Glas, 23. november 1982
Franc Langerholz-Cac
Toda prodajalec vstopnic za ogled trdnjave zahteva pet dolarjev od vsakega. Mi pa varčni, kot so lahko le Gorenjci, sklenemo, da mu ne damo denarja. Žele se opogumi in gre mimo njega. Oni zažene vik in krik ter teče za njim, mi pa hitro zbežimo po drugi poti. Ko si na vrhu ogledujemo razvaline, zaslišimo žvižg piščalke in zagledamo prepotenega prodajalca, ki nas hoče oropati za dolarje. Mi pospešimo korak, nazaj ne upamo pogledati, slišimo le vpitje ter žvižge piščalke. Potem se ustavimo, skušamo ga prepričati, da nimamo denarja. Pravi, naj čimprej zapustimo zgodovinsko mesto, drugače bomo imeli opraviti s policijo. Po najkrajši pot: nas napoti nazaj v Cuzco.
V restavraciji spet gledamo nogomet, tokrat tekmo med Jugoslavijo in Španijo. Zelo glasni smo ob našem prvem golu, ko pa Španci izenačijo in vodijo, vsi poklapani tiho zapustimo lokal. Ko pridem nazaj, naletim na receptorja, ki stika po naši sobi. Pregledujem opremo in ugotovim, da mi manjka brezrokavnik. Silno jezen grem v recepcijo. Po dolgem in mučnem pregovarjanju me receptor odpelje v svojo sobo, odpre omaro in mi slovesno izroči brezrokavnik. Brez besed. Tudi za denar nas kar dobro ogoljufa. Ko se poslavljamo, mu še mi vrnemo par kontraudarcev.
Bliža se sloviti in tolikokrat opevani praznik sonca. Po glavnem trgu se celo popoldne in še v noč vrstijo sprevodi raznih skupin, po zvočniku odmeva njihova glasba. Plesi Indijancev, otroci, napravljeni v inkovska oblačila, avtomobil z miss turistkinj na strehi. Potem se začne veliko in vsesplošno popivanje, ki traja vso noč. Ka r na prostem prodajajo vseh vrst zvarke, pijačo vseh barv, od zelene do vijoličaste. Zjutra j stopijo v akcijo policijski avtomobili, ki z vodo Čistijo ulice, umazane od bruhanja in odpadkov.
Naši dnevi v Peruju se počasi iztekajo, kar bojim se povratne vožnje nazaj v Limo. Kmalu se tresemo na sedežih, malo od slabe ceste, še bolj pa od nočnega mraza.
Velikokrat se ustavimo na policijskih postajah, kjer nas pregledujejo. Sredi puščave imamo spet postanek, v avtobus stopi policaj, ki pregleda vso opremo, brska po naših stvareh. Pri tem delu je skrajno nesramen, starki pred nami prelomi ves kruh, a zmaže maslo ker menda predvideva, da nosi orožje. Dvema mladima Nemkama zapleni tapiserije, češ da so zelo stare in so zaradi tega last države. Potem gremo vsi za njim na policijsko postajo ter zahtevamo tapiserije nazaj. Grozimo trdobučnežu, da ga bomo prijavili zaradi navadne kraje. V angleščini mu rečemo vse, k sreči nas ne razume, drugače bi avtobus, odpeljal naprej brez nas. Na naslednji postaji me policaj enostavno zagrabi ter zvleče v sosednji prostor, kjer zahteva, da se slečem. Pomislim že na najhujše. Vsega me pretipa, končno me spet spusti na svobodo. Ponoči prispemo spet v Limo, nastanimo se v nam že znanem hotelu Evropa. Ob treh zjutraj gremo še malo po mestu, ulice so polne kot Titova cesta v Ljubljani ob dveh popoldne. Vsi lokali so odprti, na ulici pečejo najrazličnejše specialitete. Po restavracijah strežejo s pečenimi piščanci. Vsi presiti banan se odločimo, da si privoščimo meso. Najprej vsak poje pol piščanca, nato na veliko začudenje natakarja velik zrezek, potem pa še vsak pol piščanca. Do onemoglosti siti se privlečemo v hotel, kjer popademo po posteljah in nočemo slišati o nobeni hrani več.
Še nekaj dni nam ostane in izkoristimo jih za nakupovanje raznih stvari, ki nas bodo spominjale na Peru. Na ambasadi dvignemo opremo, poslovimo se in naslednjega dne z družbo Eastrn airlines zapustimo to južnoameriško deželo. Pristanemo na Floridi, v Miamiju. Potujemo skupaj s člani AO Impol. Vsi že težko čakamo povratek domov. Nat o z rahlo zamudo poletimo proti New Yorku. Tu pa se začno težave, kajti Jatovo letalo je povsem polno. Plačajo nam luksuzni International hotel z zagotovilom, da odpotujemo naslednjega dne v Zagreb. Kar razočarani smo, zato spijemo ves whisky, ki ga je Keka kupil za domov. Popoldne spet spakiramo opremo, zapustimo hotel in čakamo v letališki stavbi na polet v domovino. Z zamudo vzletimo, zapuščamo Ameriko. Dober dan, Evropa. Noči imamo le dve uri, ob enih zjutra j že vzhaja sonce, saj letimo direktno proti vzhodu. Na letalu gledamo zelo zanimiv film o letalski nesreči, lagal bi, če bi rekel, da nas je film pomiril. Po dobrih sedmih urah se letalo mehko dotakne zagrebške betonske steze, glasen aplavz napolni letalo, Ka r ne moremo verjeti, da smo res doma. Srečni smo, kajti naše sanje so se uresničile.
Prigoda je končana. Bila je polna novih doživetij, Južnoameriške gore so za nami, čudovite so. Toda najraje se prepustim zavetju domačih gora.
