Truplo Massimiliana Puntarja so včeraj odpeljali s Kanina
Primorski dnevnik, 23. januar 1990
Po vsej verjetnosti največja jamarska reševalna akcija vseh časov, reševanje iz globine 1.050 metrov pri dnu Brezna velike razpoke na Rombonskih podih, se je včeraj končala. Trajala je osem polnih dni. Včeraj, deveti dan neprekinjenega dela v podzemlju, pa je okoli desete ure dopoldne helikopter prepeljal v dolino truplo tržaškega jamarja reševalca Massimiliana Puntarja. Helikopter je potem na hrib k vhodu v brezno 2.080 metrov visoko poletel še večkrat. V dolino je moral prepeljati ogromne količine jamarske in reševalne opreme in člane moštva blizu tridesetih reševalcev, ki so sodelovali v zadnjem delu akcije, pri dvigovanju nosil s pokojnikom po skoraj navpičnem vhodnem delu brezna.
Zadnjim dnem reševalne akcije je sledil tudi Mario Bianchetti, katerega nesreča med raziskovanjem brezna v nedeljo, 14. januarja, je pomenila začetek drame v osrčju skalnate gmote Rombona. Bianchetti je sodeloval tudi v simboličnem epilogu akcije v Bovcu. Nosila s pokojnikom je od helikopterja, ki je izjemoma pristal na bovškem športnem igrišču, pa do mrliške vežice na bovškem pokopališču prenašalo kakih deset jamarjev reševalcev, Italijanov in Slovencev. Veličina bovške akcije, ki bo v zgodovino svetovnega jamarstva zapisana z velikimi črkami, je bila po mnenju opazovalcev tudi v tem, da so v njej brez kakršnihkoli predpriprav, brez prejšnjih poznanstev ali poenotenja tehnologije reševanja delovali kot najbolj utečen mehanizem reševalci iz dveh držav. Igor Potočnik, ki je akcijo vodil iz štaba v dolini, je povedal, da je v njej sodelovalo okoli 180 mož (v včerajšnjem sklepnem delu v jami je sodelovala edina jamarka reševalka Silvia Žari iz Vidma). Od tega je bila malo manj kot polovica Slovencev. Opremo so zvečina pripeljali s sabo Italijani, ki so izpraznili najprej svoja skladišča, potem pa še skladišča tržaških in drugih trgovcev s športno opremo, torej te opreme je bilo za celo goro. Samo vrvi so uporabili več kot pet kilometrov. Napeljali so tudi dobre štiri kilometre telefonskih kablov. Med drugim so uporabili več sto klinov. Vse to so morali med potjo iz jame sproti spravljati in odnesti na površje.
Akcija v breznu je bila zaključena včeraj 24 minut po polnoči. Takrat so iz nje potegnili tudi posmrtne ostanke mladega Tržačana, ki so ga na plano dvigovali skupaj kar sto ur. Vzrok njegove smrti je bila huda poškodba možganov in verjetno tudi lobanjskega dna. Domnevajo, da bi pri taki poškodbi imel človek, ki bi bil takoj deležen nege v bolnišnici, le dvajset do trideset odstotkov možnosti preživetja.
Akcija je torej končana. Za njo pa bo ostala kopica novih izkušenj. »Od ravnanja vseh nas bo poslej odvisno, da Massimilianova smrt ne bo postala nekaj nesmiselnega. Sedaj je na nas, na italijanskih in slovenskih jamarjih, da začnemo sodelovati, da skupaj izpopolnimo tehnično opremo in tehnologijo reševanja, našo telesno pripravljenost in da zagotovimo tudi varnejše raziskovanje jam.« Takega mnenja je vodja moštva reševalcev iz jam iz Furlanije-Julijske krajine Sergio D’ Ambrosi iz Trsta. Njegov predlog je, da bi po tej veliki akciji pohiteli z ustanovitvijo organizacije, ki bi združevala jamarje v okviru skupnosti Alpe-Jadran. Pri tem ne bi smele biti ovira različne materialne možnosti jamarskih sekcij.
Za konec pa še misel jamarja reševalca Marka Paternuja o jamarstvu. »Jamarstvo ni samo šport, ampak je tudi raziskovalna dejavnost. Znanstvena plat jamarstva je širjenje človekovega vedenja o geoloških, morfoloških, bioloških in drugih posebnostih podzemlja, ki je izjemen pokazatelj preteklih dogajanj v naravi.« Jamarji tudi zatrjujejo, da njihovo raziskovanje podzemlja ni čudaštvo in ekshibicionizem ali izraz nekih samomorilskih nagnjenj, ampak odraz hotenj sodobnega človeka, ki se ne zadovoljuje več s preprostimi in vsem dostopnimi aktivnostmi v naravi in ki je nagnjen k odkrivanju vedno novega.
Truplo Massimiliana Puntarja so včeraj popoldne po opravljenih formalnostih na mejnem prehodu pri Vrtojbi na Goriškem prepeljali naravnost na Prosek, kjer je imel mladenič stalno bivališče in kjer ga bodo jutri popoldne tudi pokopali.
KATJA ROŠ
