Slovenski dom, 8. julij 1938
Zadnja leta je pri nas alpinistično delo skoraj mirovalo. Izvedenih je bilo nekaj tur, ki so sicer presegale običajno težkočno stopnjo, v splošnem pa so te tisti redki prvi vzponi, ki so bili pri nas v dobi zastoja izvedeni, držali težkočne zlate sredine: težavno — zelo težavno. Pokazalo se je, da so bile nekatere ture iz prejšnjega časa pri nas taksirane precej previsoko; sodobna plezalna šola je naziranje o težkočnih stopnjah precej izpremenila — premaknila je v močni meri navzdol posamezne klasifikacijske stopnje. Dejanski problemi se v vsakem gorovju razkrijejo šele ob koncu, ko je pionirska, otvoritvena plezalna faza zaključena. Tako se je zgodilo tudi pri nas. Znamenite plezalne skupine, ki so v Julijskih Alpah (jeseniška šola) otvorile in izvedle prve vzpone preko najpomembnejših sten, so nenadoma zapazile, da »novih« sten, ki so jih s svojim plezalnim načinom zmagovale, prav za prav začenja zmanjkovati. Ker so v svojem delu vsidrane začele stareti in se zato niso prilagojevale drugačnim tehnično-plezalnim zahtevam ter je poleg drugega močno padel tudi interes za alpinistiko, tako da se je kar na lepem pokazalo, da prav za prav skoraj nimamo plezalnega naraščaja, je v naši alpinistični tvornosti nastala kriza in se pojavil zastoj. Iz mrtvila, ki se je pojavila, so naši planinski merodajni faktorji v dobri volji poskušali našo alpinistiko popeljati na novo pot, ji pokazati novo torišče: organizirali so odpravo v zamejska gorovja, predvsem v Centralne Alpe. Tam pa je danes — kakor v vseh panogah — cenjen le uspeh v resni športni konkurenci, za katero pa je spet potrebno maksimalno, dovršeno tehnično znanje. Tako so se pojavili novi faktorji: pokazalo se je, da je prva in najnujnejša potreba stopnjevanje našega alpinističnega udejstvovanja v tehnično smer, v šolanje doma, v reševanje domačih problemov, ki jih starejša, sicer nadvse zaslužna šola ni jemala v pretres, ampak jih je, razumljivo, smatrala za zadeve sekundarnega pomena. Pri tem naj bi se mlajša generacija temeljito izšolala v sodobni smeri, nakar bi stopila dobro pripravljena na delo v zamejskih gorovjih. Zadnji časi pa so prinesli še nov moment: z reševanjem preostalih problemov doma bi prehiteli bližnje, alpinistično zrelejše in boljše sosede, ki bi — po svojem običaju vse svoje nove alpinistične uspehe pri nas proglasili za svoje pomembne zmage. Ni dvoma, da bomo v najkrajšem času pri nas doživeli poplavo sosednih alpinistov-osvojevalcev in prvopristopnikov. V to smer se je zasukala naša alpinistična agilnost že preteklo leto, ko je bilo pri nas izvedenih izredno veliko število pomembnih prvih vzponov. Podoba je, da je kriza premagana. Letošnja zima je dala nove faze: dokazala je, da za alpinistično tvornost tudi pri nas noben letni čas ne predstavlja vrzeli. Neki teh letošnjih prvih zimskih vzponov predstavljajo prav pomembna dejanja, o katerih se prejšnje čase, dejali bi, ljudem še sanjalo ni, da bi bila kdaj izvedljiva. Poglejmo si nekoliko letošnjo zimsko bilanco.
V Julijski Alpah so bili izvedeni naslednji prvi zimski vzponi:
Skozi Kotle med Rokavi na Škrlatico: dr. Miha Potočnik, Joža Čop, Drago Korenini, Maks Brojan — dne 19. marca 1938.
Jalovčev severozahodni greben: Uroš Zupančič, 6. marca 1938.
Po Hanzovi poti na Prisojnik — sestop isti: Uroš Zupančič 18. marca 1938. Zelo težavno.
Prečenje Razorjeve steno od Mlinarice h Kugyjevemu izstopu: Uroš Zupančič 19. marca 1938.
V Kamniških planinah:
Prvi zimski vzpon po centralni grapi (Wisiakov plaz) ob Rdečem kupu v jugozah. steni Planjave: D. Kremžar, L. Dolničar in Karel Tarter dne 18. marca 1988. Približno 400 m, 5 in pol ure, srednjetežavno z dvemi zelo težavnimi mesti.
Prvi zimski vzpon po severozahodnem grebenu Brane: France Ogrin in Karel Tarter 19. marca 1938. Višina grebena približno 300 m, 5 ur. Srednje težavno z zelo težavnimi mesti.
Prvi zimski vzpon po severozahodnem grebenu Kočne: Anderwald B., C. Malovrh, Danica Smely 19.—20. marca 1938 (bivak). Višina ca 400 m, težavno z zelo težavnimi mesti.
Prvi zimski vzpon po zahodni steni Planjave (smer Jugova peč, Brinškov kamin, severozahodni greben). Višina ca 400 m, čas 6 ur. Težavno z zelo težavnimi mesti. Sestop po jugovzhodni steni Planjave. Plezali: F. Podboršek, D. Kremžar in Karel Tarter dne 8, aprila 1938.
Prvi vzpon po jugovzhodnem grebenu Ojstrice: France Ogrin in Karel Tarter 17. aprila 1938. Višina okrog 400 m, čas 2.30 ure. Zmerno težavno s težavnim vstopom v bok zah. grebena.
Poleg prvih vzponov pa je bilo letošnjo zimo izvedenih še več ponovitev ter nekaj težavnih običajnih pristopov: tako po severovzh. grebenu na Brano (6. III. 1988 Dolničar, Podboršček, prvi vzpon B. Režek-R. Simonič maja 1936), skozi Gamsov skret na Štruco in Skuto (Lojze Erjavšek, Podboršek Stane 6. III. 1988), čez Planjavo na Korošico (L. Erjavšek-Paglavec 20. III. 1988), skozi Kuloar na Jalovec (Cop, Potočnik, Korenini, Brojan 1. I. 1938), po Hanzovi poti na Mojstrovko, dalje po grebenu na Travnik in v Travniško škrbino ter v Kuloar s smučmi (Uroš Zupančič (6. II. 1938) in še več drugih običajnih pristopov na posamezne vrhove Kamniških ter Julijskih Alp.
Letos je bila naša zimska alpinistika zares izredno agilna. Zdaj je pričela doba letne alpinistike. Doslej je bil izveden šele en sam vzpon in sicer po severovzhodnem razu Kompotele (Janez in Miro Gregorin, 26. V. 1938). Višina raza okrog 400 m, čas 4 ure, zelo težavno). Ni pa dvoma, da bo zdaj, ko je prišel pravi čas za delo v skalah, vsak teden pokazal nove uspehe.
Ker so prišle vesti, da bodo letos prišle k nam velike skupine nemških plezalcev (zlasti v Julijske Alpe), se bodo domači, slovenski plezalci brez dvoma potrudili, da bodo pobrali čimveč novih stvari. Spet se povračamo v čase, ko se je bilo treba braniti, kakor konec preteklega stoletja …
(Janez Gregorin)
