Polet, 23. 02. 06
Zimsko pohodništvo – Letošnja zima nam ponuja veliko. Izrabimo jo.
Človek je od nekdaj posnemal naravo, in dokler je počel v glavnem to in ni hotel biti po vsej sili pametnejši od nje, je živel lepo. Tudi obeti za oba – za človeka in naravo – so bili takrat še dobri. Tako so ljudstva, ki so že v sivi davnini živela na območjih, kjer jim je zima nasula snega v znatnih količinah, opazila, da so številne živali obdarjene s tako velikimi stopali, da lahko veliko laže hodijo po rahlem snegu, kot bi pričakovali. In ker se je človek v tistih časih od narave še želel česa naučiti, si je na podplate pozimi pritrdil nekakšne podstavke s precej večjo površino od njegovih stopal. Zadeva je delovala in to celo tako dobro, da je človek po nekaterih virih prav zaradi tega izuma lahko prišel iz Sibirije čez zamrznjen Beringov preliv in naselil Ameriko. Krplje so se iz osrednje Azije, kjer naj bi bila njihova pradomovina, razširile tudi proti zahodu. Že na začetku našega štetja so prebivalci Kavkaza pod noge privezovali velike plahte trdega usnja, Armenci pa lesene ploskve. Od tam naj bi se krplje razširile vse do Skandinavije.
Krplje so nekdaj poznali predvsem lovci. Ljudstva s skrajnega severa so bila nekoč odvisna od njih. Te nožne priprave so nekoliko pozneje skoraj spremenile kakšen vojaški izid. V bojih med francoskimi in angleškimi priseljenci v Severni Ameriki so bili zaradi dobrega znanja gibanja s krpljami v prednosti Francozi, a so Angleži hitro nadomestili zaostanek, rezultat pa je danes poznan. Razvoj
Skozi čas so se razvile različne oblike krpelj. Eskimi so imeli trikotne ali skoraj čisto okrogle. Proti jugu severnoameriškega kontinenta pa so prehajale v solzasto obliko. Tam so jih poleg lovcev veliko uporabljali tudi gozdarji, med domorodci pa so jih uporabljali na primer Indijanci iz plemena Irokezov. Dolžine krpelj so bile različne, najdaljše so dosegale celo meter in pol.
Že zelo zgodaj, na koncu 18. stoletja, so v Kanadi nastali prvi krpljaški klubi, najprej kot organizirana vadba za vojake, ki je počasi prešla v rekreacijo. Danes je v Severni Ameriki množica združenj za krpljanje, imajo tudi svojo Zvezo za krpljanje, ne manjka niti revija za to dejavnost, mesečnik, ki ga izdajajo v Koloradu.
Pred nekaj desetletji so proizvajalci posodobili materiale, iz katerih so narejene krplje. Staro leseno ogrodje, konopljene vrvice in pravo usnje veljajo danes za tradicionalne materiale, primerke takšnih krpelj lahko vidimo na stenah kakšne od trgovin ali gorskih koč, kjer pa so le še v službi dekoracije. Vse te naravne materiale so zamenjali aluminij in plastični materiali, na spodnjem delu pa so jim še dodali nekakšne majhne dereze za pomoč pri vzpenjanju in hoji po nekoliko tršem snegu. Različni tipi
Krplje se danes delijo na tri skupine. Najmanjše so narejene za hitrostna tekmovanja, nekoliko večje so rekreativne, primerne za nekaj kilometrov dolge pohode, največje pa so gorniške, narejene za dolge, tudi večdnevne pohode v divjini. Pri izbiri pravih krpelj moramo torej vedeti, za kakšen namen jih bomo uporabljali. Pri tem je pomembna naša teža. Če bomo na ture hodili s težjim nahrbtnikom, ne pozabimo sešteti lastne teže in teže predvidenega tovora. Ne smemo pozabiti še na smučarske palice, po možnosti zložljive, teleskopske, z večjimi krpljicami, ki nam pomagajo pri ravnotežju.
Čeprav pravijo, da se lahko s krpljanjem ukvarja vsak, ki hodi, kmalu ugotovimo, da ta dejavnost zahteva nekaj veščine, toda z njeno osvojitvijo ponavadi ni večjih težav. Vsekakor se je pametno že na začetku na primernem terenu malo pozabavati z osnovnimi prvinami krpljanja, kot so vzpon, spust, hoja v loku (krogu) in prečenje pobočja, da ne bo pri poznejših resnejših podvigih nepotrebnih težav, bentenja in preštevilnih padcev. Ti so lahko sicer zelo zabavni, če pa nas na turi jaha še zajeten nahrbtnik, se lahko večkratno pobiranje iz pršiča spremeni v pravo moro. Tudi tekmovanja
Čeprav že marsikje prirejajo tekmovanja v krpljanju, in sicer od sprintov na sto metrov do stokilometrskih vzdržljivostnih preizkušenj, tekmovanj v teku čez ovire in »adventure race« tekmovanj, še vedno največ ljubiteljev krpljanja prisega na izlete v naravo, kamor brez teh pripomočkov v globokem snegu skoraj ne bi mogli. Kljub uživanju in sprostitvi, ki nam jih krpljanje ponuja, ne smemo pozabiti na nekaj nevarnosti, kot so omrzline, sončne opekline, snežna slepota, plazovi in zdrsi, proti katerim tudi krpljanje ni imuno. Pri daljših turah tudi znanje iz orientacije ni zanemarljivo. Samo če pridemo varno nazaj, lahko spet krenemo na naslednjo turo …
Urban Golob