Črjanske cajtnge, april 2010
Igor Radovič
Letos alpinisti v Črni praznujemo 35-letnico samostojnega organiziranega delovanja. Že lani smo se odločili, da bomo ta jubilej počastili z odpravo v Cordillero Blanco v Peruju. Poleg tega pa letos mineva tudi 30 let od prve samostojne odprave črnjanskih alpinistov v Romsdalske alpe na Norveškem.
Cordillera Blanca leži v centralno severnem delu Peruja in je po velikosti nekje vmes med Himalajo in evropskimi Alpami. Je najvišje gorstvo na svetu, ki leži v tropskem podnebnem pasu. V tej kompaktni, 180 km dolgi in 20 km široki gorski verigi je 25 vrhov višjih od 6000 m ter 35 vrhov višjih od 5700 m. S 6768 m je Nevado Huascaran najvišji. Skoraj celotno gorstvo je prekrito z ledeniki, ki pa so se zaradi globalnega segrevanja v zadnjih desetletjih drastično skrčili in redko segajo pod višino 4800 m. Zaradi krčenja so postali mnogi tudi težko prehodni, saj so se pojavile številne razpoke, ki jih je včasih prekrival sneg. Vode iz zahodnega dela gorovja se iztekajo v Pacifik, ki leži le 100 km proti zahodu. Vode iz vzhodnega dela pa odtekajo v porečje Amazonke in nato v Atlantski ocean.
Glavna plezalna sezona je od maja do začetka septembra. To je obdobje perujske zime – obdobje najbolj suhega vremena, čeprav letos žal ni bilo tako.
Ker gorstvo leži le 9 stopinj južno od ekvatorja, so temperaturne spremembe med dnevom in nočjo velike. Pod 5000 m so nočne temperature med minus 5 in minus 20 stopinjami Celzija. Podnevi pa lahko na sončnih legah dosežejo tudi do 25 stopinj, medtem ko v senčnih legah tudi čez dan ostanejo okrog ledišča. Nižje v dolinah, okrog 4200 m visoko, je ob sončnih in mirnih dnevih čez dan prijetno toplo, lahko vse tja do 25 stopinj.
Ključ za uspešne vzpone je dobra aklimatizacija, t.j. prilagoditev na višino, saj zaradi nižjega zračnega tlaka dobi telo na 5000 m približno polovico manj kisika kot na morski gladini. Zato je to zelo resno okolje za plezanje. Vsako leto se zaradi pomanjkljive aklimatizacije, padcev v razpoke, plazov, višinske bolezni, utrujenosti ali podhladitve nekaj alpinistov smrtno ponesreči.
No, in v to zahtevno, a prekrasno gorsko verigo smo se letos od 26. aprila do 19. maja podali koroški alpinisti. Vodil nas je vrhunski alpinist in izvrsten organizator, strpen prijatelj in poznavalec gorstva Grega Lačen. Iz AK Črna smo na odpravi bili še: Grega Golob – Tavbi, Jani Hercog – Čana, Blaž Penec – Bremza, Blaž Piko, Igor Radovič – Cigi (načelnik in Gregov namestnik), Zdenko Razbornik – Blondi in Zdenko Žagar. Iz AK Ravne sta se nam pridružila Matej Flis in njihov načelnik Domen Petek, iz AK Slovenj Gradec pa Miha Hrastelj.
Pot nas je vodila iz Benetk preko Madrida do glavnega mesta Peruja Lime. Iz Lime smo po osmih urah vožnje z avtobusom in po 37 urah neprekinjenega potovanja 27. aprila ob 6. zjutraj po lokalnem času prispeli v Huaraz.
Huaraz leži 3052 m visoko in ima okrog 100.000 prebivalcev. Je glavno mesto province Huaraz in regije Ancash ter predstavlja izhodišče za vzpone v Cordilleri Blanci.
Kratek kronološki potek odprave
Že naslednji dan smo pričeli z aklimatizacijskimi turami. Peterica nas je obiskala dolino Llaca, kjer smo se povzpeli 4430 m visoko pod Ocshapalco in Vallunaraju, ostali pa so s kolesi opravili dolg in zahteven vzpon na višino 4200m.
Tretji dan smo se skupaj odpravili v dolino Ishinca in postavili bazni tabor 4200m visoko. Naslednji dan smo vsi, razen Blondija, opravili vzpon na 5420 m visoki Urus. Naša udarna naveza – Grega, Miha in Matej se je po sestopu z Urosa še isti dan povzpela pod zahodno steno Tocclaraja (6032 m), kjer so naslednji dan kljub sneženju preplezali 1032 m visoko Direktno smer v zahodni steni. Še dan kasneje so severozahodni greben Tocclaraja želeli ponoviti Domen, Jani, Tavbi in Bremza, vendar so tabor pod steno zapustili razočarani zaradi slabega vremena.
Jasno je, da tretji dan na taki višini še nismo bili ustrezno aklimatizirani. Več jih je imelo glavobole. Tudi spanje ni bilo tako, kot je običajno. Največ težav pa je po sestopu z Urosa imel Blaž. Imel je nekatere klinične simptome, ki bi se lahko ob vztrajanju na 4200 m tudi tragično končali. Takoj smo mu dali ustrezna zdravila, jaz in Zdenč pa sva ga po nasvetu oziroma že kar ukazu Grege v dežju pospremila nazaj v Huaraz. Z vsakim metrom izgubljene višine se je počutil bolje. V Huarazu je bil že čisto dober, vendar smo vseeno obiskali lokalnega zdravnika. Zjutraj se je Zdenč po telefonu posvetoval še z našim Jurijem Gorjancem, vrhunskim strokovnjakom za višinske bolezni. Po njegovi oceni in nasvetih, ki so se izkazali za povsem točne, smo si vsi oddahnili, Blaž pa se je po aklimatizaciji počutil odlično in je zopet vandral po prelepi Cordilleri Blanci.
4. maja smo se Zdenč, Blaž, Blondi in jaz po čudoviti dolini Quilcayhuanca povzpeli 22 km daleč v njen skrajni desni del in 4270 m visoko postavili bazni tabor. Tokrat nismo imeli oslov ali nosačev za naš tovor. Vse, kar smo potrebovali, je bilo na naših hrbtih. Ravno ko smo postavili šotore, se je vsula sodra in dež. Naslednji dan sta se Zdenč in Blondi povzpela na srednji vrh Maparaja (5180 m), z Blažem pa sva za boljšo aklimatizacijo ostala v baznem taboru.
6. maja so se Grega, Miha in Matej odpravili v dolino Santa Cruz, glavnemu cilju odprave naproti – prvenstveni smeri v južni steni Taulliraja. Spremljal jih je Jani. Po osmih dnevih poskusov so v obdobjih, ko je bilo vreme malo boljše, preplezali slabo polovico smeri. Velik uspeh, ki bi ga pomenila zelo težka prvenstvena smer, jim je preprečilo slabo vreme. Fantje so bili smeri ob boljših pogojih vsekakor dorasli. Pa saj poznamo Grega, Mateja in Miha.
Prav tako 6. maja so se Domen, Tavbi in Bremza podali v dolino Llanganuco, kjer so se naslednji dan povzpeli na 5752 m visok Pisco. Načrtovali so tudi vzpon na 6354 m visok Chopicalqui (tam bi se jim pridružila tudi z Zdenčem), vendar nam je slabo vreme preprečilo doseči tako željeni cilj.
12. maja sta se na Pisco povzpela tudi Blondi in »jekleni« Blaž. Le dan prej pa sva z Zdenčem prilepila majhen obliž čez vremensko smolo. V zahodni steni Yanapacche (5460 m) sva preplezala novo, 580 m visoko in objektivno zelo nevarno smer ter jo poimenovala Črnjanska. Smer poteka med številnimi seraki in preko mnogo vidnih in prikritih razpok. Toda indijanski bogovi so bili tistega 11. maja prizanesljivi. Ni pa bilo tako z vremenom, ki je ohranilo svojo tradicijo. Zadnji raztežaj sva plezala v hudem vetru ter sodri in sneženju. Vse stopinje, ki sem jih naredil kot prvi v navezi, je sproti zasipalo. Na vrhu sem imel tako trde prste, da je štrike za abzajl moral zvezati Zdenč. Kasneje mi je povedal, da ga je bilo strah, da bom obrnil in ne bova dosegla vrha. Tako blizu cilja pa res nisem hotel odnehati.
Že dolgo v hribih nisem občutil takega zadovoljstva, ko sva se po srečnem abzajlu preko zahodne stene na varni ledeniški moreni živa in zdrava tolkla in objemala v navdušenju nad storjenim.
Ko sva kasneje na vodniškem uradu v Huarazu preverjala, ali je smer res prvenstvena, se najprej nismo razumeli in so mislili, da sprašujeva, kako je s tisto najino linijo. »No, no, there is very danger!« je bil njihov nasvet. Ko sva jim pa le dopovedala, da sva tam že plezala, so naju malo čudno gledali in si najbrž mislili: »Two jackass from Slovenia.«
Zdenko Razbornik
Nekdo je nekje zapisal, »kjer je volja, tam je pot«. Na skupni aklimatizacijski turi sem že v baznem taboru doživel tegobe velikih višin. Vzpon na Urus mi ni bil dan. Ko so se prijatelji odločili za dolino Quilcayhuanca, sem se jim v strahu pridružil. S težkim nahrbtnikom sem se podal po čudoviti dolini. Ves strah je bil odveč. Počutil sem se odlično. Na koncu doline smo postavili bazni tabor. Ko smo si pripravljali župco in čaj, je pričelo deževati.
Ob treh zjutraj je bilo nebo brez oblakov. Blaž in Cigi sta se odločila, da ostaneta v baznem taboru, jaz in Zdenč pa sva se odpravila na goro. V temi sva iskala stezo, se izgubila, končno pa sva le našla pot, ki naju je pripeljala na ledenik. Iz nahrbtnika sva izvlekla vrv, se navezala, prečila ledenik in zagrizla v strmino. Tu se je že poznala višina. Nekaj korakov, nato lovljenje sape, pa spet nekaj korakov. Malo pod glavnim vrhom pa šok. V vodničku je ocena smeri nizka, greben, ki je bil pred nama, pa je bil neprehoden. Bil je poln opasti in prhlega snega. Vrh Maparaja na dosegu roke, midva pa ne moreva nanj. Da bi opravila vzpon po drugi strani, ni bilo več časa. Po kratkem predahu in ko je kisik spet preplavil najino telo, je padla odločitev, da se povzpneva na srednji vrh. Z vrha je bil čudovit razgled na okoliške gore. Zdenč je priganjal, da morava čim prej sestopiti. Sprva je še šlo, čeprav so se delale cokle. Ko pa sva prišla do ledenika, sem se pogrezal do riti. Tu me je bilo najbolj strah. Sonce je žgalo v serake nad nama, s težavo sem gazil in s strahom pogledoval proti serakom. Pa se je vse dobro izteklo.
Ko sva prispela v bazni tabor, sta prijatelja pripravila župco, ki se po taki turi najbolj prileže.
Podrli smo šotore ter se odpravili 22 km nazaj na začetek doline, kjer nas je čakal taksi. Bil sem utrujen, a zadovoljen, da mi je uspelo.
Blaž Piko
Kombi nas odloži nad vasjo Pashpa. Tam nas čakajo osli. Naložimo nahrbtnike in šotore na osle in konja, pofotkamo vse domačine in okolico. Poženemo se za vodičem oslov v dolino Ishinica pod goro Urus. Enakovredno držimo tempo hoje z domačini, kar nam vliva poguma. Dobrega občutka ne pokvari niti dež, ki se vliva vsakih deset minut. Tako hodimo dve uri in pol in prispemo v bazo. Na hitro postavimo šotore in se zbašemo vanje, saj zunaj že spet pada sodra in dež. Dogovorimo se, da vstanemo ob treh zjutraj in ob štirih krenemo proti Urusu. Nalogo »trobentača« za budnico prevzame Grega, ki predhodno oceni pogoje za vzpon.
Nekaj pojemo in poskušam zaspati. Pa mi ne gre najbolje. Celo noč se prebujam. Ponoči si tudi želim, da bi zjutraj kar naprej deževalo, saj se mi sploh ne da na hrib. Ob štirih se oglasi Grega: »Pobi, gremo!«. Zbašem se iz spalke: »Seveda bom šel, saj sem zato prišel sem!«. Spakiram in počasi krenem za lučkami, ki se že vzpenjajo po pobočju navzgor. Z Bremzo dohitiva Igorja, ki naju hoče spustiti naprej. Odločim se, da bom šel zadnji. S počasnim tempom se vzpenjamo proti vrhu. Osvojimo ga ob enajstih. Sledi obvezno fotografiranje in razgledovanje po čudovitih vrhovih.. Začnemo se vračati v dolino. Bremza in Jani me prosita, da bi šel z njima, saj sta pri sestopih bolj počasna. Pri sebi razmišljam: »Ne vem, kaj je narobe, saj ju niti ne dohitevam?! Noge ne gredo tako, kakor sem vajen.« Po napornem sestopu nekje popoldne le pridem do baze. Popijem nekaj čaja, pojem juho in ker sem zelo utrujen, grem takoj spat v šotor. Čez nekaj časa pride k meni Blaž. Pogledam ga in pri tem razmišljam: »Le kdo je kadil v šotoru ?« Kmalu za njim pride še Zdenč. Vpraša, kako je z mano. Povem, da vidim megleno, on pa pravi, da sem ves zabuhel in da imam skrčene zenice. Igor takoj sproži alarm: višinska bolezen! Po radijski zvezi pokliče Grega in mu pove, da sumi na možganski edem. Grega naroči takojšen sestop v dolino, po satelitskem telefonu organizira prevoz, Igor pa mi da zdravila. Z Zdenčem me takoj pospremita v Huaraz. Med potjo me strašita, da se mi lahko zgodi, da bom ležal v bolnici in da sem osvajanje hribov v Andih že zaključil. V Huarazu me pregleda lokalni zdravnik in ugotovi, da je bilo ukrepanje hitro in pravilno in da ne bo nobenih posledic. Zjutraj Zdenč po telefonu pokliče še dr. Jurija Gorjanca v Slovenijo in se posvetuje z njim. Ko pride v sobo, me prestraši: »Blaž, slaba novica …. čez nekaj dni lahko greš nazaj v hribe !«
»Hvala bogu, vsaj zgnil ne bom v tem mestu!«
(Opomba: bil sem »dohtar« odprave in resnično sem posumil na možganski edem. No, ta pravi dohtar Jurij je na osnovi opisa simptomov mojo domnevo zavrnil ter nam dal navodila za nadaljevanje zdravljenja ter ravnanje v gorah. Moja ocena za nazaj je taka, da je bil tretji dan bivanja na taki višini vzpon na 5420 m visoki Urus prehiter. Vsi še nismo bili primerno aklimatizirani, o čemer pričajo tudi glavoboli, nespečnost … Potreben bi bil bolj individualen pristop. Z aklimatizacijo je pač tako, da se ljudje razlikujemo v odzivih na višjo nadmorsko višino. Prilagoditev nanjo poteka pri vsakem posamezniku različno hitro in ni odvisna od kondicijske pripravljenosti. Pogosto imajo dobro trenirani na začetku večje težave, saj pomanjkanje kisika hitreje občutijo kot povečan napor. Kakorkoli že, za Blaža neprijetna, vsekakor pa poučna izkušnja za vse, ki hodimo v visoke gore. Tam smo bili že večkrat, a se kaj podobnega še ni zgodilo. IR)
Domen Petek
Sedel sem tam, po glavi so švigale misli, slike iz preteklih dni, najbolj pa besede:
»Ne lubi se nama. J’di sam.«
Takrat je bilo konec naših letošnjih Andov. Dan je bil prekrasen, gore kot naslikane, v zraku tista enkratna energija, ki te sama nosi proti cilju, kljub 25 kilogramom na hrbtu. Oziram se nazaj, kolega sta vedno manjši piki, čakam, spet grem in nekako tako naprej do snidenja in njune odločitve.
Nismo vsi isti, nismo vsi ta pravi in nekaterim pogled tja gor proti kraljestvu kondorja v duši vžge plamen, kaj plamen – kres, drugim pa bore malo. Je pač smola, če tisti s kresom pade v navezo s tistim, ki ga nima.
A bilo je mnogo prekrasnih trenutkov, v dolini pa v hladnih zaledenelih šotorih visoko zgoraj pa v neskončnih vzponih, ko si sam s svojimi mislimi in svojim dihanjem, ko hlastaš po tistem redkem zraku. In potem prideš do konca. Do najvišje točke tiste gmote in naslednji korak vodi le navzdol. Takrat stojiš tam, če je lepo vreme, vidiš do konca horizonta, vse okoli je kot pravljica. Fotografije, objemi prijateljev. Potem te prešine misel, da si šele na pol poti in treba je nazaj.
Vsakemu ljubitelju gora bi privoščil te razglede, te razsežnosti, ledenike, prepadne ledne stene, smeh soplezalcev …
Skratka, vesel sem, da sem bil zraven, da je Igor dal idejo, da je Grega prevzel organizacijo, da so me Črnjani sprejeli in uvrstili na seznam članov odprave. Ni šlo vse po načrtih, naš planet se spreminja, vreme postaja vse bolj nepredvidljivo in proti vremenu pač ne gre. Dovolj smo bili predvidljivi in previdni, da nismo rinili v težave. Gore bodo tam in če bo volja, jih bomo še zagotovo videli, preplezali.
In vesel sem za Cigija in Zdenča, da sta pri svojih letih spet pustila pečat v teh kotičkih sveta, pa vesel sem, da sem videl na delu mašine Grega, Flisa in Miha, pa za višinski rekord Tavbija, Bremze, pa za vrhove Blaža, Blondija in Janija. In najbolj vesel sem, da smo vsi prišli nazaj, da so vsi prsti na svojem mestu in nove zgodbe v srcu.
Zaključek
Igor Radovič
V celoti gledano je bila odprava glede na vremenske razmere uspešna. Obiskali smo pet dolin, se povzpeli na štiri pettisočake in en šestisočak ter preplezali prvenstveno smer.
Za večino šesttisočakov v Cordilleri Blanci rabiš v povprečju vsaj 4 dni lepega vremena. Tega pa ni bilo. Zato smo se odločali večinoma za krajše ture. Na takih pa dosti višje, kot smo bili mi, ne moreš. Pa drugič, skoraj zagotovo že leta 2011. Ravno za mojo 60-letnico. Takrat pa mora biti kak vrh tudi nad 6, da se bo vse ujemalo. Pa še eno prvenstveno imam planirano v redko obiskanem pettisočaku Shaqshi. Juhej. Se že danes veselim ponovnega obiska teh res lepih gora.
Vmes pa – morda celo Himalaja. Koroška elita pod Gregovim vodstvom na Makalu (8462 m), jaz pa še z enim ali dvema prijateljema na Baruntse (7129 m). Vse pa je odvisno od tega, koliko soldkov nam bo uspelo zbrati. Časi temu niso preveč naklonjeni. Taki so pač naši cilji in želje.
K Domnovemu prispevku bi rad dodal še to, da je bil upravičeno globoko razočaran nad odločitvijo njegovih dveh soplezalcev, ki se jima ni ljubilo na šesttisočak Tocclaraju. Pa je kot zrel mož in načelnik AK Ravne to grenko izkušnjo mirno prenesel in nam tako omogočil, da smo se vsi vrnili kot prijatelji. Če bi bil v Domnovi koži kdo drug, pa bi lahko bilo tudi drugače.
17. maja smo odpotovali iz Lime ter 19. maja v zgodnjih jutranjih urah na Poljani doživeli prisrčen sprejem tistih, ki nas imajo najraje. Manjkala nista niti moja velika prijatelja Milan in Ivo. In to ob pol štirih zjutraj! Pa whisky in pivo so prinesli, Zdenčeva Cveta pa je spekla izvrstno pecivo. Bilo je lepo.
