Delo, 23. januar 1990
BOVEC, 22. januarja 1990
Danes 24 minut po polnoči so iz 1195 metrov globokega Brezna velike razpoke na Rombonu prinesli na površje posmrtne ostanke 23-letnega Tržačana Massimiliana Puntarja, ki se je ponesrečil, ko je 1050 metrov globoko v jami sodeloval pri reševanju tovariša. Bovška reševalna akcija, ki je po doslej znanih podatkih po težavnosti in okoliščinah, v katerih je potekala, edinstvena na svetu, je trajala osem dni. V njej je sodelovalo več kot 180 naših in italijanskih jamarjev reševalcev, od tega malo manj kot polovica Slovencev. Zadnji del akcije, ki je po mnenju poznavalcev z obeh strani meje potekala brezhibno, je bil danes dopoldne, ko je helikopter RSNZ prepeljal v dolino mrtvega jamarja in potem še veliko reševalne opreme. Drama v rombonskem Breznu se je pričela v nedeljo 14. januarja, ob 10. uri, ko se je pri dnu ponesrečil jamar, potem pa je v noči iz ponedeljka na torek iz jame prišla novica, da se je hudo ponesrečil še en reševalec. Na žalost je smrt ponesrečenca prehitela prizadevanje, da bi ponesrečenca pravi čas prinesli na plano.
Po sto urah so včeraj iz Brezna prinesli ponesrečenega jamarja
Reševalna akcija iz Brezna velike razpoke trajala devet dni – Pri reševanju iz dobrih tisoč metrov globoke jame sodelovalo več kot 180 ljudi
BOVEC, 22. januarja 1990
Jamarji reševalci, ki sodelujejo pri reševanju iz globine 1050 metrov pri dnu Brezna velike razpoke na Rombonskih podih nad Bovcem, kar je menda največja jamarska reševalna akcija vseh časov, so si po osmih dneh velikih telesnih in duševnih naporov oddahnili šele deveti dan neprekinjenega dela v podzemlju. Danes okoli 10. ure je namreč v Bovcu pristal helikopter, ki je v dolino pripeljal truplo 23-letnega jamarja reševalca, Trzačana Massimiliana Puntarja.
Helikopter RSNZ je zatem v hrib k vhodu v Brezno, 2080 metrov visoko, poletel še večkrat. V dolino je namreč moral pripeljati ogromne količine jamarske in reševalne opreme ter člane moštva okoli tridesetih reševalcev, ki so sodelovali v sklepnem delu akcije pri dvigovanju nosil s pokojnikom po skoraj navpičnem vhodnem delu Brezna.
Poslednjim dnem reševalne akcije je sledil tudi Tržačan Mario Bianchetti, katerega nesreča med raziskovanjem Brezna v nedeljo, 14. januarja, je pomenila začetek drame v osrčju skalnate gmote Rombona. Bianchetti je sodeloval tudi v simboličnem epilogu akcije. Poprijel je za nosila s pokojnim tovarišem, ki se je ponesrečil, ko mu je prejšnji ponedeljek hitel na pomoč. Nosila je od helikopterja, ki je izjemoma pristal na športnem igrišču, do mrliške vežice na bovškem pokopališču prenašalo ka- kih deset jamarjev reševalcev Slovencev in Italijanov. Veličina bovške akcije, ki bo v zgodovino svetovnega jamarstva gotovo zapisana z velikimi črkami, je bila po mnenju opazovalcev tudi v tem, da so v njej brez kakršnihkoli predpriprav, prejšnjih poznanstev ali poenotenja tehnologije reševanja delovali kot najbolj utečen mehanizem reševalci iz dveh držav. Igor Potočnik, ki je akcijo vodil iz štaba v dolini, je povedal, da je v njej sodelovalo več kot 180 mož (v včerajšnjem sklepnem delu v jami je sodelovala tudi edina ženska, Silvia Zari iz Vidma), od teh je bilo malo manj kot polovica Slovencev. Opreme, ki so jo zvečine pripeljali s seboj Italijani, ki so izpraznili najprej svoja skladišča, potem pa še skladišča tržaških trgovcev, je bilo za celo goro. Samo vrvi so uporabili več kot pet kilometrov. Napeljali so dobre štiri kilometre telefonskih kablov, uporabili na stotine klinov.
Akcija v Breznu je bila zaključena danes, 24 minut po polnoči. Takrat so iz nje potegnili tudi posmrtne ostanke Tržačana, ki so ga na plano dvigovali kar 100 ur. Vzrok njegove smrti je bila huda poškodba možganov in verjetno tudi lobanjskega dna.
Domnevajo, da bi pri takih poškodbah imel človek, ki bi bil takoj deležen nege v bolnišnici, samo 20 do 30 odstotkov možnosti za preživetje.
Akcija je torej zaključena. Za njo bo ostala kopica novih izkušenj. Od ravnanja vseh nas bo poslej odvisno, da Massimilianova smrt ne bo postala nekaj nesmiselnega. Sedaj je na nas, na italijanskih in slovenskih jamarjih, da začnemo sodelovati, da skupaj izpopolnjujemo tehnično opremljenost in telesno pripravljenost in da zagotovimo tudi varnejše raziskovanje jam.« (Raziskovanje Brezna velike razpoke se bo namreč kljub tej nesreči nadaljevalo, saj obstaja možnost, da postane najgloblja jama na svetu.) Takega mnenja je vodja moštva reševalcev iz jam iz Furlanije-Julijske krajine Sergio Dambrosi iz Trsta. Njegov predlog je, da bi po tej akciji pohiteli z ustanovitvijo organizacije, ki bi združevala jamarje v okviru skupnosti Alpe-Jadran. Pri tem ne bi smele biti ovira različne materialne možnosti jamarskih sekcij. Italijanski jamarji glede tega nimajo večjih skrbi, naši jamarji pa so bili v Bovcu več dni obremenjeni z bojaznijo, kdo in kako bo pokril stroške bovške akcije. Pomirili so se šele, ko jim je v četrtek predsednik Jamarske zveze Slovenije Bogdan Urbar sporočil, da naj bi za materialno plat reševanja na Rombonu poskrbel tudi republiški IS.
Za konec še misel jamarja reševalca Marka Paternuja o jamarstvu. »Jamarstvo ni samo šport, ampak je tudi raziskovalna dejavnost. Znanstvena plat jamarstva je širjenje človekovega vedenja o geoloških, morfoloških, bioloških in drugih posebnostih podzemlja, ki je izjemen kazalec preteklih dogajanj v naravi. Jamarji tudi zatrjujejo, da njihova sla po raziskovanju podzemlja ni čudaštvo in ekshibicionizem ali izraz kakšnih samomorilskih nagnjenj. Je odsev hotenj sodobnega človeka, ki se ne zadovoljuje več s preprostimi aktivnostmi v naravi in ki je nagnjen k odkrivanju vedno novega.
KATJA ROŠ
