Slovenski alpinizem 2005
Indija, Himalaja, Ladak, Kun
21. julij 2005 – 21. avgust 2005
Tone Golnar (vodja), Bogdan Rojs, Fredi Belavič, Mateja Bolčina, Vlado Fras, Iztok Horvat, Dušan Golubič, Tatjana Gorjup, Jure Gostenčnik, Aleš Holc, Damjan Karničnik, Boris Kokol, dr. Rok Maček, Stanka Skušek, Matjaž Šerkezi, Karmen Verhovec.
Kun (7086 m)
NORMALNA SMER, 04. 08. 2005, Matjaž Serkezi, Damjan Karničnik
Odprava je krenila na pot 21. julija z Dunaja. Preko Moskve so poleteli v New Delhi, kamor so prispeli zgodaj zjutraj naslednji dan. Še isti dan so uredili vse formalnosti na Indian Mountaineering Foundation (IMF) in se srečali z zveznim oficirjem. Naslednje jutro so odpotovali z letalom v Leh (3500 m), prestolnico Ladaka.
24. julija so opravili prvo aklimatizacijsko turo na bližnji 4100 metrov visoki vrh.
25. julija so začeli aklimatizacijsko turo na 6150 metrov visoki Stok Kangri. Prvi dan so dosegli tabor na višini 4300 metrov. Drugi dan so se povzpeli za 700 metrov do drugega tabora, kjer so prespali dvakrat.
27. julija so ob enih ponoči začeli z vzponom na vrh. Prvi so vrh dosegli po dobrih štirih urah, zadnji po sedmih. Dva člana odprave sta zaradi slabega počutja ostala v zadnjem taboru, trije pa so obrnili med vzponom proti vrhu. Vrh je doseglo enajst udeležencev odprave, Dušan Golubič pa je z vrha tudi smučal po vzhodnem pobočju. Po še eni noči v drugem taboru, so 28. julija sestopili v dolino in se vrnili v Leh.
30. julija so se odpeljali do Kargila, kamor so prispeli po desetih urah vožnje. Naslednji dan so po sedmih urah vožnje prispeli do izhodišča (3600 m) pod ledenikom Shafat.
01. avgusta so v šestih urah pristopili v bazni tabor na višini 4500 metrov.
02. avgusta so pričeli z vzponom proti vrhu. Zadnji dve skupini sta se v petih urah povzpeli do tabora 1 (5300 m) in postavili šotore. S seboj so prinesli tudi šotore za višji tabor in vse plezalne vrvi. Skupini sta nato sestopili, iz baznega tabora pa sta se še isti dan do tabora 1 povzpeli prvi dve skupini.
03. avgusta sta prvi dve skupini nadaljevali pot proti drugemu taboru. Po dobrih sedmih urah so dosegli rob platoja na 6150 metrov in se nato spustili na plato. Približno na polovici platoja so postavili tabor 2 (6100 m).
04. avgusta se je iz BT v T1 začela vzpenjati skupina štirih, vršna naveza pa je ob šesti uri zjutraj iz T2 krenila proti vrhu. Damjan Karničnik in Matjaž Šerkezi sta prečila plato, nato pa začela plezati po snežnem pobočju (do 60 st.) proti sedlu. Med vzponom se je udrla velika snežna ploskev in eden od njiju je padel nekaj metrov globoko na poličko v ledeniški razpoki. Po reševanju iz razpoke sta ob osmih prišla na sedlo (6300 m). Po enajstih urah sta ob 17. uri prišla na vrh. Po kratkem postanku sta začela sestopati in v T2 prišla v dobrih treh urah. V baznem taboru so dobili natančno vremensko napoved za prihodnje dni, ki je napovedovala nekajdnevno poslabšanje vremena. Zaradi zahtevnosti vzpona in bližajočega poslabšanja vremena so se odločili, da prekinejo nadaljnje aktivnosti na gori in pospravijo tabore.
05. avgusta se je zadnja skupina začela vzpenjati proti prvemu taboru, da bi pomagali prenesti stvari v bazni tabor. Vsi ostali v obeh taborih so pospravili šotore in opremo in začeli sestopati. Med sestopom z drugega tabora se je Aleš Holc odločil za vzpon na bližnji White Needle (6600 m) in ga po treh urah plezanja v megli in rahlem sneženju tudi dosegel. Do srede dneva so vsi sestopili do baznega tabora. Popoldne je poslabšanje vremena že zajelo bazni tabor.
Do 10. avgusta je bilo vreme pretežno slabo s popoldanskimi padavinami. Krajša obdobja brez padavin pa so izkoristili za krajše vzpone na bližnje grebene. Daljši, najbrž prvenstveni vzpon, je 09. avgusta opravil Aleš Holc, ki se je povzpel po 1200 metrov visokem grebenu in pobočjih na grebenski vrh nasproti taboru, na drugi strani ledenika Shafat. Vrh je krstil za Peak Boža, smer pa poimenoval Draguljarna in jo ocenil IV+/ II- III.
11. avgusta so se odpravili v dolino.
17. avgusta so poleteli v Delhi.
21. avgusta pa domov.
