Končano veliko alpinistično prečenje Alp

Francesco Ratti in Lorenzo D’Addario na Matterhornu Foto: Francesco Ratti

Na Berhaultovih sledeh

Ko je Patrick Berhault med letoma 2000 in 2001 v 167 dneh prečil celoten alpski lok, je ustvaril enega najbolj poetičnih in navdihujočih alpinističnih projektov sodobnega časa. Petindvajset let pozneje sta se italijanska gorska vodnika Lorenzo D’Addario in Francesco Ratti odločila, da se na njegovo idejo odzoveta po svoje. Ne s posnemanjem, ampak z novo interpretacijo. Svojo Grande Traversée des Alpes sta uspešno zaključila 23. oktobra po 61 dneh poti od Triglava do Ligurskega morja. 

Njuna pot se je začela 24. avgusta 2026 v severni steni Triglava, simbolnem vzhodnem vhodu v Alpe. Od tam sta se podala proti zahodu in v dveh mesecih povezala 23 znamenitih smeri ter vrhov po celotnem alpskem loku. Med posameznimi masivi sta se premikala izključno s kolesom in skupaj prevozila približno 2400 kilometrov. V stenah sta opravila okoli 18.000 višinskih metrov plezanja, peš pa nabrala še dodatnih 28.000 metrov vzpona. Projekt sta zaključila na Rocca dei Campanili v skupini Mongioie nad Ligurskimi Alpami, nato pa se s kolesom spustila do Albenghe in Sredozemskega morja.

Francesco Ratti in Lorenzo D’Addario pod Steno

Prva etapa ni bila nikakršno ogrevanje. Že uvod je pomenil celodnevni vzpon po kombinaciji smeri Helba in Skalaške v severni steni Triglava. Nadaljevala sta prek Mangarta proti Dolomitom, kjer sta med drugim plezala severno steno Velike Cine, Messnerjevo smer v Drugem Sellinem stolpu, znamenito Marmoladino smer Tempi Moderni ter Chimera Verticale v Civetti.
Z Dolomitov sta odkolesarila v Brento, kjer sta povezala Crozzon di Brenta in Cimo Toso, nato pa nadaljevala proti osrednjim Alpam. Tam so sledili severna stena Piz Badila po Cassinovi smeri, Cengalo, Monte Qualido, Eiger po smeri Le Chant du Cygne ter vzhodna stena Grandes Jorasses po Gervasuttijevi smeri. V družbi Alessandra Baùja sta prek Rdečega stebra Brouillarda dosegla tudi vrh Mont Blanca.
Posebej lep del odprave je predstavljal prehod skozi Zahodne Alpe. Po Matterhornu, kjer sta zaradi suhe skale in pogostega padajočega kamenja raje izbrala varnejšo različico Arête du Coq namesto običajnega Levjega grebena, sta se odpravila v Écrinse. Tam sta zaradi podobnih razmer opustila prvotni načrt v severni steni Meije in se raje povzpela po smeri Nous Partirons dans l’Ivresse, nato pa nadaljevala po grebenu Promontoire do vrha. Pri vzponu se jima je pridružila francoska alpinistka Inès Leynaud.

Nadaljevanje potovanja je zaznamovala močna vremenska sprememba. Nad 3000 metri je v Zahodnih Alpah zapadlo več kot pol metra novega snega, zato sta se usmerila proti jugu. V Primorskih Alpah sta dvakrat plezala na Corno Stello, nato pa sledil še vzpon po vzhodnem grebenu Monvisa in zaključni smeri na Rocca dei Campanili.
A bistvo projekta ni bilo v seštevku vrhov in smeri. Oba udeleženca poudarjata, da sta želela predvsem pobegniti od hitrega ritma vsakdanjega življenja ter se ponovno prepustiti ritmu gora. Ratti je po zaključku dejal, da sta želela potovati brez naglice, plezati in se premikati z lastnimi močmi ter ponovno občutiti povezanost med gorami, dolinami in ljudmi, ki jih srečaš na poti.
D’Addario pa je ob koncu citiral prav Berhaulta: »Težavnost podviga ni odvisna od ovir, temveč predvsem od moči naše motivacije. Neverjetna ni težava sama po sebi, ampak sreča, da si imel dovolj močno željo, da se je lotiš.«
Prav v tem se skriva pomen njunega prečenja. V času, ko alpinizem pogosto merimo v rekordih, hitrosti in težavnostnih stopnjah, sta italijanska vodnika pokazala nekoliko drugačno možnost. Alpe sta znova razumela kot enoten prostor. Kot verigo vrhov, sten, prelazov, cest in srečanj, ki jih povezuje počasno potovanje. Nekoč Hanibalova vojaška ideja prečenja gora, ki jo je alpinizem mnogo pozneje vzel za svojo ter jo je četrt stoletja prej tako prepričljivo utelešal Berhault, tudi danes ni izgubila prav nič svoje privlačnosti.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja