Jutro, 15. februar 1943 (dlib.si)
Ob današnjih velikih vojnih dogodkih pozabljamo na razne pomembne doživljaje, uspehe in rekorde v teku obeh desetletij po prvi svetovni vojni. Ali se še spomnite, kolikšno pozornost je zbudilo poročilo o ekspediciji, ki se je pod vodstvom znanega alpinista Franka Smytha povzpela na goro Kamet v himalajskem gorovju, to je: na drugi najvišji vrh na naši Zemlji? Frank Smythe se je bil udeležit že vrste himalajskih ekspedicij, med drugimi slovite odprave dr. Dyhrenfurta.
Prva Smythejeva brzojavka je sporočila, da se je ekspedicija odpravila iz kraja Joshimat 26. maja 1931 in se utaborila pod Kuarijem. Štela je šest Evropcev, 8 nosačev in kuharja ter je imela s seboj 550 kg prtljage.
Že o težavna pot do Raijnatha je odpravi dobro uspela. Pomikala se je po nenavadno ozkih stezicah, visečih nad strašnimi prepadi. Z mrzle višave se je obrnila v široke doline, kjer je sonce neusmiljeno pripekalo.
Ko je imela za seboj lepe doline, ki vodijo mimo bananskih plantaž v Gwaldam, je dospela v kraj Debal, kjer pa se od strahu pred malarijo ni mudila več kakor je bilo nujno potrebno. Zelo težavna je bila zopet pot na Lohajang, kjer se je bilo treba povzpeti 2900 m visoko; tudi tu je ves čas pripekalo sonce. Zdaj se je pot ekspedicije obrnila v kraju Kanaulu zopet v višino in sicer na pas gorovja, ki meri nekako 4000 m. Ta vzpon je spremljala huda nevihta s točo. Pri Rannu so člani ekspedicije prvič ugledali goro Kamet, ki je v jutrnjem soncu nauk zlati piramidi kipela v nebo. Kakor zatrjuje vodja Frank Smythe, je ta gora slikovita kakor švicarski Weisshorn in mogočna kakor Mont Blanc.
Po daljšem počitku v Joshimatu je ekspedicija nadaljevala pet in prekoračila prag Himalaje. Nekajkrat so na poti srečali črne medvede. Sredi prekrasne flore (trobentice, rododendroni, svišč itd.) je odprava prešla Kuarajsko sedlo, s katerega se ji je odpiral krasen razgled s Kametom v sredini. S sedla Kuarije je krenila v Tapoban s krasnimi gozdovi smrečja in celimi polji trobentic in svišča. V dolinah so cvele češplje, mandeljni, črešnje in breskve.
Dne 30. maja je zapustila Tapoban in zavila v gorsko krajino Surai-Thota. Doline, skozi katere je hodila, so čudovito lepe. Gorski vrhovi kažejo vse polno ozkih žlebov in strmih, divjih skal, ki se pno nad prepadi. Mostovi preko hudournikov so bili tako malo trdni, da je bila potrebna največja previdnost; ob vrveh so se drug za drugim pomikali preko njih. Ponekod so se nagrmadili ob poti ogromni plazovi, na drugih mestih pa so opustošenj gozdovi pričali o razdejanju po snežnih plazovih.
Odkar so bili zapustili Tapoban, se je začel vihar, ki je trajal potem več dni. Njegovo peklensko bučanje med rdečimi skalami, njegovi odmeri v gorah — vse to delovalo na ljudi skrajno mučno, vzbujajoč grozo tudi izkušenim turistom, zlasti če uvažimo, da je odprava bila nekajkrat v smrtni nevarnosti; trgale so se skale in se s strašnim ropotom valile po žlebu v dolino.
Pot v Nito je potekala ob pogledu na prekrasno panoramo himalajskih gora. Bližnji vrhovi so še bili tu in tam pokriti s snegom, na rebreh pa so že obilno cvele cvetlice. Nad vrhovi so vstajale vse višje in višje gore, vse v čarobnem blesku svojih večnih lednikov.
Odprava je prispela v Nito dne 2. junija; od tod je imela po dveh vzponih priti do tabora, ki je bil narejen na podnožju gore Kamet. V dolini Niti, je brzojavil Smythe, je vladal prijeten hlad, ki se je po težkih in soparnih dneh kar dobro prilegel.
V Nit so raziskovalci ostali dva dni, ki so jih posvetili reorganizaciji svoje odprave. Predvsem so dosedanje nosače zamenjali z novimi. Iz Nite so začeli prodirati proti Kametu v več skupinah. Obrnili so se proti severu in nato po prehodu reke Dhaoli naredili na podnožju ledenika Raikana operacijsko postajo tako imenovani Base Camp.
Po daljšem odmoru se je odprava počasi pomikala kvišku in pripravljala na glavni naskok. Prvo taborišče so si postavili sredi lednika Kameta, drugo pa nekoliko stotin metrov višje, potem tretje in četrto že v višini 7000 metrov. Peto taborišče so postavili tik pod najvišjim vrhom. V posameznih taboriščih so kajpak počivali zakaj vsak meter poti je tako utrujal kakor v dolinah kilometer. Tu je vladala popolnoma zima z zelo nizko temperaturo. Izredno težavna je bila pot med tretjim in četrtim taboriščem. Naleteli so na težke ovire v ledovju; morali so izsekat stopinje v led, da so lahko korakoma prišli naprej. Ponekod so morali prvotni načrt izpremeniti zaradi snežnih ali kamnitih plazov. Vse te muke so se obilno poplačale s končno zmago: kmalu nato je prišla v Evropo vest, da je tudi na vrhu Kameta zavihrala zastava kot znak nove zmage človeka nad naravo.
Že od leta 1885. so se drzni alpinist trudili, da bi se bili povzpeli na Kamet. Vsi dotedanji poizkusi so se izjalovili. Smythe je s svojimi dečki vendarle uspel. Jeklena volja, vztrajnost, neustrašenost in znanje pač v takem primeru zmagoslavijo nad slepimi prirodnimi silami, ki neomejeno vladajo v svetu himalajskih vrhov.
