Luca Calvi je poliglot, filolog, prevajalec in človek, ki je večino svojega življenja preživel med jeziki in gorami. Pozna jezike in kulture srednje in vzhodne Evrope. Več let je poučeval na univerzah v Benetkah, Bologni in Trstu. Je avtor številnih esejev in monografij o etnolingvistiki in književnosti slovansko govorečih držav. A hkrati je doma v svetu alpinizma: prevajal je dela največjih alpinistov našega časa, od Alex Honnolda do legend Yosemitov.
Njegova perspektiva, ki jo je zajel v nedavnem intervjuju zajel Samuele Doria je zato redka: Luca vidi, kako se alpinizem izraža v različnih kulturah, in kako se te razlike izgubljajo v sodobni, globalizirani pripovedi o gorah.
Pripoved o alpinizmu je vedno kulturna zgodba
Calvi poudarja, da je alpinistična literatura vedno odsev družbe, iz katere prihaja.
– Pri Angležih 19. stoletja je bila gora prostor raziskovanja, geografskega odkrivanja, potopisne radovednosti.
– V nemškem prostoru je bil alpinizem prepleten z nacionalnimi ideologijami, z željo po dokazovanju moči in identitete.
– V Sloveniji so gore del narodne simbolike — Triglav je na zastavi, kar pove vse o tem, kako globoko je gora vtkana v kolektivno zavest.
– V ZDA se je alpinizem razvil kot izraz svobode, individualizma in skoraj duhovnega iskanja, povezanega s kontrakulturnimi gibanji.
Vsaka kultura je v gorah videla nekaj drugega — zato so bile tudi zgodbe drugačne.
Prevajanje alpinistične literature pomeni prevajanje kultur
Calvi opozarja, da prevajalec ne prenaša le besed, temveč celotne kulturne matrice.
Ko prevaja Honnolda, mora razumeti Potterja.
Ko prevaja Potterja, mora razumeti njegovo filozofijo gibanja, njegovo notranjo tišino, njegov odpor do senzacionalizma.
Dean Potter mu je nekoč rekel: »Ne iščemo adrenalina. Iščemo mejo zavesti.«
In Calvi ve, da mora to misel prenesti tako, da ne postane hollywoodska fraza, temveč ostane to, kar je bila: intimna, skoraj meditativna resnica.
Sodobna pripoved: od kulture k performansu
Po letu 2000 se je zgodilo nekaj, kar Calvi vidi kot prelom: gore so postale množični medijski prostor.
Socialna omrežja, kratki formati, viralni posnetki — vse to je pripeljalo do poenotenja pripovedi.
Ne gre več za razlike med kulturami, temveč za globalni jezik performansa.
Calvi pravi: »Ora si gioca tutto nell’unire discipline adrenaliniche come arrampicata, sci o base jumping, con l’effetto di trasformare la montagna in un luogo di performance.«
»Danes gre vse v smeri združevanja adrenalinskih disciplin — plezanja, smučanja, base jumpinga — kar goro spreminja v prostor športne predstave.«
To ni več pripoved o notranjem iskanju, o kulturi, o zgodovini. To je pripoved o telesu, hitrosti, estetiki gibanja.
Od državnih mitov do korporativnih mitologij
Calvi opozarja, da se je spremenil tudi nosilec »epike«.
Včasih so bili to narodi:
– Mussolinijeva Via del Littorio,
– nacistični vzponi na Eiger,
– britanski imperialni alpinizem.
Danes so to korporacije: Red Bull, North Face, Black Diamond.
Sponzorji so prevzeli vlogo pripovedovalcev, ustvarjalcev mitov, oblikovalcev herojskih figur.
A mehanizem je isti: gora kot oder, alpinist kot simbol, zgodba kot orodje.
Kaj ostane od »klasičnega« alpinizma?
Calvi ne trdi, da je sodobna pripoved slabša — le drugačna je. Publika je večja, bolj raznolika, bolj vizualna. A s tem se izgublja tisto, kar je nekoč ustvarjalo raznolikost: lokalne kulture, različni jeziki, različni načini razumevanja tveganja, svobode, smisla.
Danes je gora pogosto kulisa. Včasih je bila svet.
Luca Calvi nas spomni, da je pripoved o gorah vedno več kot le opis vzpona. Je kulturni dokument, je ogledalo družbe, je način, kako se skupnost vidi in kako želi biti videna.
In hkrati opozarja: ko pripoved postane preveč poenotena, ko se vse vrti okoli performansa, ko se adrenalinske discipline zlivajo v spektakel — takrat gora izgubi nekaj svoje globine.
