Planinski vestnik 2010/04
Alpinistka na pristni način
Maja Lobnik – trenutno najuspešnejša aktivna slovenska alpinistka
Na Alpinističnem odseku Planinskega društva TAM Maribor sem Majo lahko videval občasno, odkar sem pred nekaj leti spet začel obotavljivo zahajati med alpiniste. Že takrat je veljala za izkušeno gornico, čeprav je šele lani po 5-letnem plezalnem stažu prejela naziv alpinistka. Skoraj vsako sredo na sestanku smo lahko poslušali poročila z njenih tur in številnih uspešnih vzponov. Tovariši z odseka jo kličejo kar “hiper”. Pa ne v besednem pomenu hipijev iz 60. let, ampak zaradi hiperaktivnosti v gorah. Zagotovo spada Maja zadnjih nekaj let med najbolj aktivne slovenske alpinistke.
Foto: Tanja Grmovšek
Je dolg plezalni staž pred opravljenim alpinističnim izpitom povezan s čim posebnim?
Moja alpinistična kariera se je precej na začetku prekinila zaradi hudega padca pri smučanju na Mangartu. Lani pa sem tik pred sprejetjem padla tudi na izpitu za alpinistke in imela popravni izpit iz zimske tehnike! Še en dogodek, ki bi ga težko pozabila.
Ali te je razglasitev za najuspešnejšo alpinistko lanskega leta pred mesecem dni presenetila ali si jo vsaj malo pričakovala?
Popolnoma sem bila presenečena, šokirana, ker tega res nisem pričakovala. Moja alpinistična pot je nekako kontinuirana, brez izrazitih vzponov in padcev. Vsako leto nanizam lepo število vzponov, glede same kvalitete lanskih vzponov pa se meni sami osebno ni zdelo, da bi izstopala s čim posebnim. Nivo svojega plezanja dvigujem res počasi in postopoma. Vse, kar splezam, je zame spontano, na nivoju, ki ga v danem trenutku obvladam in lahko preplezam s katerimkoli primernim soplezalcem, soplezalko kot prva v navezi ali menjaje se v vodstvu.
Kako si se počutila ob sami razglasitvi?
Zelo neugodno! Prva misel mi je bila: “Uh, sedaj pa moram na oder! Jaz!” Počutila sem se neprijetno, ker nisem navajena nastopanja v javnosti. Sedaj je hvala bogu vse to že za menoj in ne razmišljam več o tem.
Česa si bila oziroma bi bila na podelitvi najbolj vesela: stiska roke predsednika PZS Francija Ekarja, izjemnega šopka rož ali nove plezalne vrvi?
Vsega po malem, a v pravilnem vrstnem redu. Eno so priznanja, drugo pa realnost na tleh oziroma v stenah. Vsakemu dobro dene pohvala ali stisk roke in trepljanje po ramenu. Da pa do tega prideš, veliko bolj kot plaketo za na steno potrebuješ vsako leto novo vrv z domačega odseka. V gorah uničim kar precej opreme, ki jo je pač potrebno na tak ali drugačen način nabaviti oziroma kupiti. Zadnje desetletje je postala kvalitetna alpinistična oprema presneto draga in zato so po navadi moje hlače, rokavice ali vrvi res v obupnem stanju, skoraj na robu preživetja. Soplezalci se pritožujejo v stilu: “Maja, ja kakšno vrv pa imaš spet!” Potencialni sponzorji ali donatorji se zato lahko oglasijo (smeh). Naj pustim naslov v uredništvu PV?
V hribe, med skale in na plezanje te vleče od kdaj in zakaj?
V gore sem hodila že od nekdaj z očetom in njegovimi prijatelji, a to so bile običajne gorniške ture. Prestop v plezalne vode se je zgodil spontano, ko sem se razšla s fantom, bila fizično in psihično precej na tleh in sem v hribih hotela to zvezo preboleti. Tam so me “zahakljali” alpinisti, me povabili na pivo in na plezalni tabor, kljub temu da nisem imela nobenih izkušenj in nobene opreme. Skoraj ukazali so mi, da se moram vpisati v alpinistično šolo na Alpinističnem odseku PD TAM Maribor, ker bi bilo to dobro zame. Stara sem bila malo več kot 20 let.
Na kakšni planinski koči, v dolini, v kakšnem zatočišču žejnih in lačnih (gostilnah, po domače) ali na sestankih alpinističnega odseka ne veljaš za tiho in plaho deklico. Manj gostobesedna si med plezanjem ali ob kakšnih uradnih dogodkih, intervjujih. Zakaj taka razlika?
Zelo rada imam rada sproščeno vzdušje v dobri družbi ob kakšnem pivu. Takrat se tudi po napornem dnevu rada poveselim, pošalim, še posebej na svoj račun. To je zame posebne vrste sprostitev, ki se ji zlepa ne znam odreči. Kadar plezam, sem pa skoncentrirana predvsem na plezanje samo, na potek smeri, na oprimke in stope pred seboj, ker vzpone v gorah, smučarske spuste, varovanje in varnost pri plezanju jemljem zelo resno. Kar se tiče uradnih formalnih prireditev in podobnih avantur, se pa ne počutim preveč dobro. Sploh če bi morala biti ali sem v središču pozornosti. V javnosti sem bolj zadržana in hitro mi zmanjka besed.
Pravijo, da si lani bučno in zmagovalno proslavila svojo okroglo rojstnodnevno obletnico (ne povemo, katero). Se je od takrat in zato kaj pomembnega spremenilo v tvojem življenju?
Res je bilo precej naporno, kot marsikdaj v življenju (smeh). Od takrat pa imam na vsaki strani okrog oči najmanj dve gubici več. Razen tega na mojo srečo nisem opazila večjih, bistvenih sprememb, pa tudi resnejših dolgotrajnih posledic zaradi tega nisem utrpela.
Alpinizem, plezanje v gorah, športno plezanje, plezanje zaledenelih slapov, turno smučanje, alpinistično smučanje: ti je katera od naštetih disciplin udejstvovanja v gorah še posebej pri srcu?
V skali plezam rajši kot v ledu, čeprav ne morem reči, da zime nimam rada, saj jeseni komaj čakam, da zapade sneg in pobeli gore. Potem izkoristim dobre razmere, kjer se pač pojavijo; v zasneženih smereh, zaledenelih slapovih ali na strmih vesinah zahtevnih alpinističnih smukov. Znanci mi pravijo, da sem sama bolj zimski tip plezalke, a dotika gole skale, mojih prstov na oprimkih se vedno znova razveselim. Dejansko se z vsako vrsto plezanja malo prenasičim. Jeseni komaj čakam, da bo zima. Spomladi se sezona alpinističnega smučanja, ki je najbolj varno v poznih pomladanskih dneh, zavleče skoraj v poletje. Pol Slovenije takrat že veselo poplezava po suhi skali in takrat si želim samo še dotika tople skale, plezanja v sončnem Koglu ali Rušici.
Kakšen je bil prehod s smučanja na urejenih progah do alpinističnih spustov?
Povsem spontan in naraven. Preko glave sem imela steptanih prog, čakanja v vrstah in gneče. Presedlala sem na turne smuke ter presmučala skoraj vse lažje in tudi zahtevnejše terene pri nas. Kmalu sem začela odkrivati, na kaki strmini še lahko zavijam, oddrsavam in preskakujem na vesinah alpinističnih smukov, tako početje pa me v ugodnih razmerah še vsako leto znova potegne v hribe.
Med alpinističnimi smučarji veljaš za žensko, ki je zadnjih letih opravila zavidljivo število najtežjih spustov na smučeh. Kateri so zate najpomembnejši?
Med težke spuste prištevam smeri v Triglavu, kot je prvenstvena smer Veseli tobogan z vrha na severno stran čez odprto steno skozi Müllerjev kamin do Triglavskega ledenika. Zahteven je bil tudi spust s Triglava na Planiko po Gorjanski smeri. Smuk skozi Palavacinijev ozebnik v Grossglocknerju sem si zelo želela opraviti in lani mi je uspel. Za vedno mi bo ostal v spominu tudi Marinellijev ozebnik v Monte Rosi. Slednji predvsem zaradi razsežnosti in zahtevnosti ture kot celote. Dva dni obupnega gaženja, višina, velike razdalje. Precej divje. Med ožji izbor težjih spustov velja tudi Kugyeva smer v Razorju. Posebno mesto med spusti ima tudi Jalovec in smučanje prav z vrha čez streho Jalovca. Predvsem zaradi dogodkov ter čustvenih naporov in ne toliko zaradi težavnosti. Mojega prijatelja Jurčka je namreč odnesel plaz in lahko bi se zelo slabo končalo.
Pravijo, da se nerada voziš s helikopterjem. Kako to?
Zato ker sem se že prevečkrat peljala na ta način v dolino in ker vem, da si mislil na reševalne polete in ne na panoramske vožnje! V primerih, ko se je kdo od prijateljev poškodoval ali pa sem “ta kratko” potegnila kar sama. S helikopterjem so posredovali pri moji smučarski nesreči na Mangartu leta 2004. Pri smučarskem spustu v zahodni steni sem se kotalila dobrih 500 višinskih metrov, skoraj do ceste do koče pod Mangartom, in jo k sreči odnesla samo s poškodbami, ki niso bile usodne. Zame zelo močna izkušnja. Nekaj let pozneje je soplezalec Rok padel v Rjavini in si zlomil medenico. Lani so me potegnili iz stene, ko je plaz odnesel dva plezalca v grapi med Babo in Ledinskim vrhom nad Jezerskem. Z Borutom sva bila slučajno navzoča, pomagala sva in bila zato po mnenju reševalcev prepozna za varen sestop. V dolino so naju potem skoraj na silo odpeljali. Včasih je kar ropotalo nad mojo glavo in upam, da bo tega v bodoče veliko manj.
Igra strah pomembno komponento v tvojem življenju? Kako se soočaš z njim?
Strah je redno prisoten v mojem življenju. Ko grem v noči pred zahtevnejšim vzponov spat in razmišljam o tem, se strahu še kako dobro zavedam. Ko pa začnem plezati, se sam po sebi postavi na stranski tir. Sama stena in plezanje me prevzameta do te mere, da pozabim še na kaj drugega, ne samo na strah (smeh). Sicer pa vsi vemo, da je od znotraj votel, od zunaj pa ga sploh ni. Predvsem se s številom vzponov povečuje samozavest in stalno plezanje je zame še najboljša psihična priprava na srečanje s strahom. Z leti so se številne izkušnje v gorah akumulirale do te mere, da je soočanje s strahovi lažje.
Če bi imela na voljo en vikend, en teden in en mesec dni časa in dovolj denarja, s kom in kam bi se odpravila?
Pravzaprav tega tako na hitro niti ne vem! Če dobro premislim, pa s tistim, ki bi me prijazno povabil in kam odpeljal, he he. Predvsem tja, kjer bi bile trenutno dobre razmere. Za vikend kam v domače hribe ali Dolomite. Za teden dni s kom, ki bi imel teden dni dopusta in bi me zelo prijazno povabil recimo v Chamonix. Za en mesec pa bi me odneslo v Patagonijo, z nekom, s katerim bi se dobro ujela in plezalsko razumela.
Zakaj te plezalni znanci v Mariboru kličejo “hiper-hyper”?
Mislim, da zato, ker verjetno mislijo, da zame dnevi počitka ne obstajajo in da so takšni dnevi zame izgubljeni. Že odkar sem začela hoditi v gore, predvsem pa, ko sem začela plezati, to počnem intenzivno. Včasih sem že kot tečajnica tudi sama hodila v gore, ne da bi za to povedala na sestanku. Zaradi podobnih izletov skoraj vsak konec tedna je šlo celo tako daleč, da so me hoteli izključiti iz odseka. Takšne avanture so se nadaljevala do prej omenjenega padca v Mangartu, potem pa sem se, ampak samo za nekaj časa, malo umirila.
Te kdaj zebe oziroma si raje za novo leto na plaži, ker si bolj zmrzljive sorte, ali na bivaku sredi visoke stene?
Pozimi me včasih močno zebe. Mogoče smo ženske na splošno bolj občutljive na mraz. Pogosto me zanohta v prste na rokah in potem boli, boli. Kljub temu da me zebe, pa sem veliko raje kje visoko v steni, tudi če je mrzlo, kot pa na plaži. Jasno.
Kako ocenjuješ sceno, odnose na slovenski alpinistični sceni v zadnjem času?
So še ljudje, ki skušajo alpinizem jemati na pristen način. Poskušam plezati predvsem s takimi. Seveda pa opažam tudi na kupe nezdrave tekmovalnosti, rivalstva, nepotrebne zavisti. Kljub temu, da mi “instant” hitrostni alpinizem ni pri srcu, ga dandanes zaradi različnih vzrokov izvajamo skoraj vsi. Če izvem, da so nekje odlične razmere, tega seveda ne ignoriram in ne rinem po svoje. Sploh ker nimam gora pred nosom in nisem pod njimi doma, da bi lahko bila stalno na tekočem o razmerah. Težko je vedno znova odkrivati toplo vodo. Sem pa vesela, da velikokrat kar sama s soplezalci preplezam smeri, ki jih potem ponavljajo vsi. Letos je tak primer Grapa med Travnikom in Šitami, pa še kaj bi se našlo.
Kako bi sebe najbolje opisala v par stavkih?
Ne pustim se omejevati, po naravi pa sem nemirna. Nekateri to imenujejo hiperaktivnost (smeh), sama to imenujem iskanje samega sebe. Preizkušanje svojih omejitev in iskanje poti, po kateri si želim naprej. Ob vsem tem pompu pa bi se najraje od srca zahvalila moji mami. Zaradi večnega prihajanja in odhajanju od doma, pakiranja in pospravljanja opreme, ko sem kot ptica selivka, vedno nekje na poti, ko preživim veliko ur sama v avtu na prepolnih slovenskih cestah, vem, da na nek način trpijo ona in moji bližnji. Strah jih je, v skrbeh so zame, včasih niti ne vedo točno, kaj se z menoj dogaja. Veliko časa sem v stenah, na dostopih ali strmih smučinah, ko niti ne vedo, kdaj in če bom sploh prišla cela in zdrava dol. Ni jim lahko. Vem pa, da bo še prišel čas, ko bom, ne samo družini, ampak tudi prijateljem, lahko naklonila več pozornosti in jim tudi drugače pokazala, da jih imam rada.
Silvij Morojna
