Plazovni nahrbtnik vs plazovna žolna
V zimskih gorah se človek (gorján, turist, planinec, turni smučar, gornik, alpinist, gozdar, lovec, sodelavca; lovski inšpektor in policist, itd.) že dolgo ne zanaša več le na svoje noge, izkušnje, znanje in občutek za teren. V zadnjih desetletjih je vstopila tehnologija, ki je spremenila način varnosti gibanja po snegu, skalah in ledu: lavinske žolne, sonde, plastične lopate, airbagi (napihljive blazine v nahrbtnikih), elektronski pripomočki, aplikacije, celo algoritmi, ki napovedujejo stabilnost snežne odeje.
Toda z vsako novo plastjo varnosti se pojavi tudi novo vprašanje: ali nas tehnologija res varuje – ali pa nas včasih prav ona potisne korak predaleč?
Če malo razširimo vprašanje in odgovor, (ki si ga preberete na Alpin.de) in je (po)služil za nastanek téme …
Lavinski, (tudi plazovni) airbag je eden najbolj simboličnih primerov (tega) paradoksa. Nahrbtnik, ki se ob sprožitvi napihne (ponavadi) v dve veliki blazini, naj bi človeka obdržali na površju plazu. Statistike so jasne: ko je airbag pravilno sprožen, se verjetnost popolne zasutosti zmanjša za približno polovico. Poudarek na polovici je na popolni, ker so v nadaljnjih odstotkih večinoma zasute spodnje okončine. To je veliko. To je lahko (velika) razlika med življenjem in smrtjo (predvsem se ob tem lahko vprašajo profesionalci, gorski reševalci in vodniki, ki včasih »morajo« biti v izpostavljenem terenu).
A hkrati se že od prvih generacij airbagov vleče vprašanje (povečini vprašanja izhajajo in jih zastavljajo predstavniki zastarele »stroke«), ki ga je v zadnjih letih ponovno odprla vrsta nesreč: ali se ljudje zaradi airbaga vedejo bolj tvegano?
V terminih gorniške psihologije, se temu pravi »risk compensation« – pojav, ko dodatna varnost sproži dodatno tveganje. Podobno se je zgodilo (ob vsakem napredku), ko so se pojavili varnostni pasovi in ABS v avtomobilih, čelade pri kolesarjih in smučarjih itd. Upoštevati je potrebno, da ima človek nenavadno sposobnost, da si (tudi navidezno) varnost razlaga kot dovolilnico. V razpravah turnih smučarjev in gorskih reševalcev se zato pogosto pojavlja slika samozavestnega uporabnika airbaga, ki stopa v strmejše terene, kot bi si drznil brez njega.
Toda resnica je bolj zapletena.
Raziskave (in izkustvena mnenja) kažejo, da obstajata dve skupini: ena, ki zaradi airbaga res poveča tveganje, in druga, ki se vede popolnoma enako kot prej.
Tehnologija sama po sebi ne povzroča tveganja – sproži ga človek, ki jo narobe razume.
Največji paradoks (odrešilnih) airbagov pa je drugje: veliko žrtev rešilnega sistema sploh ne sproži (obstaja pa možnost daljinske sprožitve?). V paniki, v presenečenju, v trenutku, ko se svet pod nogami spremeni v tekočo gmoto snega, roka preprosto ne najde ročaja.
Airbag, ki ostane zložen, je le težak nahrbtnik
Zanimivo je, da se enaka razprava pojavlja(la) tudi pri lavinskih žolnah, ki imajo le nekaj let daljšo zgodovino. Ko so se pojavile, so mnogi opozarjali, da bodo ljudje zaradi njih vstopali v bolj tvegan teren. In res – tudi tu so raziskave pokazale, da se pri nekaterih posameznikih občutek varnosti poveča do te mere, da se spremeni njihovo vedenje. Žolna (idealen teoretični učni in predstavitveni pripomoček – tudi otroci se z veseljem igrajo, če jim ga predstaviš) pa za povrh še ne preprečuje (posledic) nesreče. Le skrajša iskanje. Toda če zaradi nje nekdo stopi v teren, v katerega sicer ne, bi, se tveganje za skupino poveča, ne zmanjša.
Vse to nas pripelje do preproste, a pogosto prezrte resnice: tehnologija zmanjšuje posledice, ne pa tveganja.
Airbag ne prepreči plazu. Žolna ne prepreči zasutja. Elektronski pripomočki ne nadomestijo izkušenj, znanja in občutka za sneg.
V gorah je največji dejavnik tveganja vedno človek.
Njegova odločitev, njegova presoja, njegova sposobnost, da reče »ne,« ko je teren preveč napet, ko je veter premočan, ko je snežna odeja preveč nepredvidljiva.
Tehnologija je lahko čudovit zaveznik, a le če jo razumemo kot zadnjo možnost, ne kot prvo obrambno linijo.
Morda je zato najpomembnejše vprašanje, ki si ga lahko zastavimo pred vsakim zimskim izletom, prav to: Ali bi šel v ta teren tudi brez airbaga? Ali bi šel tudi brez žolne? Ali bi šel, če bi imel le svoje znanje in svojo presojo?
Če je odgovor »da,« potem je tehnologija dobrodošla.
Če je odgovor »ne,« potem je airbag le izgovor, žolna pa alibi.
Morda bi bilo prav, da bi ne vsakovrstnih tečajih, vse bolj ležernih usposabljanjih gorskih reševalcev, pokazali na povsem enostaven način, kaj se zgodi, ko te stisne sneg. Izkopljete v sneg kar se da ozko »trugo,« da človek komaj leže vanjo (a zlahka vstane) s pogledom v sneg, in potem (le) na predel prsnega koša previdno in z občutkom ter s stalno komunikacijo položite le nekaj mokrega ali zbitega snega. Marsikomu bo že ob začetku jasno, da zadeve okrog stisnjenja in izgube dahu pač niso hec, … Poskuse, ki so jih delali z zasutjem prašičev v snežne gmote, so prepovedali z razlogom.?
Gore so vedno bile in vedno bodo prostor, kjer je meja med varnostjo in tveganjem tanka. Tehnologija nam lahko pomaga, a nas ne more rešiti pred lastnimi odločitvami. Včasih (pa) je največja varnost prav v tem, da se ustavimo korak prej – še preden nas začne varovati nahrbtnik, ki se napihne šele, ko je že prepozno. Zadeva je preprosta, če te ni in ti ni treba biti tam, …
Vadbeni poligon italijanskih gorskih reševalcev …
