Poobjava komedije, ki ima vse lastnosti scenarija za nizkocenovni a ne malovredni film
Akademski alpinistični odsek – Sandi Matavž (vse fotografije)
Nastopajoči
Sandi – ne najmlajši, a še vedno mlajši pripravnik
Jan – srednje mlad, mojster hribovskih avantur, ki ga odlikuje ena sama pohodna palica
Beno – najmlajši, tudi mlajši pripravnik
Štirje pripadniki kulta AOŽ
Eden pripadnik kulta AO Radolca
Prvo dejanje: Uvod
Piše se 2. januar. Novoletni dopust je bil koledarsko dolg, po občutku pa kratek. Večina Akademcev je že odletela v tople frikarske kraje, kjer se polnijo duše in praznijo baterije. A Sandiju nekaj ne da miru: kaj pa zimske avanture?
Sandi: »Hawk, veliki poglavar! Srečno in zdravo!«
Jan: »Zdravstvuj! Tudi vam in vaši polovici. Naj vam cepini v letu 2026 ne otopijo prehitro.«
Sandi: »Blaženo padajo vaše želje na moje okle! Naj vam povem svojo zgodbo: sem veseli popotnik z juga Italije, komaj dva tedna je minilo, odkar sem zapustil Štepanjo vas. Danes me je severna zvezda vodila domov, a bojim se, da mi je domača zemlja postala tuja. Zato se obračam na vas, radodarni poglavar – se kaj pika? Praska? Ali samo frika?«
Jan: »Slišal sem o vaši odisejadi. Algoritemski stvor je vsak dan metal vaše slike v oči neodločnega modernega človeka in mu krepil dvome: naj smuča, pika, frika ali raje lika? Glede na razmere je likanje verjetno najbolj obetavno, saj vaše srajce že dolgo niso bile deležne horizontalne izravnave.
Šalo na stran. Severna zvezda in luna v strelcu nakazujeta, da se bližate polarni mrazi. Pra-ljudje so se tega bali, moderni ljudje pa so iznašli sekire in se prilagodili. Če vas zanima, ali je kaj substance za moderne sekire – prvi zametki so tu, a za pravo radost bo treba še malo počakati. Morda celo oditi v južni rajh.«
Sandi: »Vaša jasnovidnost me vedno znova preseneti. Likalnik je že dve leti pokojni, srajce pa v razsulu. Vaši ozvezdni napovedi verjamem – radost polarnih dni še prihaja. Morda jutri pokličem v kraljevino Pavla, če njegove magične moči že delajo led v Mojstrani.«
Teden teče, temperature padajo. Prva poročila o lednih skulpturah se pojavijo. Digitalni medij oživi.
Sandi: »Hawk, veliki poglavar! Sove prinašajo novice, da je razmera prišla. Če to potrdijo še mimoplezalci, bi vzel dopust. Bi šli kaj pozlest?«
Jan: »Hawk tudi vam! Računajte name. Pošljite sovo nekaj dni prej, da je ne preseneti odjuga.«
Drugo dejanje: Kam?
Novice prihajajo z vseh koncev. Nekaj slapov stoji, a suša je naredila svoje. Iz Luciferja prihajajo mokre vesti. Pozornost se usmeri v Ledinski slap – baje dobro narejen.
Sandi se spomni lanskega leta, ko je ob pogledu nanj slina zmrzovala že na poti iz ust. Takrat je bil slap le sanje. Letos je forma boljša, cepini bolj ostri, Norveška pa februarja čaka.
Jan je Ledinca plezal pred sedmimi leti – takrat mu je dišal po negativni šestici. Sandi ob slikah čuti nervozen pot.
Sledi mencanje, premislek, potem pa: gremo Vikijevo svečo, potem še Teranovo?
Jan: »Po premisleku… ne. Prevelika šansa, da se bomo obrnili. Lucifer teče. Ledinec pa baje stoji, čeprav je dostop višje zaj… – dva iz AOŽ sta obračala, ker se je vdiralo do bokov.«
Sandi: »Raje suh in našutan kot moker in našutan. Gremo Ledinca.«
Jan: »Pejmo!«
V zgodbo vstopi še Beno – mlad, prožen in pripravljen na spontano avanturo.
Beno: »Hahaha. A gremo to? Aja, čak… hahaha, gremo Ledinca. Oba?«
Sandi: »Baje se do pasu vdira.«
Beno: »Aha. Loh vama zgazim.«
Tretje dejanje: Akt
13. januar 2026. Ob 5.54 po Litijski cesti pridrvi bel kombi. Jan izskoči z energijo, ki jo ob tej uri premore samo on. Pobere Sandija, nato še Benota v Vodicah. Kombi drvi proti Jezerskemu.
Pri rampi Jan opazi znan avto. Ker ima kombi še dve dodatni kolesi, se zapodi višje. Na poti srečajo dve znani postavi.
Jan: »Alo, kam pa vidva?«
Železničar 1: »V Ledinca.«
Jan, Beno, Sandi: »Aj, tristo kosmatih dihurjev!«
Kombi postane avtobus. Dostop je shojen.
Prvi skok preplezajo nenavezano. Razdelijo si naloge: Jan spodnji slap, Beno grapo, Sandi zgornji slap.
Na varovališču se zbere prava mala alpinistična veselica. Pozdravi letijo sem in tja, kot da bi se srečali na tržnici, ne pod previsnim slapom.
Ključni raztežaj je moker, previsen, a z dobrimi hooki. Jan pleza kot mojster, ki ga odlikuje ena sama palica. V votlini razloži, da je led votel. Sandi in Beno medtem dobita konkreten vodni tretma – slap ju krsti po notranji strani hlač.
Zgornji slap je suh in krhek. Sandi sproti odstranjuje nekaj kilogramov ledu, kar ne navdušuje Benota in Železničarjev spodaj.
Sandi: »Pazi, leeeed! Paaaaziii, šraaaauuuf!«
Dva vijaka se odločita za samostojno pot. Sandi pa za pokončne linije. Po bitki pride na varovališče. Jan in Beno sledita, vsak s svojim izrazom odnohtavanja.
Sledi spust, obrekovanje, skupinska fotografija in analiza ob pivu.
Tura je bila točno taka, kot jo opisuje prvi pristopnik: »V povezavi z zgornjim slapom predstavlja resno ledno turo v divjem alpskem okolju.«
In ko jo delaš v družbi izkušenega alpinista, te preplavi hvaležnost.
Hvala, Jan.
Res je bilo magično – morda spet čez sedem let. Verjetno pa že prej.
Zaradi varovanja osebnih podatkov so bili akterji drugih odsekov anonimizirani. Slog je prilagojen duhu časa, besede iz jezika prejšnje države pa prevedene v slovenščino. Avtor se izrecno izogiba uporabi fraze »Pejd se solit!«, ki v lednih razmerah velja za najhujšo možno žalitev.
