Alpinistične novice 34/1984�

V nepalski Himalaji je vse večji obisk in vse dražje

V letošnjem pomonsunskem obdobju bo gore Nepala obiskalo kar 59 odprav iz 16 držav, vse številnejši pa so tudi treningi

KATMANDU – Nepalske oblasti so sporočile, da bodo jeseni veljale nove pristojbine za vrhove. Dovoljenje za vzpon na Everest velja po novem 3125 dolarjev. Drugi osemtisočaki so nekoliko cenejši, po 2500 dolarjev bo potrebno odšteti za vsakega, za vrhove med 7500 in 8000 m je taksa 1875, za tiste med 6600 in 7500 m 1250, za nižje pa 625 dolarjev.

Podražile so se tudi zavarovalne premije in »dnevnice«. Za zveznega oficirja je zavarovalnina po novem 125 dolarjev, plača pa 3,12 dolarja na dan, Sirdarja, vodjo Šerp, je potrebno zavarovati s premijo 101 dolarja, na dan pa mora prejemati po 2,82 dolar­ja itd. Vse to so celo v primerjavi z našimi povprečnimi OD nizke daja­tve, tisti ki so načrtovali odprave po starih postavkah, pa se bodo ver­jetno znašli v škripcih. In ker se je v zadnjem času dogajalo, da je vse več odprav zadnji hip odpovedalo prihod – oziroma se enostavno niso pojavile v Nepalu – in so zato vrhovi ostali »neobljudeni«, ljudje in država pa brez zaslužka, so predpisali, da mora vsaka odprava v štirih mesecih po odobritvi vrha zaključiti vse formal­nosti; najbrž predvsem plačati takse. Mount Everest je npr. že sedaj rezer­viran samo z nepalske strani do leta 1996.

Sorazmerno velik delež uspešnih odprav, malo nepredvidenih primerov in vse več alpinistk – to so osnovne ugotovitve po zaključku spomladan­ske sezone. Bilo je 33 odprav in 13 uspešnih. Pet udeležencev je umrlo; dva Francoza na Anapurni I, Bolgar Hristo Predanov, ki je opravil doslej najzgodnejši vzpon na Mt. Everest, brez kisika in prvi za Jugoslovani po Zahodnem grebenu ter dva od šerp.

Indijska odprava je letos spomladi opravila njihov drugi uspešen obisk Everesta (prvega leta 1965) in Bačendri Pai (28) je prva Indijka in peta ženska, ki se je povzpela na najvišji vrh sveta. Španski ženski odpravi je uspelo na Kantegi (6782 m), medna­rodni ženski pa na Čo Oju (8201 m). Vera Komarkova, Čehinja, ki živi v ZDA, pa je z uspešnim pristopom predstavila ženski višinski rekord ČSSR do skrajne meje. In – pridružila se je redkim alpinistom, ki imajo za seboj več osemtisočakov (leta 1978 ji je uspelo na Anapurni I, 8091 m). Japonski poskus, da bi opravili preče­nje vseh štirih vrhov masiva Kangčendzenge, tretje najvišje gore sveta, je uspel le deloma – na alpski način so se povzpeli na tri od njih.

O naši »žepni odpravi« so podatki znani: opravili so naš prvi pristop na Manaslu (8125) – sicer pa 21. – in to v zelo kratkem času ter ob tem kot tretji ponovili Južnotirolsko smer v J steni. Na isti gori je uspelo še Švicarjem pod vodstvom Hansa Eitla (SV stena) in Nemcem, ki jih je vodil Gunter Sturm (SZ stena).

Jeseni lahko pričakujemo nove re­korde. Prvi je znan – kar 59 odprav pričakujejo samo v Nepalu. Prihajajo iz 16 držav. Največ so jih organizirali v Franciji (9), Ameriki (8), na Japonskem (7), v Južni Koreji in Španiji (po 6) in v Švici (5). Zvezna republika Nemčija, Italija in Poljska pošiljajo po tri odprave, ČSSR in Anglija po dve, po eno pa Kanada, Avstrija, No­va Zelandija in – Jugoslavija. Nas bo­do zastopali člani PD Impol iz Sloven­ske Bistrice, njihov načrt pa je smel: kot prvi nameravajo preplezati južni steber Čo Oja, vrha, ki je po novih meritvah visok 8201 m.

F. S.-T. Š.

Srečanje železničarjev

CELJE – Planinsko društvo Celje je organizator letošnjega tradicional­nega srečanja železničarjev-planincev Slovenije in Istre. Akcija bo 15. sep­tembra na Gori Oljki. Iz Celja bo vlak odpeljal ob 8.30, prihod v Šmartno ob Paki je predviden pol ure kasneje, na Oljko pa je potem še uro hoda. Nazaj v Celju, računajo, da bodo vsi do 18. ure. Vabijo vse, ne le železničarje.

OD TOD IN TAM

Slovenski planinski dom »Mangart«

TRST – Slovensko planinsko druš­tvo Trst obvešča, da se je mogoče po posebnih pogojih (8.000 lir za preno­čišče, večerjo in zajtrk) dogovoriti za obisk Slovenskega planinskega doma »Mangart« v Žabnicah (Camporosso) blizu Trbiža, ki je odlično izhodišče za izlete v Zahodne Julijske Alpe: v doli­no Zajzere, na Višarje, Viš itd. Dom ima skupna ležišča in nekaj dvopo­steljnih in štiriposteljnih sob (skupno 60 postelj) in je primeren zlasti za izlete ob koncu tedna. Za rezervacije se je najbolje obrniti na urad Zveze slovenskih športnih društev v Trstu, Ul. sv. Frančiška 20/2, tel. (I) 767- 304.

Bilogorski planinar

KOPRIVNICA – Štirinajsta števil­ka Bilogorskega planinara, glasila PD »Bilo« (naslednik »Planinara« PD Ravna gora iz Varaždina) je z uvodni­koma posvečena 110-letnici organizi­ranega planinstva na Hrvaškem. V nadaljevanju pa so predvsem prispev­ki o delu društva. Ne manjka pa tudi prispevkov, ki bodo zanimivi za ljubi­telje hoje po transverzalah: dvatisoči pohodnik na Koprivnički planinski poti, Planinska transverzala »Avnojski Bihač« itd.

Koledar akcij 1985

LJUBLJANA – Propagandna ko­misija PZS poziva vsa PD in MDO, da do 24. septembra (nepreklicno!) poš­ljejo točne podatke o prireditvah, po­hodih in drugih planinskih akcijah šir­šega pomena, ki jih načrtujejo v letu 1985. Posebej opozarjajo na potrebo po usklajevanju datumov s sosednjimi PD oziroma v okviru MDO, če gre za akcije republiškega pomena pa tudi s propagandno komisijo PZS. Podatki (vprašalnik je bil objavljen v zadnjih Obvestilih) so potrebni za pripravo koledarja planinskih akcij za prihod­nje leto.

Pobuda za zgled

TRZIN – Planinsko društvo Onger, eno med mlajšimi pri nas, se vedno bolj uveljavlja, ob tem pa v njihovih vrstah prihaja tudi do spodbud, ki bi bile lahko za zgled tudi drugim. Tako je PD Kranj sprejelo njihovo pobudo, da prevzamejo v vzdrževanje planin­ska pota na območju Krvavca. Dogo­vor je pozdravila tudi komisija za pla­ninska pota PZS in ga ocenila kot izjemno spodbudnega. Ne le, da bodo s tem razbremenili PD Kranj, ki ima na skrbi še naprej veliko poti, temveč tudi zato, ker se bo s tem prav gotovo razširil krog tistih, ki znajo pravilno oskrbovati planinska, pota.

Sedemdesetletnica PD Novo mesto

Pred letošnjim dnevom planincev, ob katerem bodo osrednjo proslavo pripravili novomeški planinci – 9. septembra na Miklavžu

NOVO MESTO — Letošnja osrednja prireditev ob dnevu planincev se bo pričela ob 11.30 na Košenicah pred počitniškim domom IMV pri Miklavžu. Pokrovitelj prireditve je tovarna zdravil »Krka« iz Novega mesta, slavnostni govornik pa bo Franc Šetinc, predsednik Republiške konference SZDL Slovenije. V kulturnem programu bodo sodelovali glasbena šola Novo mesto, folklorna skupina Kres, oktet in recitatorji.

Podružnica Slovenskega planinske­ga društva v Novem mestu je bila ustanovljena leta 1914. Člani podruž­nice so tedaj hodili predvsem po Do­lenjskem gričevju in Beli krajini, predsedoval pa jim je znameniti nara­voslovec Ferdinand Seidl.

Že takoj na začetku so se novome­ški planinci posvečali urejanju planin­skih poti. Na Gorjance je bilo v 20. letih mogoče priti že po sedmih lepo označenih poteh. Leta 1929 je župni­ja Šentjernej omogočila planincem, da so mežnarijo pri Miklavžu preure­dili v prvo planinsko zavetišče na Do­lenjskem. Deset let kasneje so prido­bili še zemljišče ob izviru Gospodične. S prostovoljnim delom so uredili stu­denček, ki ga je tako lepo opisal Janez Trdina. Ob njem so zasadili botanični vrt. In ko jim je tedanji lastnik Trdi­novega vrha, Šiška, daroval leseno kolibo, so v njej uredili 20 ležišč. Leta 1933, ob 10-letnici preimenovanja najvišjega vrha Gorjancev Sv. Jere v Trdinov vrh, je bilo veličastno slavje, ki se ga je udeležilo več ko 1500 ljudi.

Januarja naslednje leto so v Novem mestu pripravili prvi planinski ples s pisanim kulturnim sporedom. Izkupi­ček, ki ni bil majhen, pa so namenili skladu za postavitev postojanke na Maličevem krču na Gorjancih. V ka­varni Smola pa so uredili društveno knjižnico, kjer so se ljubitelji gora lahko zbirali vsak dan in prebirali Pla­ninske vestnike in drugo podobno li­teraturo.

Po drugi svetovni vojni društveno življenje ni zamrlo. Prizadevni novo­meški planinci so že 18. septembra 1949 odprli nov dom, ki je nadomestil leta 1942 požgano zavetišče.

Planinska misel se je v Novem me­stu še posebej razmahnila po letu 1970, ko se je v društvo začelo vklju­čevati vse več mladine. (Mladinski od­sek pa so ustanovili prvič že leta 1936!). In ob dejstvu, da je sedaj v njem kar dve tretjine mladih, da sode­lujejo številne sekcije in odseki, se tudi v prihodnje ni bati, da bi društve­no delo zamrlo. Oskrbujejo tudi zelo dobro obiskano Trdinovo pot, skupaj z MDO Ljubljana Bratsko planinsko pot Ljubljana-Zagreb, čez Gorjance vodi Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije itd.

Podobe iz zgodovine  hrvatskega planinstva

ZAGREB – V tretjo letošnjo šte­vilko (5-6/84) revije Naše planine je uvezan tudi poseben dodatek »Slike iz povijesti hrvatskoga planinarstva«, ki ga je ob 110-letnici pripravil urednik dr. Željko Poljak. Ta dodatek je le prvi v nizu nadaljevanj, ki bodo pred­vidoma pozneje izšla tudi kot nova (dopolnjena) izdaja fundamentalnega dela »Hrvatsko planinarstvo«, ki je že davno pošlo. In še ena zanimivost: na notranji strani zadnje strani ovitka je natisnjena (z notami) pesem Jakoba Aljaža »Oj, Triglav, moj dom«.

Z vlakom na »dan  planincev«

CELJE – PD Železničar iz Celja bo organiziralo prevoz planincev za »dan planincev«, ki bo 9. septembra na Gorjancih pri Miklavžu. Odhod iz Ce­lja bo ob 6. uri s posebnim motornim vlakom. Prijave sprejema PDŽ Celje v društveni pisarni, Aškerčeva 1 v Ce­lju, vsak torek od 18. do 19. ure. Ob prijavi je treba vplačati 260 din.

Integral vabi na odprtje planinskega doma

LJUBLJANA – Planinsko društvo Integral, ki slavi desetletnico, vabi na odprtje planinskega doma na Planini pri jezeru nad Bohinjem, ki bo 2. septembra ob 11. uri. Po pozdravnem in slavnostnem govoru bo kulturni spored.

Dostop: iz Stare Fužine prek Vogarja do Planine pri jezeru (hoje je za 3 ure in pol) ali iz Stare Fužine po cesti prek Planine Blato na Planino Jezero (hoje je 3 ure) ali s Planine Blato (hoje je 1 uro).

Podvigi naših alpinistov na Grenlandiji

Pavlov vrh (na levi, 2700 m) in približno enako visok Tamarin sta le dva od številnih, ki so jih naši alpinisti kot prvi osvojili (in poimeno­vali) na Grenlandiji. Na levi Vrtovinska smer (V, 50-60°, 850m), na desni pa Baška smer (60/55°, 700 m). Obe sta preplezala Janko Humar in Peter Podgornik, prvo 20. junija letos, drugo dva dni kasneje. (Foto: Janko Humar)

ALPINISTIČNE NOVICE

Dve PP v Steni

Pavle Kozjek (AO Matica) in Slavc Svetičič (AO Idrija) sta 12. avgusta opravila dve prosti ponovitvi v Steni. Najprej sta preplezala Helbo (2 h), sestopila po spodnjem delu Skalaške, potem pa zmogla še Ljubljansko (2.30). Vreme, pravita, da sta imela še kar v redu, le skala je bila ponekod še mokra.

Ženska naveza v Storžiču

Erna Pančur in Nuša Romih, članici AO Tržič, sta 31. julija plezali v steni Storžiča. Prosto sta ponovili Hladnikovo (IV+) in Direktno smer (V).

Stroški reševanja na tujem

Plačevanje stroškov v tujih gorah je za naše planince že dolgo hud pro­blem. Prve račune smo nekako pokrili s solidarnostnimi akcijami, čeprav ni­so bili majhni. Potem se je pri planin­ski zvezi Slovenije oblikoval poseben sklad za solidarnostno pomoč. Vanj so se stekali prispevki (skoraj) vseh, ki so organizirano potovali v tuje go­re. In do letošnjega leta so sredstva nekako zadoščala – ob dejstvu, da že nekaj časa vsak registriran alpinist, ne glede ali ima namen potovati na tuje ali ne, ob registraciji prispeva po 100 din na leto; problem je bila le konverzija v devize.

Zadnje izkušnje pa kažejo, da tako ne bo šlo več naprej. Ker je nezgodno zavarovanje od letos urejeno za vse organizirane planince, bo potrebno nemudoma rešiti še zavarovanje za primer reševanja v tujih gorah. Da je problem resnično pereč, priča tudi dnevni red seje izvršnega odbora PZS, ki se bo kljub počitnicam sestal danes ob 18. uri.

Steber Vršaca

V četrtek 9. avgusta sta se Edo Kozorog, član Soškega AO in Slavc Svetičič iz AO Idrija, kar po Levi (Ceklinovi) smeri spustila pod glavno steno Vršaca in to tako zgodaj, da sta lahko začela plezati že ob šesti zjutraj. Pa še dobro sta se otovorila, saj sta bila prepričana, da »problema« ne bosta rešila v enem dnevu. Pa sta no­vo smer, kar Steber sta jo krstila, vodi pa skoraj naravnost navzgor levo ob Mladosti, preplezala v »vsega« 12 urah. Med strehami, kjer je bilo naj­težje, so ju le drobne pokline v plateh rešile vrtanja. Le na varovališču nad njimi sta za vsak primer zabila svedro­vec. Sicer pa sta v steni pustila 12 klinov, ponavljalcem pa priporočata, da jih vzamejo s seboj vsaj kakih 20 (različni), pa še metulja št. 1 in nekaj zatičev ter podobne opreme.

Novo smer sta Kozorog in Svetičič ocenila s VI, A3/V, A1-2, 350 m. Na odgovor, kako težka je v primerjavi z Mladostjo, pa bodo – kaže – lahko dali sodbo šele ponavljalci. Zanima­nja ne manjka.

Prva solo prosta ponovitev

Tomo Česen (AO Kranj) je v sre­do, 15. avgusta, spet uresničil enega svojih »norih« (kot sam pravi) načr­tov. V vsega treh urah je opravil prvo solo ponovitev znane Čihulove smeri v Široki peči, vrh vsega še prosto. Bila je to šele druga PP, za Knezom, ki jo je ocenil s VI+, po mnenju Česna pa bi jo lahko morda še nekoliko višje. Čeprav je imel zgoraj precej orienta­cijskih težav, ker ga je občasno zagri­njala megla, je po sestopu odšel še v steno Špika, kjer je opravil 4. SP Ciz­ljeve smeri (VI, AO, 2 h). Drugi vzpon pa je bil seveda lažji. Ponovitev Čihulove (šele 16. je bila) pa primerja s svojimi najtežjimi solo vzponi, kate­rih večino je opravil lani (Steber Šit, trikrat Sfinga…).

Slabo vreme

Tudi Peter Podgornik (AO Nova Gorica), ki se je poln načrtov odpravil v Zahodne Alpe s Fabijem Delizijem, tovarišem na mednarodni odpravi »Grenland 84«, sicer pa doma v Ri­mu, se je vrnil domov predčasno in razočaran nad vremenom. Najprej sta reševala pod Blatierom, potem sta v Druju preplezala Ameriško direkt­no (Hemming – Robins) do stika s Francosko smerjo – nazaj sta se spu­stila kar po smeri, z dvojno vrvjo – na koncu pa zaradi dežja odšla v Verdon. Toda tudi tu jima je nagajal dež in poleg ene krajše smeri sta 11. avgusta ponovila le Picini Bul v kombinaciji s smerjo Guendal (VIII-VII+/VI+, AO). Pa sta se prav zaradi Verdona vrnila zadovoljna. Navdušila ju je še posebej odlična »opremljenost« sme­ri, ki vsakomur omogoča okušati slast prostih ponovitev (so pa zato padci nekaj povsem običajnega). Varovalni klini so večinoma svedrovci, za težave pa skrbe plati.

Priprava na Čo Oju

Člani naše letos (jeseni) edine hi­malajske odprave »Čo Oju 84», ki jo organizira PD Jupol iz Slovenske Bi­strice, vodil pa jo bo Matjaž Pečovnik, se pripravljajo na različne načine. Med drugim so bili konec minulega meseca tudi v Chamonixu. V velikih stenah sicer niso imeli kaj iskati, ker se je v njih obdržal sneg, zato pa je Pečovnik z Jankom Korentom pono­vil Brownovo poč v Blatieru (5 h). Še posebej opažen pa je bil vzpon Milana Romiha in Aca Pepevnika (AO Celje, drugi AO Impol), ki sta opravila prvo ponovitev Francoske smeri (1982) v Aig. de Republic/Charmos. Povedala sta, da je dosti dosti težja od Bonattijeve v Druju, da je »petica«, kot so jo ocenili, bolj v stilu Frančkovih ocen, visoka pa je kar 700 m in plezala sta jo ves dan.

Po povratku sta Pečovnik in Pepevnik 12. avgusta ponovila Bregarjevo spominsko smer in sestopila po Stebru Štajerske Rinke.

Sanjsko potovanje

Kaže, da Knez Smeri treh svedrov­cev v Štruci konec minulega meseca ni ponovil povsem prosto (kot je bilo razbrati iz njegovega sporočila). To­krat namreč brez pripomb o padcu javlja, da jo je zmogel 4. avgusta, čeprav je bila še vedno nekoliko mo­kra. Toda manj kot zadnjič in – tudi oceno je napisal le VIII. V nadaljevanju sta (prav tako z Matejem Beničem, AO Celje) preplezala še novo (Sanj­sko potovanje; VI, A2e, 4 h. Nova smer vodi desno od Direktne po plo­ščah in črnem žlebu, nadaljuje prek strehe (A2e) in potem spet po plo­ščah, vse do vrha.

Tudi naslednji dan sta preplezala novo smer (Novi dnevi, VI, 4 h), in sicer v Turski gori. Potem pa sta pro­sto ponovila še Novomeško, (in sicer s prvenstveno direktno izstopno varian­to (VI, 2 h).

Plezali so v Cinah

Iz Italije se je vrnila četverica čla­nov AS Delo. Roman Cerar in Drago Peršl ter Egon Batič-Marko Kragelj so 4. avgusta ponovili Dibonov raz v Cini.

Iz AO Jesenice

Mladi jeseniški alpinisti so zadnji čas veliko plezali v Steni pa tudi nad Vršičem. Benjamin Ravnik je sam po­novil (3. avgusta) Albinco v Šitni gla­vi, dan pred tem pa Direktno (z vsto­pom po Načelniški) v Mali Goličiči.

SŠA 84 – ledeniški tečaj  

Pred dnevi so se iz Chamonixa vrnili udeleženci ledeniškega te­čaja, ki so ga pripravili v okviru Sarajevske šole alpinizma 1984. Inštruktorja sta bila Muhamed Gafič in Slobodan Žalica, tečajni­kov pa devet in bivali so v koči Leschaux, pod steno Gr. Jorassa.

V okviru tečaja so imeli tudi turo na Mt. Blanc, skupaj s planinci iz Banovičev, Ilijaša, Konjiča, Pucareva, Sarajeva in drugih mest (izlet so organizirali v okviru SŠA). Žal pa se jim vzpon zaradi poslabšanja vremena ni posrečil.

Poročajo pa o zanimivih vzpo­nih alpinistov iz BiH. Dragan Ilič in Goran Černak sta ponovila Ameriško direktno v Druju, Mo­starski alpinisti Gervasuttijev ozebnik v Taculu itd.

Prvi ponovitvi v Raduhi

Davorin Podrepšek (AO TAM) in Bogdan Rojs (AO Kozjak) sta 11. avgusta opravila kar dve prvi ponovi­tvi v ostenju Raduhe. Najprej sta pre­plezala Tanjino smer (IV/III, 250 m), potem pa še Encijan (IV+/III, 150 m). Dan kasneje sta preplezala še Ko­vačevo, na »klasičen« način (V, Al).

Posebna številka AR

Izšla je posebna številka Alpinistič­nih razgledov, pravzaprav zbornik 2. posvetovanja »Gore in varnost«, ki ga je pripravila komisija za GRS pri PZS. 66 strani formata A 5, na vsaki pa povprečno po 50 tipkanih vrstic – to je izjemno veliko in nadvse po­membnega gradiva, zato bomo o zborniku podrobneje poročali.

Dobrodošla novost

LJUBLJANA -Trikotna ruta, kakršno je (po vzoru češkoslovaške) pripravila naša Gorska reševalna služba. Na beli tkanini, veliki 130 cm x 63 cm, je natisnjenih veliko pomembnih napotil: seznam postaj GRS in napotki za uporabo trikotne rute: kako jo uporabiti pri  krvavitvah, za obvezo in imobilizacije. Vse je tudi nazorno prikazano z risbami.

Dva uspeha bolgarskih alpinistov

Šestčlanska bolgarska alpini­stična odprava se je povzpela na 6768 metrov visoki Huascaran, najvišji vrh v zahodnih Kordilje­rah. Se prej pa je osvojila 5120 metrov visoki vrh, na katerega se doslej še ni nihče povzpel. Neu­radno so ga poimenovali Bolgari­ja, postopek za uradno potrditev imena, ki ga je odobrila tudi pe­rujska oblast, pa se je že začel.

S trdno voljo na Triglav

Dvaintrideset invalidov, članov ZRŠI Slovenije, se je pod vodstvom izkušenih gorskih vodnikov PZS povzpelo na naš najvišji vrh

LJUBLJANA – »V marcu smo sklenili, da se bomo poskušali povzpeti na vrh Triglava. Po skrbnih pripravah smo uresničili naš cilj, prenekateremu našemu članu se je izpolnila dolgoletna želja,« je začel pripovedovati predsednik komisije za rekreacijo Zveze za rekreacijo in šport invalidov Slovenije Ernest Jazbinšek, še poln prelepih vtisov in nepozabnih planinskih in človeških doživetij.

Aprila so bili invalidi na Lisci. To je bil prvi preskus, kajpak ob individual­nih pripravah, med katerimi se je Er­nest Jazbinšek med drugim povzpel enajstkrat na Šmarno goro. Druga skupna vadba je bil pohod »Po poteh partizanske Ljubljane« (7 km), maja potem vzpon na Partizanski vrh in za konec še tura na Kamniško, sedlo in Brano.

»Tej zadnji turi smo pripisovali po­seben pomen: preskusili smo se v ple­zalni tehniki, poskušali smo povsem premagati morebitne negotovosti, ki so še tlele v vsakem posamezniku,« je povedal Ernest Jazbinšek, eden izmed treh amputirancev nog, ki so se povz­peli na Triglav. Kajpak – brez stro­kovnega vodstva in druge pomoči ni šlo: izkušeni gorski vodniki pod vodstvom Petra Janežiča, v ekipi so bili Vlado Šlamberger, Stane Belak, Franci Anžin, Martin Gričar in Tone Sazonov, pa pripadniki JLA (8) iz Bohinjske Bele za pomoč pri prenosu prtljage, so botrovali nenavadnemu uspehu, pokrovitelj pa je bil Val 202, ki ga je v akciji zastopal Boštjan Lajovic.

Več ko zanimiva je struktura 32 invalidov, udeležencev tridnevnega pohoda na Triglav. Najtežji poškodo­vanec je bil Janko Kokalj (z Raven): s trdimi koleni in precej omejeno giblji­vostjo kolka; od Rudnega polja do vrha Triglava je vso višinsko razliko praktično premagal z rokami (s po­močjo bergel)! Trije udeleženci so bili z nadkolensko amputacijo nog, dva s protezo, eden brez; to so bili Ivan Hribar iz Trbovelj in Ivan Gindiciossi iz Ljub­ljane ter naš sogovornik Ernest Ja­zbinšek. Svojevrsten primer je Franc Završnik iz Trbovelj, star 56 let: pred leti ga je zadela možganska kap, ohro­mel je po levi strani, a se ni predal zlepa. Načrtno je začel hoditi v hribe in premagoval vrtoglavico. Poprej ni smel pogledati niti z 2. nadstropja na cesto, sedaj se je brez zadreg povzpel na naš najvišji vrh. Franc Paradiž je naporno pot zmogel z 8 cm krajšo nogo in omejeno gibljivostjo kolka. Franc Janževec iz Podnarta je z umet­nim kolkom premagoval strmino in lastno telesno težo (100 kg). Ana Kalc iz Izole, s še tremi Primorci, je vzorno skrbela za proviant, pridno pa je vrtela tudi jeziček, s čimer je premotila marsikoga, ki je morda zabre­del v krizo. To je bila tudi prejkone naloga vodnika Martina Gričarja, ki se je izkazal za dobrega pevca, spoto­ma pa je tudi obral vsakega udeležen­ca do kosti. To je pohodnikom prišlo prav, nič manj »frajtonerca«, ki jo je hudomušni gorski vodnik prekrstil v pisalni stroj…

Med 32 invalidi večina še ni bila na vrhu Triglava, samo 8 med njimi je doslej doletela ta sreča. Na vrhu oča­ka je bil seveda pravi pravcati planin­ski krst, pri Aljaževem stolpu.

»Nepopisno je bilo naše zado­voljstvo, ko smo uresničile našo dol­goletno željo, ki je v prenekaterem našem članu tlela leta in leta. Ves vzpon, kljub ne najboljšemu vreme­nu, je minil v imenitnem razpolože­nju,« zagotavlja Ernest Jazbinšek. Drugo leto bodo invalidi poskušali ponoviti turo, seveda pa bodo dotlej še bolj vztrajno nabirali kondicijo, predvsem seveda z redno rekreacijo in ustreznimi planinskimi turami. Kot tokrat tudi ne bodo zanemarili rednih zdravniških pregledov.

Za akcijo, ki sta jo podprla kolekti­va LB in ZS Triglav, pravijo gorski vodniki pod vodstvom Petra Janežiča: »Nepozabno je bilo. Volja vseh poho­dnikov je za zgled. Še bomo radi šli z invalidi, ko se bodo odpravljali v gore.«

JEZIKOVNO RAZSODIŠČE( D, 17. 8. 84 )

Mangart ali Mangrt?

»Razgrnila sem najnovejši zemljevid – Triglavski narodni park 1:50.000. Nova izdaja. Izdala Planinska zveza Slovenije. Izdelal Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo. Tisk ČGP Delo, Ljub­ljana 1983 – gledala od levega kota zgoraj navzdol in takoj mi je padel v oči velik zapis Mangart. Naš Mangrt je tu zdaj v našem zemljevidu kot Monte Mangart v italijanskem. – Kako je to mogoče in odkod?« D. P.

Za celovitejše razumevanje razmerja med različicama gor­skega imena Mangart in Mangrt je koristno pregledati imena, s katerimi so to goro poimenovali v preteklosti, in ugotoviti njuno etimologijo. Komaj omembe vredna so imena kot Zauchenberg (1. 1718), Zebnik (sredi 19. stol.) ali Babji zob (Kozler in slovaropisec Cigale), ki so bila zaradi slabega poznanja gorskega sveta prenesena z drugih vrhov. Ta gora je prvič poimenovana Monhart vel Ocra mons na zemljevidu I. Holzwurma (+1617) in ta imenska oblika (z različicami Manhart, Berg Manhart, Manhart Berg, Manhartberg) se pojavlja vse do konca prve svetovne vojne na avstrijskih zemljevidih. Cobol pa je v italijansko pisa­nem gorskem vodniku še 1.1907 izključno uporabljal ime Monte Manhart.

Na različico z zvenečim mehkonebnikom Mangart, ki bliže odseva krajevno govorico, naletimo npr. še na Freyerjevem zemljevidu iz 1845, vpisana pa je poleg na takratnih zemljevidih sicer pogostejše oblike Manhart tudi na zadnji avstrijski specialki pred prvo svetovno vojno. Ko je to ozemlje po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji, je bilo gorsko ime sprejeto prav v tej mlajši pisni različici v italijanščino; ohranjalo se je tudi na mnogih jugoslovanskih zemljevidih med vojnama in na nekaterih nepo­sredno po drugi svetovni vojni, zelo pogosta pa je v povojni slovenski znanstveni literaturi (v delih A. Melika, F. Bezlaja, V. Novaka, v Arheoloških najdiščih Slovenije itd.); predpisuje jo tudi Slovenski pravopis iz 1. 1962, kakor je opazila tudi D. P.

Različico Mangrt je v svojih spisih prvi dosledno zapisoval šele H. Tuma (1. 1911). Utemeljeval jo je z narečnim izgovorom tega imena, ki je poznal le polglasnik pred r-om, in s siceršnjim zapisovanjem takih glasovnih zvez v knjižnem jeziku, npr. prt, vrt. Ker je to gorsko ime nastalo najverjetneje iz nemškega osebnega imena Mainhart_, je jasno, da je etimološko nenaglašeni a sčasoma oslabel (podobno kot v imenu Pungart, Pungrat, Pungret, Pungrt iz nem. Baumgarten). Različico Mangrt lahko sprejmemo v knjižno normo, ker je ime omejeno le na ozek zemljepisni prostor, ker se je prvotni a popolnoma zlil s polgla­snikom in ker se je v pisni praksi oblika Mangrt že precej uveljavila.

Jezikovno razsodišče z gostujočo članico Alenko Šivic-Dular

Angležu so podTriglavom ukradlifotoaparat

KREDARICA, 16. avgusta -V ne­deljo popoldne je neznanec v domu na Kredarici starejšemu Angležu ukradel fotoaparat canon, vreden 80 tisoč dinarjev. Miličniki zaenkrat ve­do le to, da je Anglež na mizi pred recepcijo pustil nahrbtnik in na njem fotoaparat. Ko se je vrnil, je samo nemočno ugotovil, da tudi v gore ho­dijo tatovi. M. K.

Nesnaga na strehi sveta( D, 18. 8. 84 )

Nepalska vlada je policiji in 36-članski odpravi naložila, da v tej sezoni odstranijo z Mount Everesta vse sledove in ostanke ekspedicij, ki so v zadnjih treh desetletjih osvajale »streho sve­ta«. Za številnimi alpinističnimi odpravami je namreč ostala obilica zavržene opreme, izpraz­njenih kisikovih jeklenk, embalaže, hrane, kon­zerv in podobnega.