Živela je roža samotna
sred travnika tihe dni,
na bele snežnike so zrle
vsak hip ji vlažne oči.
Tam gori bi rada cvetela
kjer blizu njen bratec — nebo
tam gori je bela sreča
tam bi se smehljala lepó.
A roža ne more na gore,
zato je žalostna vsa.
In vetru žalost potoži,
a veter se ji smehlja.
Do neba plane veter,
pa angelu zgodbo pove,
oj, angelu, ki na nebu
prižiga zvezde svetle.
Ko roža najlepši sen sanja,
pa pride angel z neba,
ponese rožo sred noči
na trato vrh gora . . .
In v jutru se čudi roža
in gleda, smehlja se lepo,
saj blizu tako ji je bratec
njen bratec — to modro nebo.
Na beli planini kraj solnca
se smeje roža vse dni;
zato ji je modro vse cvetje,
zato so ji modre oči . . .
Josip Vandot