Znameniti alpinist je učitelj
Delo, 24. avgust 1998
Viki Grošelj že, 20 let poučuje telesno vzgojo na OŠ v Pirničah — Pubertetnice in preširoki boki
Telovadnica je tlaka, dril, gibanje v naravi pa prava sprostitev tako za učenca kot za učitelja. V ta stavek bi se dalo strniti dvajsetletne izkušnje učitelja telesne vzgoje na osnovni šoli Pirniče pri Ljubljani, tudi predsednika sveta te šole, znamenitega slovenskega alpinista in osvajalca najvišjih vrhov po vsem svetu tja do Antarktike, Vikija Grošlja. V pogovoru se je tako samo od sebe prvo zastavilo vprašanje, ali svoje učence navdušuje zlasti za alpinizem?
Ločiti moramo planinstvo in alpinizem, je začel. »Za prvo jih navdušujem, tako kot za vse športe v naravi, za drugo ne, ker je nevarno in lahko stane tudi življenje. Imamo pa v telovadnici plezalno steno, ki je tako kakovostna, da se na njej odvijajo celo državna prvenstva; tudi športno plezanje je varno. Na številnih šolah delujejo planinski krožki, pri nas smo povezani s planinskim društvom Medvode in imamo tako človeka. ki je za pohod pripravljen žrtvovati tudi kak vikend, da ne ostane planinstvo le pri predavanjih. Bistveno se mi zdi spraviti otroke v naravo, da se gibanje lahko odvija zunaj …«
Ste že kdaj komu zapisali tisti ’mu’, manj uspešno?
»Zgodi se samo izjemoma, če je kdo hudo len ali če pri testiranju daleč zaostaja za poprečjem — pa še takratsluži to le za opomin, ki pripelje starše k meni na pogovor. Skupaj potem rešimo težave. Rezultati testiranj so na voljo tudi staršem, ne le učiteljem, če se zanje seveda pozanimajo. Naša šola pa je tudi ena redkih, kjer športniki profesionalci učimo že nižje razrede, ki so drugje večinoma tudi pri telovadbi prepuščeni svojim razrednim učiteljicam.«
Kateremu športu med tistimi, ki jih spodbuja šola, bi dali prednost?
»Nedvomno odbojki — to je namreč šport za vsa življenjska obdobja, poleg tega pa je ‘čist’, če se lahko tako izrazim: nasprotnik je na drugi strani mreže, ne smeš se ga dotakniti, ne moreš ga ovirati, šteje le tisto, kar znaš ti sam, tvoje moštvo. Dobro se razgibaš, telo se dovolj spoti, odbojko v enaki meri igrajo fantje in dekleta, lahko sestaviš tudi mešane skupine … Pametno je usmerjati mlade v poceni športe. Najbolj pomembno pa se mi zdi ponuditi prav vsem otrokom na šoli možnost, da najdejo nekaj zase. Zelo pomembna je zato tudi šola v naravi.«
Hodite v centre šolskih in obšolskih dejavnosti?
»Ne, imamo svoje destinacije in svoje programe, ki smo jih tako razvili, da jih predstavljamo tudi drugim šolam. V teh letih smo se uspeli organizirati tako, da gredo učenci v 8 letih kar šestkrat v šolo v naravi — naši tedni ne trajajo le po 5, ampak največkrat 7 do 8 dni. Začeli smo s plavanjem za 2. razrede in smučanjem za 4. razrede, nato smo dodali za 7. razrede teden v gozdni šoli v Bohinju, kjer taborijo in imajo naravoslovni in družboslovni program, čakajo jih kajaki, loki in seveda planine. Tretji razred ima šolo v naravi na Srednjem vrhu nad Matajurjem, pravimo ji Po Kekčevih poteh – je bolj likovno in glasbeno obarvana. Peti razred ima tam raziskovalni tabor, kjer spoznava gozd na višini 700 do 1900 metrov, dejavnosti so usmerjene v naravoslovje, družboslovje, pohodništvo, predvsem pa v športne igre v naravi brez posebnih rekvizitov, tako da jih navadimo, da je za zabavo na svežem zraku dovolj, če se malo ozrejo okoli sebe — gremo se orientacijske igre. igre ravnotežja, met palice v cilj in tako naprej. Osmi razred pa se spet vrne na morje, tam so na sporedu vse tehnike plavanja, reševanje iz vode, potapljanje – prosto in z jeklenkami, maratonsko plavanje, tudi smučanje na vodi.«
Kaj pa naredite z bolj boječimi učenci?
»Nikoli nikogar v nič ne silim. Poskusim pa jih motivirati. Žal mi je, kadar dekleta v šestem, sedmem razredu začnejo prinašati opravičila, kar naprej imajo ’mesečne težave’, v resnici pa se redijo in od neprestanega posedanja jim samo boki lezejo narazen, namesto da bi se vsaj nekoliko razgibale. Prav med puberteto bi morale resno delati s svojim telesom.«
Kako ste zadovoljni kot učitelj telesne vzgoje?
»Mislim, da smo učitelji telesne vzgoje pri svojem delu najbolj svobodni med vsemi, kar je čudovito, čeprav tudi zahtevno. Učni načrti dopuščajo veliko možnosti, saj so bolj široki kot pri drugih predmetih, cilji so zastavljeni, poti do njih pa so prepuščene nam. Sam se najbolje počutim v naravi in zdi se mi pomembna naloga, da za njo navdušim tudi svoje učence. Prepričan sem, da učitelji otrokom lahko največ damo prav v dobri in raznovrstni šoli v naravi.«
Bogi Pretnar
