Delo, 15. avgust 1984
Slovenski in zamejski planinci so v planinsko postojanko ob Krnskih jezerih vložili nešteto prostovoljnih ur dela, mlajši upokojenci iz Nove Gorice pa so njeno notranjost sami opažili
KRNSKA JEZERA, avgusta 1984
Prebivalci goriških ravnic so se od nekdaj z ljubeznijo ozirali k tolminskim goram, kamor sta jih vlekla njihova lepota in človekova sla po drznih podvigih in odkrivanju neznanega. Za kralja »goriških gora« so oklicali najbolj samosvojega in samotarskega med Julijci, 2245 metrov visoki Krn. Njegovo klinasto podobo so novogoriški planinci vzeli za svoj zaščitni znak in za društveni simbol. Da pa bi se gori še bolj približali, so jo obdali s planinskimi postojankami, Gomiščkovim zavetiščem pod vrhom južnega Krnovega pobočja, z domom dr. Klementa Juga v dolini Lepene ter nazadnje še z elitnim planinskim domovanjem, kočo pri Krnskih jezerih.
Slovenci smo strastni ljubitelji gora. Blizu 450 tisoč nas zahaja na vršace. Četrtina je včlanjenih v društva, katerih predhodnica je bila bohinjska skupinica kaplana Žana. Novogoriško planinsko društvo je zelo mlado. Svoje korenine je pognalo skupaj z najmlajšim slovenskim mestom. In vendar šteje že več kot 1500 članov, kar pa se tiče gospodarskega razvoja, je s trmo in prizadevnostjo doseglo toliko, da so v planinski zvezi Slovenije začeli govoriti o »novogoriškem fenomenu«.
Spomini na prve uspehe
Obsoški Slovenci so se kot planinci organizirali že v zadnjem desetletju 18. stoletja. Toda prišle so vojne, ki so gore v Posočju spremenile v krvava bojišča, negotovo predvojno in medvojno obdobje, ki je tudi prekinilo živahno planinsko dejavnost Slovencev v severnem Primorju. Nova državna meja med Italijo in Jugoslavijo je dokončno prepolovila staro planinsko organizacijo. V Novi Gorici so zato 10. aprila leta 1949 ustanovili novo društvo in s tem odprli novo poglavje v zgodovini goriškega planinstva.
»Društvo je že ob ustanovitvi imelo nad sto članov in vrsto pomembnih zadolžitev. Med njimi tudi ureditev prve postojanke. Kočo na Trstelju na Krasu, ki je bila prej vojaški objekt za protiavionsko zaščito Trsta, smo poimenovali po Stienki, narodnem heroju Antonu Šibelji,« se prvih uspehov spominja starosta novogoriških planincev 80-letni Stane Jelenc. »Leta 1951 smo uredili Gomiščkovo zavetišče na Krnu, potem pa še planinski pionirski dom Kekec na 310 metrov visoki sv. Katarini nad Solkanom. Ta je prerastel v pravcati turistični objekt. Dali smo ga v zakup. Vendar je tudi sedaj po finanční plati naš glavni adut. Odpovedali smo se tudi planinskemu domu Poldanovec na Lokvah. Z obnovo bivše italijanske vojašnice v Lepeni, ki smo jo odprli leta 1953, pa smo bili predvsem korak bliže k uresničitvi naše največje želje, ureditvi postojanke pri Krnskih jezerih.«
Gradnja 1385 metrov visoko
Velika želja Staneta Jelenca in številnih njegovih tovarišev se je uresničila šele letos, na 35. rojstno leto planinskega društva Nova Gorica. Gre pravzaprav za ponovno uresničenje sanj, ki so jih primorski planinci prvič izsanjali v daljnem letu 1901, ko so na Krnu odprli Trillerjevo kočo. Ta pa je zelo kmalu pogorela.
»Gradili smo 1385 metrov visoko,« je začel naštevati vrsto težav v zvezi s postavitvijo nove krnske koče najbolj zaslužni med nadebudnimi planinci iz Nove Gorice Florjan Hvala – Cveto. Bilo je precej zapletov zaradi zelo kratke gradbene sezone. Skoraj tri desetletja smo se dušili tudi v začaranem krogu pomanjkanja denarja in primerne lokacije, slabih zamisli in težav pri prevozu gradbenega materiala. Z deli na cesti in tovorni žičnici iz Lepene smo zato začeli šele leta 1980. Potem pa je delo steklo. Zimsko sobo v novi koči smo uredili že leta 1981. Florjan Hvala – Cveto, ki je tudi dolgoletni predsednik novogoriških planincev, pa v zvezi z veliko delovno zmago vedno poudarja: »Odločilno vlogo je imelo prostovoljno delo. To je najmanj podvojilo sredstva, ki nam jih je dala družba.«
Rekordnih 33 tisoč delovnih ur
Izračunali so, da so slovenski in zamejski planinci vgradili v kočo pri Krnskih jezerih rekordnih 33 tisoč delovnih ur. To je zagotovo največ v dosedanji zgodovini naše- ga planinstva. Levji delež so seveda opravili Novogoričani, med njimi še posebej Jože Ipavec, Anton Furlan, Anton Seljak, Branko Brumat, Vinko Terjančič, Cveto Hvala in Anton Srebrnič. Vsak je prispeval po več kot 500 delovnih ur.
Nagrada za ta velikanski trud in požrtvovalnost je morala biti izjemna: koča za katero pravijo, da je najlepša med našimi gorskimi lepoticami.
Rado Zgonik, avtor idejnega projekta in sploh tesni sodelavec gradbenega odbora, ki je bedel nad gradbiščem pri Krnskih jezerih, si je namreč kočo zamislil kot pastirski stan; več lesenih hišic, med se- boj povezanih v funkcionalno celoto. Enkratna pa je tudi okolica koče. Skupina Krnskih jezerc je sicer znana predvsem po osrednjem, največjem jezeru, ki sodi med naše največje in najlepše visokogorske vode. Dolgo je namreč 400 metrov in široko 150 metrov, oživljajo ga nešteti drobni pisanci, živahne in silno požrešne ribice. Poleti je primerno tudi za osvežilno kopel. Nič ni lepšega po celodnevnih kolovratenjih po okolišnih gorah, kot skok v zelenomodre vode gorskega jezera. Prednost koče, ki stoji nad manjšim od krnskih jezerskih bratov, Dupeljskim jezerom, je tudi, da se skriva v zelenju smrekovega gozdiča. Zato tudi ne moti divje idilike Triglavskega narodnega parka, v osrčju katerega stoji.
Lega koče je izjemna. Koča stoji na razpotju poti, ki vodijo iz Bohinja prek Komne in Vratc, iz doline Soče prek Krna in iz Trente skozi dolino Lepene. Je pa tudi imenitna iztočnica za enodnevne izlete na Krn, Veliko babo, Lemež, Šmohor in druge bližnje vršace. Čeprav je snega zdaj v visokogorju še silno malo (in vendar več kot druga poletja), ne smemo pozabiti na možnost zimske ponudbe koče pri Krnskih jezerih. Ta predel Julijcev je namreč eden najprimernejših za pomladansko turno smuko. Poznavalci pravijo, da so imenitna pobočja med Komno in Krnskimi jezeri primerna tudi za najzahtevnejše smučarje.
»Koča naj bi bila to poletje odprta do konca septembra. Za zimsko delo pa se še nismo dogovorili. Prvo zimo bi poskusili obratovati le ob sobotah in nedeljah. Za poletje pa računamo, da bo kočo zaradi lahkega dostopa iz Lepene obiskovalo tudi veliko bovških turistov,« je povedal Branko Brumat, gospodar društva in sedanji, gospodar koče pri Krnskih jezerih.
Udobje pod Krnom
Za kočo, ki ima okoli 60 ležišč, skrbijo štirje člani. Marija Simčič je stregla planincem že v Gomiščkovem zavetišču pod nosatim vrhom Krna. Tam je bilo precej težje. »V novi koči si lahko pomagamo s tovorno žičnico in s traktorji,« je povedala. Njeni pomočnici Martina Brumat in Anka Kenda pa sta še šolarki, ki sta si letos šele začeli nabirati gostinske izkušnje. »Malce nas je prizadela stabilizacija. Na tej plošči,« je Anton Srebrnič pokazal na z betonom zalito zemljišče ob novi koči, »bi moral stati peti objekt z najmanj 50 ležišči. Anton Srebrnič je bil med drugim tudi vodja skupine mladih upokojencev iz Nove Gorice, ki so sami opažili notranjost koče in postorili še marsikaj drugega na gradbišču novega planinskega domovanja pod Krnom.
Še na eno zanimivost nas je opozoril predsednik slovenskih planincev Tomaž Banovec, ki se je skupaj s kakimi 5 tisoč slovenskimi planinci udeležil slavja pod krnskim vršacem. Kdor je namenjen iz Bohinja ali kakega drugega gorenjskega kraja na Tolminsko oziroma na Bovško in bi se rad izognil mučnim vožnjam z javnimi in drugimi prevozi, naj jo raje mahne peš čez gore. Tako bo lahko mimogrede deležen tudi gostoljubja koče ob Krnskih jezerih. Pa še hitreje bo prispel na cilj!
KATJA ROŠ
