Delo, 18. marec 1975
Razgovor z enim od mladih planincev, ki sta štiri dni bivakirala v Kamniških planinah – Bolj naporno duševno kot telesno – Srečo sva imela

LJUBLJANA, 17. marca – V našem uredništvu se je oglasil 19-letni študent biologije Bernard Lovrin, eden akterjev drame pod Planjavo. Povedal nam je, kaj sta delala in kje sta bila s prijateljem Karlom Grosekom medtem, ko so ju kamniški reševalci zaman iskali. Ne samo v informacijo, temveč predvsem v opomin mladim planincem objavljamo razgovor z njim.
»Kje sta hodila v sredo in kako sta zašla s prave poti?«
»Okrog 9.20 sva bila že na Sedlu, kjer sva se zadržala približno uro in pol. Skuhala sva si čaj, da bi se malo ogrela. Malo pred enajsto sva se s Karlom odpravila čez Planjavo, katero sva prečila v eni uri. Malo pred trinajsto uro sva prišla na Planjavsko sedlo, kjer naju je presenetila megla. Nisva se ustrašila in nadaljevala sva pot, saj sva bila prepričana, da je ne bova zgrešila. Najina odločitev ni bila pravilna. Pot sva iskala polne tri ure, nato pa sva v gosti megli zašla. Karel ni bil še nikoli na tej turi, zato me je z vprašanjem, kdaj bova prišla, nekoliko zmedel in zbil moralo. Bil sem prepričan, da bom gotovo našel pravo pot.
Tako sva nekaj časa tavala, potem pa sva se odločila za spust. Spuščala sva se kakšne pol ure. Upala sva, da bova našla pot. Prispela sva na konec plazu, tam pa sva našla na desni strani votlino. Spustila sva se vanjo, jaz pa sem šel pogledat, če bi se dalo prečiti steno, pa je bil sestop nemogoč. Imela sva namreč samo 16 m dolgo vrv, ki pa je bila za kaj takega prekratka. Edina pot nama je ostala po plazu navzgor.«
»Spustil se je mrak. Ali se nista ustrašila noči in kako sta bila opremljena?«
»Tavati v temi po gorah ni prijetno. Toda bila sva razmeroma dobro opremljena in še vedno sva upala, da najdeva pot. Povzpela sva se na greben, vendar z njega ni bilo poti navzdol, saj so povsod zijale prepadne stene. Že v trdi noči sva se spustila po najinih sledeh do votline na koncu plazu, kjer sva se odločila, da tam prenočiva.«
»Hoja po plazu je dokaj tvegana. Kako sta sestopala?«
»Bila sva v navezi, kar nama je morda tudi rešilo življenje. Vsake toliko časa je namreč komu zdrsnilo, toda ker sva drug drugega varovala, sva z manjšimi praskami sestopila.«
»Kdaj sta prispela v votlino in kako sta zakurila ogenj?«
»V votlino sva prišla okrog 22. ure. Ogenj je Karlu uspelo zakuriti šele okrog tretje ure zjutraj, toda kmalu na ma je zmanjkalo drv.«
»To je bila noč iz srede na četrtek. Kaj sta delala v četrtek in petek?«
»Iskala sva pot za sestop v dolino, vendar sva povsod na koncu naletela na prepad. Vračala sva se v votlino, kjer sva se s Karlom drug druge ga budila in masirala, saj sva vedela, da lahko zmrzneva.«
»Ali sta računala na reševalce?«
»Da, vedela sva, da naju bodo iskali in v upanju, da bodo prišli, mislim da sva pričela dobivati halucinacije. Nekajkrat se nama je namreč zgodilo, da sva mislila, kako nama prihajajo nasproti reševalci. Toda bil je le privid.«
»Kako je bilo v soboto?«
»Počasi sva izgubljala upanje, toda jasna noč s petka na soboto nama je vlila nove moči. Tako kot vsako jutro, sva se tudi v soboto okrog 7. ure odpravila na pot. Odšla sva proti Škarjam, tam pa nama je megla preprečila, da bi prišla na Korošico ali Planjavo. Po svojih sledeh sva se spustila na Planjavsko sedlo in tam vsa srečna zagledala kočo na Kamniškem sedlu. Od veselja nama je popustila zbranost in takrat sva se tudi prvič sprla. Bila sva prepričana, da sva rešena in po enournem spustu sva prišla v dolino. Gostje in osebje doma v Kamniški Bistrici niso mogli verjeti, da sva živa in zdrava.«
»Ali sta imela srečo?«
»Da, imela sva jo, vendar sva jo zaslužila s svojo neomahljivostjo in odločnostjo.«
Karel in Bernard priznavata, da sta to pot imela srečo. Vprašata pa se lahko, pa ne samo onadva, temveč tudi vsi drugi planinci, ki jim po glavi rojijo misli, na podobne podvige, kaj bi bilo…
IZTOK REMEC








