Slovenec, 26. junij 1938
Iz Koprivne sem šel z nekaterimi tovariši na Olševo prve dni julija 1934 v mnenju, da bo to prijeten sprehod kakor po Pohorju. Ko smo se povzpeli na obronke Olševe, smo morali lesti po zelo strmih travnatih rebrih na grebem Olševe. Dolgo smo hodili po grebenu, zdi se mi, proti zahodu in smo hoteli priti v Potočko zijalko. Na srečo smo našli pastirja, ki nas je vodil po ozkih stezah preko zelo strmih obronkov Olševe in kar nisem se mogel načuditi, da se vzhodne Alpe kot v zadnjem naponu dvignejo v tako mogočno sleme ali hrbet ali greben do 1980 m višine, kot bi hotele tekmovati s Kamniškimi Alpami, Končno smo prišli do markirane poti, ki nas je pripeljala v višini 1700 metrov do Potočke zijalke.
Ta jama pa res zija! Zdi se, kot bi se bila gora tu prt kaki katastrofi odprla in bi pozabila zapreti svoje grlo. 15 m je široka odprtina in 5 m visoka. Jama je bila v polnem »prazgodovinskem« prometu. Zamislili smo se, ko smo stali na hribčku pred jamo! Tu so torej imeli medvedi svoj prazgodovinski dom! Skozi stoletja in morda tisočletja so se ti medvedi brlogarji zatekali v to jamo. Bili so to pravi orjaki, do dva in pol metra visoki in za tretino daljši od rjavih medvedov: njihove lobanje so bile skoro pol metra dolge. Toda bili so ti brlogarji vegetarijanci; zato tudi ne nahajamo ostankov njihovega plena v jami. Pa v tej idilični samoti jih je motil človek, ki je prihajal iz doline. Morda je stal prav pred jamo in jih iz zasede pobijal s kamenjem? Pa vse to nam naj razloži g. prof. Brodar, ki je prav tam v jami s svojimi delavci in koplje, meri in presipa vsako pest zemljo. Na tihem sem mislil moji tovariši, ki so že ves dan profanirali prazgodovino s svojimi šalami, bodo morali zdaj umolkniti in poslušati. Pri večini ljudi vzbujajo jamski medvedje, pestnjaki, kamniti artefakti, medvedji zobje itd., neko prešerno veselost in najbolj še pomilovanje: češ, jaz vam prinesem iz bližnjega potoka 100 takih kamnov.
G. prof. Brodar je najprej kazal dol na velik nasip odpadkov, grušča in zemlje: vse to so njegovi delavci izvozili iz jame: dotlej je ugotovil ostanke okoli 900 medvedov; odtlej je naraslo na 1500 medvedov. V jami pa počivajo še kosti tisoč in tisoč medvedov, tako da predstavlja jama velikansko grobišče medvedov; gotovo se ti stari kocinarji niso nadejali, da bodo njihove kosti po deset-tisočletnem počitku »tako žalostno« končale: toda naj se tolažijo s tem, da so žrtve na oltarju prazgodovinske znanosti,
Prof. Brodar nas je peljal v notranjost jame, katero pozna kakor svoj dom; saj se je v njej strokovno udomačil. Prvi pogled v notranjost jame vzbudi vtis nek pošastne veličastnosti: zdi se, kot bi se jama plazila pod zemljo vkreber kakor velika kača: jama so dviga v sredi za 15 m in se potem pred očmi zgublja v temno krivuljo. Jama je namreč, nam razlaga prof. Brodar, 115 m dolga, 20 do 40 m široka in 4 do 10 m visoka. Ko prodiramo polagoma pod njegovim vodstvom v notranjost, se mi je zdelo, da hodimo po velikanski groblji kakor razvalinah razpadlega gradu.
»Pazite, tam je jama, tu, na ta kamen stopite, tam boste izpodrsnili,« tako nas je vešče vodil g. profesor. Ravno parket jamska tla niso, seveda ker ne hodimo po naravnih tleh jame, ampak po orjaških skalah in kamnih. Neki »prazgodovinski čut« ga je kar ob prvem izkopavanju (16. sept. do 6. okt. 1928.) gonil v ozadje jame, kjer je že po deset-dnevnem kopanju našel prvo koščeno, lepo izdelano šilo in po tritedenskem delu ugotovil na približno 40 različnih medvedjih kosteh sledove človekovega obdelovanja, nadalje je izkopal skupaj 26 krasno ohranjenih koščenih šil in zabadalcev, več umetno preluknjanih čeljusti; ni bilo več dvoma: prof. Brodar je odkril prvo postajo paleolitične kulture no Slovenskem.
Naslednje leto (2. jul. do 26. avg. 1929) je prof. Brodar nadaljeval v ozadju jame svoje delo in jo končno prekopal 100 kv. metrov površine približno 1 m globoko. Dal je izkopati tudi globlji rov, globok do 4.25 m in dolg 5 m, da je mogel pregledati globlje plasti.
Rezultati tega kopanja so bili presenetljivi: koščenih bodalc, šil, zabodal je našel 81. Ti koščeni artefakti so sicer različno dolžino (4—20 cm). Imajo več ali manj vsi isti lik: na spodnjem delu se proti sredini nekoliko širijo in so ploščnati, proti gornjemu delu se zožijo in končajo v šilasto konico. Večina konic je odlomljena. Čemu je služilo to fino orodje jamskemu človeku? Ugibajmo! Potočka zijalka je bila pravi eldorado za lov na medvede. V jami si je človek, kakor dokazujejo kurišča, očividno pekel medvedjo pečenko! So mu te ročne, fine koščene konice služile kot vilice, da je natikal nanje pečenko? Odeval se je brezdvomno v medvedje kože. Prebadati jih je moral, da si jih je pripel, recimo z rastlinskimi vlakni itd. Pa še več! Prof. Brodar je našel pravo »koščeno iglo«, iz drobne cevaste kosti, 5 cm dolgo, katero je naš jamski lovec prav lahko »šival«.
Vsa ta fina, kostna tehnika ne spada v starejši paletolitlk in je očividno mlajšega izvora, bržkone orinjaškega, torej iz mlajšega paleolitika. Toda vse vprek se najdejo v istih plasteh številni odlomki medvedjih kosti, ki so so v istih likih našli v švicarskih jamah Wildkirchll (1500 m), Draehenloch (2445), Wldemannlsloch in Petershöhle pri Nürnbergu, Drachenhöhle pri Mixnitzu blizu Gradca (1000 m).
So to odlomki covastth kosti, ki so se dali natakniti kot harpunsko konico, drugi spet kot praskala in drgala, zabadalca itd.
Je bilo to človeško orodje? Profesor Brodar pravi odločno: da, kar je ugotovil, da je od 2 prelomljenih kosov medvedske uline eden bil očividno oglajen, drugi pa ne. — Pa tudi nekatere medvedje čeljusti so tako fino preluknjane, da bi skoro mislili na kako primitivno godalo.
Zdi se, da jo Potočka zijalka pravo odkritje za prazgodovinarje. Lovec tiste dobe, ki je obvladal to tehniko finih koščenih konic, je istočasno porabljal medvedjo kosti v primitivni obliki, kakor jih je prav na licu mesta jemal od ubitih medvedov. S tem bi padla teorija o samostojni, svojstveni kostni kulturi starejšega paleolilika, kakor so si jo zamislili Menglin in nekateri drugi.
Že tu vidimo, do bodo odkritja prof. Brodorja risala globoke brazde v prazgodovinski vodi. Nadaljnje zasledovanjo nas bo v tem še potrdilo.
Profesor L. Ehrilch
