure, pa je tudi dovolj zgovoren podatek.
Leta 2007 sva organizirala odpravo v Kirgizistan. V dveh mesecih bolj ali manj slabega vremena nama ni bilo nič podarjenega, preizkušnje pa so le še utrdile najino prijateljstvo. V svojo malho alpinističnih dosežkov si takrat pospravil enodnevni vzpon in sestop na sedemtisočak Khan Tengri. Večkrat sva se pošalila, da sestavljava mednarodno odpravo. A najina naveza je bila dokaz, da narodnih meja v gorah ni. Tudi tistega dne tam pod Prisojnikom je bilo tako. Slovenski reševalci ter tvoji kolegi in prijatelji reševalci iz Italije so se kot eden z nečloveškimi napori trudili, da te ohranijo med nami.
Luca, s svojimi dejanji si zapustil neizbrisen pečat in spominjali se te bodo tudi tisti, ki so te le površno poznali. Prijatelji pa te bomo obdržali globoko v svojih srcih, slej ko prej pa se spet srečamo. Ciao, Luca!
Andrej Magajne
