Karel in Bernard – živa!

Delo, 17. marec 1975

19-letni Bernard Lovrin in 20-letni Karel Grosek sta se rešila sama noči sta preždela v skalni votlini – V soboto našla pot v Kamniško Bistrico

LJUBLJANA, 16. marca
V sobotnem Delu smo objavili kratko vest. Starši, ki so obvestili milico, so sporočili, da bi se morala vrniti že v sredo zvečer. Edina sled za mladima planincema je njun avto v dolini. Kamniški gorski reševalci so pričeli z reševalno akcijo. Bo to ena izmed mnogih gorskih nesreč to zimo, ki se je končala s smrtjo enega ali obeh?
Kamniški gorski reševalci so pred domom v Kamniški Bistrici našli katrco pogrešanih planincev in v vpisni knjigi doma zapisano smer njune ture: Sedlo Planjava – Korošica – Presedljaj – Kamniška Bistrica. V dolini dežuje, nekaj sto metrov više sneži, veter, sneg in megla brišejo sledove in skrivajo pokrajino. Trinajst reševalcev preiskuje strmine pod Brano in Sedlom. Razen katrce so edina sled pomarančni olupki v koči, bela majica, srajca in kavbojke.. In odprta vrata v zimsko sobo, skozi katera je vanjo naneslo snega.

Ustavil ju je prepad
Med tem ko iščejo Karla in Bernarda, sta ta dva precej dlje stran. V neki votlini nad Repovim kotom.
V sredo ob sedmih zjutraj sta jo mahnila na Sedlo. Dobro sta hodila, malo več kot dve uri in četrt, vreme se še ni skvarilo, le pihalo je. Toda bila sta préspana, utrujena nič in zato sta nadaljevala pot proti Ojstrici. Kmalu zatem, ko sta zapustila Sedlo, je pričelo snežiti. V metežu, ko se že skoraj ni več videlo, sta izgubila pot proti Škarjam. Zato sta se odločila za spust.
Toda en greben prekmalu, spuščala sta se po plazu kake pol ure, dokler ju ni ustavila prepadna zajeda na koncu plazišča. Bernard se je levo od konca plazišča po skalnih skokih spustil še nekaj deset metrov niže, dokler ni pred njim zazijala 50-60 metrska globina. Toda vrv, ki sta jo v strminah uporabljala za navezo, je bila dolga komaj 16 metrov.
To je bilo ob 16. uri, kake pol ure pred mrakom. Vrnila sta se nazaj po plazu in iskala pot na Korošico. Toda v megli in metežu je nista našla.
Pot navzdol v Repov kot jima je zapiral prepad, čeprav je bila dolina le lučaj daleč, pot navzgor megla.

Noč brez ognja
Z mrakom sta se vrnila v votlino, Bernard je na plinskem gorilniku kuhal čaj, Karel je nabral drv in jih znosil v votlino. Snežilo je, onadva pa sta se do polnoči trudila z mokrimi drvmi. Papir jih ni mogel vneti, zato sta jih sušila s plinskim gorilnikom in končno je le zagorelo. Zdela sta ob ognju in čakala jutra.
Četrtek zjutraj. Ob sedmih sta vstala in zagazila v dvajset centimetrov svežega snega. Po plazu, po katerem sta se prejšnji večer spustila do votline, sta se vzpenjala proti Planjavi. Toda veter in sneg je zametel včerajšnje sledi in ob eni popoldne sta se vrnila nazaj v votlino. Že med potjo sta nabirala drva za noč, ki je bila pred njima. To noč sta bila popolnoma sama. Prometejev dar jima ni stal ob strani. Med potjo so se jima zmočile vžigalice, plin sta porabila prejšnjo noč in iz lesa sta si lahko uredila le sedež, na katerem sta čakala jutro. Vsake pol ure sta vstala in telovadila, da bi ju ne premagal mraz. To noč so v gorah grmeli plazovi, dva sta čeznju zdrvela v dolino. Eden nad votlino, drugi pred njenim vhodom. Ta drugi je odnesel eno od smučarskih palic, ki sta jih zapičila ob robu plazu za znamenje reševalcem.
Petek zjutraj. Spet sta se ob sedmih zagrizla v plaz in iskala pot na Sedlo. Našla sta jo, le da sta to spoznala šele naslednji dan. Ta dan sta se vrnila še bolj zgodaj. Ob enajstih. Neprespani noči in hrana, ki sta si jo skopo odmerila tako, da bi lahko jedla še kak dan, sta že načela njune moči.
Tudi morala je popuščala. Tako kot so popuščale njune moči.
Noč na soboto je bila jasna, toda zato še bolj mrzla, kot prejšnji. Videla sta Veliko planino in dobila nekaj upanja na boljše jutrišnje vreme, ki bi ju lahko rešilo skalne luknje in tavanja v megli.

Sreča in vzdržljivost
Sobota zjutraj. Kot prejšnji jutri sta odšla okrog sedme ure, trdno odločena, da gresta na vse ali nič.
Nad gorskimi reševalci sta obupala, vedela pa sta tudi, da dolgo ne bosta mogla ostati v votlini, če nočeta, da za vedno ostaneta v njej.
Povzpela sta se na Škarje, nekako 2.100 metrov visoko. Snega do pasu. Veter je razpihaval oblake, tako da se je včasih kaj videlo, včasih pa komaj tistih nekaj korakov pred seboj. Na Škarjah sta čakala deset minut, četrt ure, da se oblaki razkade in bi videla smer za Korošico in Sedlo. Hotela sta prečiti Planjavo, pa se je zopet vmešala megla, Zato sta se vrnila del poti, končno le našla pravo smer in na plazu pod Planjavo za trenutek dva zagledala Kamniško kočo. Takrat sta se tudi prvič sprla. Zaradi tega ali naj se spustita kar počez ali naj gresta do koče po poti, oziroma tam, kjer ta poteka. To pot je zmagala nerazsodnost, skozi zajedo in po plazu sta se spustila v dolino.
Okrog treh popoldne sta prišla v Kamniško Bistrico. Sreča, ki jima ni bila ravno nenaklonjena, je poskrbela tudi za primeren konec. Med tem ko sta onadva z ene strani koračila proti koči, so se z druge strani pripeljali starši in Bernardovo dekle. V pravem trenutku, da se mu je lahko kot prvi človek, ki ju je zagledal po štirih dneh, vrgla v objem. Happy end. To pot.

I. REMEC
V. VEST