Če še malo vlečemo današnjo nit naprej, lahko pridemo do tega, da v gorskem reševanju obstaja tih, a presenetljivo pogost vzorec: človek najprej doživi nesrečo, pogosto na meji med življenjem in smrtjo, nato pa – ne več rosno mlad, že oblikovan s poklicem, vzgojo, opredelitvijo ter delom, družino, »zgodovino« – vstopi v reševalni sistem. In ne samo kot občasni prostovoljec, temveč kot nekdo, ki se postopoma premakne v jedro ekipe, v vodstveno vlogo, v tisti del organizacije, kjer se odloča o kulturi, znanju, mejah tveganja. Kadrovanje je tudi med gorskimi reševalci poglavje zase.
Ta prehod iz »žrtve« med reševalca ni naključen. Je človeški, globoko psihološki, skoraj ritualen. In če ga pogledamo skozi neko optiko ter skozi ugotovitve Jennifer Lois, ki je več let preučevala identiteto (gorskih) reševalcev, dobimo sliko, ki je bolj intimna kot operativna.
Nesreča v gorah ni samo dogodek. Je izkušnja, ki razbije predstavo o lastni trdnosti. Človek, ki ni izobražen za gibanje v zahtevnem gorskem okolju, ki pade v steni v razpoko, ki ga zasuje plaz, ki čaka na pomoč, se znajde v stanju, ki ga Lois opisuje kot »identity shock« – trenutek, ko se identiteta posameznika razpne med dvema resnicama: med prejšnjim jazom, ki je verjel v obvladovanje, in novim jazom ki ve da je odvisen od drugih.
Ta izkušnja ni samo strašljiva. Je transformativna. V antropologiji jo imenujejo liminalnost – stanje med dvema svetovoma, kjer se človek ne more vrniti nazaj, lahko pa gre naprej drugačen.
Ko nekoga (na nek način ni nujno, da ravno ob nesreči ali v gorskem okolju in ni nujno, da ta človek ni že okužen z »izrazitim jazom« in pridobitnostjo) rešijo, se zgodi nekaj, kar Lois imenuje »moral conversion«: hvaležnost se prevede v občutek dolžnosti. Ne dolžnosti do sistema, temveč do izkušnje. Do tistega trenutka, ko je nekdo prišel, ko je nekdo tvegal, ko je nekdo držal vrv.
V psihologiji prostovoljstva je to znano kot recipročna motivacija: želja, da vrneš tisto, kar si prejel, ne kot obveznost, temveč kot smisel. Človek ne vstopi v reševanje zato, ker bi želel biti »junak,« temveč zato, ker je bil nekoč ranljiv in je videl, kako izgleda pomoč od znotraj.
Ko tak človek vstopi v gorsko reševanje, ne pride kot prazna tabla. Pride s preteklostjo. Lois ugotavlja, da se takšni prostovoljci hitreje identificirajo s kulturo reševanja, ker imajo že izkušnjo »druge strani«. Njihova motivacija ni abstraktna, temveč telesna: vedo, kako je čakati, vedo, kako je biti odvisen od odločitev drugih, vedo, kako je, ko se čas raztegne v neskončnost.
Zato se v okolju, ki ni povsem »zdravo,« (reševalci, v sistem vstopijo mladi, oddelajo 20 let in se potem zadovoljni popolnoma umaknejo), pogosto izkažejo kot izjemno predani. Ne zato, ker bi bili boljši, temveč zato, ker je njihova identiteta že preoblikovana. Reševanje ni dejavnost – je nadaljevanje zgodbe, ki se je začela z nesrečo.
Zakaj tovrstni reševalci postanejo »vodje?«
Lois v svoji knjigi opiše fenomen, ki ga imenuje »heroic socialization«: prostovoljci se skozi leta preoblikujejo iz tistih, ki rešujejo, v tiste, ki učijo, vodijo, usmerjajo. Pri ljudeh, ki so bili sami rešeni, je ta prehod še izrazitejši.
Njihova avtoriteta ni zgrajena zgolj in le na moči, temveč na izkušnji in navidezni iskrenosti. Ko govorijo o tveganju, ne govorijo teoretično. Ko govorijo o napakah, govorijo iz spomina. Ko govorijo o sistemu, govorijo iz hvaležnosti.
V antropoloških študijah nevarnih poklicev se takšni posamezniki pogosto opisujejo kot »moralni stebri« skupnosti – ljudje, ki ne vodijo zaradi ambicije, temveč zaradi notranje nuje, da sistem deluje, ker vedo, kaj se zgodi, ko ne. V resnici pa so zadeve precej pogosto bistveno kompleksnejše, povezane z intergeneracijskimi procesi, vmešavanjem policijskih in vojaških kadrov, itd. …
Če pa to razrežemo na čisto človeško raven, je zgodba preprosta: človek je bil nekoč na robu, nekdo ga je vrnil nazaj in od takrat naprej poskuša biti tisti, ki vrne druge.
To ni romantika. To je tiha, trdna, skoraj ritualna odločitev. V njej je manj heroizma, kot si mislimo, in več človeške kontinuitete: če je nekdo nekoč držal vrv zate, je prav, da jo zdaj držiš ti za druge.
AK
