izkušnja Micheleja Tixija o nesreči, ki bi se lahko končala drugače
Pred osmimi leti je italijanski alpinist in gorski vodnik Michele Tixi doživel izkušnjo, ki ga spremlja še danes. Ne zaradi tehnične zahtevnosti smeri, ne zaradi objektivnih razmer, temveč zaradi nečesa veliko bolj izmuzljivega: zgodb, ki si jih pripovedujemo v gorah, in tistega tihega, a vztrajnega pritiska, ki ga ustvarja (sub)kultura »trd(n)osti«, tekmovalnosti in neizgovorjenega sramu.
Tixi danes o tem govori odkrito. Ne zato, da bi se izpovedal, temveč zato, da bi drugi morda prepoznali vzorce, ki so ga skoraj stali življenja — in življenja njegovega soplezalca.
»Ljudje se sramujejo govoriti o svojih nesrečah. Vsi — tudi najboljši, tudi profesionalci,« pravi.
»A prav pogovor bi lahko rešil marsikatero življenje.«
Izkušnja je najboljša šola, le šolnina je pogosto (pre)draga!
Začetek dneva, ki se je zdel običajen
Zgodba se začne preprosto: dva mlada alpinista, Michele in njegov soplezalec, ki ga imenuje Jack, se odpravita v Francijo, v Ecrins(e), da bi splezala eno od Grassijevih žlebov na Tête de Sainte-Marguerite. Poznata se le bežno, a v gorah je to pogosto dovolj: nekaj skupnih vzponov, podobna želja po napredovanju, enaka lakota po izzivih.
Ko prideta pod steno, Jack nadaljuje proti vstopu, ne da bi se ustavil. Michele si nadene opremo, ga dohiti — in opazi, da Jack že pleza, brez vrvi.
Žleb ne deluje pretirano zahteven. Michele ga opazuje, oceni teren in se mu pridruži. Ko pred prvim resnejšim prečenjem predlaga, da bi se navezala, Jack zamahne z roko: »Če (že res) hočeš.«
Navežeta se. A le za nekaj raztežajev.
Ko se teren spet položi, se razvežeta. In ko se smer ponovno postavi pokonci, Jack ne pokaže nobene želje, da bi se znova navezala. Michele čuti, da bi moral vztrajati. Da bi moral reči: »Ustaviva se. Vrv ven.«
A ne reče.
»Nisem bil bolj izkušen. A bil sem starejši. Tista malenkost več zrelosti bi bila dovolj, da bi prekinil to neumno igro. Tisti garderobniški mačizem je v gorah veliko bolj nevaren kot na nogometnem igrišču.«
Namesto tega se v njem prebudi tekmovalnost. Tihi dvoboj.
»V redu. Pa poglejva, kdo bo prvi popustil.«
Vzpon brez vrvi
Napredujeta po smeri. Vrstijo se mesta 3, 3+, nekaj skokov četrte stopnje. Razmere niso idealne: malo ledu, veliko napihanega snega. A gre. Oba sta zbrana, oba tiha. Tudi najstrmejši deli minejo brez zapletov.
Tik pod izstopom se pojavi kratek, a zahteven kamin: gladke stene, slabo sprijet sneg, »bouchon« — snežni zamašek, ki ga je oblikoval veter. Michele predlaga, da bi se navezala in postavila varovanje. Jack odvrne: »Ah, saj je isto kot prej. Če hočeš, grem jaz naprej.«
In tu se zgodi ključni trenutek.
Michele bi moral vztrajati. A iz njegovih ust prehitro zdrsne: »Ne. Grem jaz.«
»Ko zdaj gledam nazaj, vem, da sem se počutil tekmovalno. A tudi soudeležen. Del odgovornosti sem razdelil z njim. In del mene si je želel ostati nenavezan. Želel sem se počutiti živ. Še bolj živ.«
Padanje
Kamin je težji, kot je videti. V resnici gre za M6. Michele se pleza navzgor, išče opore, prebije snežni zamašek, se dvigne na roke — in takrat zasliši krik:
»Merd(e)!«
Obrne se. Jack izgine iz vidnega polja. Najprej prosti pad, nato drsenje, nato udarci ob stene. In tišina.
V tistem trenutku se v Micheleju prebudi nekaj, kar ga je dolgo preganjalo.
»V sekundi sem pomislil: ´Njega je vzelo. Ne mene. Moram se rešiti. Če se vznemirim, padem. Če ostanem miren, imam možnost.`«
Leta je mislil, da je bil v tistem trenutku sebičen. Danes ve, da je to bil instinkt preživetja — in da je bil nujen. Le če bi ostal živ, bi lahko pomagal tudi Jacku.
Ko končno zasliši: »V redu sem!«, se mu kolena skoraj vdrejo. A še vedno visi v kaminu. Še vedno mora splezati ven.
Reševanje
Ko pride na varno, naredi sidrišče, se spusti 30 metrov, nato še 15. Jacka najde na strmem snežišču, v krvi, z golimi rokami in brez očal. Nos je odprt, hrustanec zunaj, obraz zabrisan.
A živ je. In prisega, da ni nič zlomljenega.
Michele ga naveže, mu da rokavice, ga počasi spravi do sidrišča. Sledijo dolgi spusti, vse varovalne točke je treba utrditi. Jack je neverjetno zbran. Ko prideta do avta, si umije obraz s snegom.
Michele reče: »Peljati te moram v bolnišnico.«
Jack odvrne: »Seveda. Ampak najprej pivo. In cigareta.«
Zakaj ta zgodba šteje
Tixi »danes« (po toliko letih) pripoveduje to izkušnjo zato, ker verjame, da je molk nevaren.
Da je kultura »neustrašnosti« v gorah pogosto bližje slepoti kot pogumu.
Da tekmovalnost, ki se je naučimo v telovadnicah, nima kaj iskati v ozkih, krhkih žlebovih.
In predvsem zato, ker verjame, da bi bilo v gorah manj nesreč, če bi si ljudje upali govoriti o svojih napakah.
»Če bi več govorili o nesrečah, bi se več ljudi iz njih nekaj naučilo. In morda bi v gorah umrlo manj ljudi.«
