skoraj (po)učna zgodba iz Peretele Vaii Albe in nedorečenost posredovanj
Pri stenskem helikopterskem reševanju obstaja pravilo, ki ga poznajo vsi preizkušeni gorski reševalci (letalci): vedno moraš biti pripravljen na to, da se »nebo zapre«. To ni metafora, ampak realnost. V visokogorskem svetu se v nekaj sekundah lahko jasen dan spremeni v meglo, dež, veter – in reševanje se iz rutine prelevi v boj za življenje.
Romunski gorski reševalec Sergiu Frusinoiu je opisal eno težjih reševalnih akcij v Romuniji doslej – reševanje dveh nemških alpinistov, ki sta obtičala v Peretele Vaii Albe, največji steni v državi. Njegova zgodba je hkrati tehnična, človeška in brutalno iskrena.
»Kot lep sen. Samo da je bil resničen.«
Ob treh popoldne pride klic: dva nemška alpinista sta obtičala v steni. Začne se zračna reševalna operacija. Frusinoiu se obleče v opremo, ki mu dvoji težo: vrvi, klini, svedrovci, metulji, baterijski vrtalnik, kladivo. Vreme je nestabilno. V takih razmerah se lahko zgodi marsikaj – in se je.
Helikopter 337 pristane. Ekipa se dogovori za načrt, vzletijo proti steni. Vitlanje je izjemno zahtevno: helikopter je skoraj prilepljen na steno, spust je dolg, prostor je ozek kot votlina. Frusinoiu se spusti, zagrabi oprimek, se potegne do naveze in zaključi.
V trenutkih, ko s helikopterja spuščajo še drugega reševalca, se zgodi tisto, kar (nekateri) reševalci poznajo predobro: v nekaj sekundah se dolina napolni z meglo. Helikopter mora narediti »escape« – pobeg – z reševalcem še vedno na jeklenici.
Začne deževati. Mokro, hladno, počasi, tako da se voda prebije do najbolj skritih delov telesa. Ne morejo čakati. Frusinoiu, ki je ostal sam, z vrtalnikom v dežju in grmenju postavlja sidrišča in pripravlja plezalca na spust (k sreči mu lahko pri tem pomagata).
Po dolgih manevrih mu ju uspe pripeljati na varno. Ko stopijo na dno stene, se pojavi mavrica. Dež se ustavi. Helikopter se lahko vrne.
Ko sta alpinista varno v helikopterju, povesta, da sta tudi sama gorska reševalca. Priznata, da nista verjela, da je v Romuniji možna takšna stenska helikopterska akcija. »Mislila sva, da to obstaja samo v Švici.«
Frusinoiu odgovori: »Evolvíramo.«
Kolega mu pošlje sporočilo: »Uresničil si sanje – reševanje iz Peretele Vaii Albe.«
A Frusinoiu pravi: To ni cilj. To je začetek. Za takšne akcije so potrebna leta treninga, znanja, psihične priprave in ekipnega dela.
Ta zgodba je opomnik vsem, ki se gibajo v gorah: v steni, se razmere lahko spremenijo v minuti. Reševalci morajo biti pripravljeni na vse: meglo, dež, veter, pobeg helikopterja, improvizacijo, sidrišča v neurju. In ko se nebo zapre, ostane samo to, kar si prinesel s sabo: znanje, izkušnje, mirnost in ekipa.
Tole (spodaj) pripenjamo zraven, čeprav je povsem drugačna zadeva. Bi jo pa moral nekdo (glede na komentarje) podrobno pokomentirati (od »profesionalne PR strokovne službe« pa res ne bi bilo smiselno). A Slovenija je seveda nekaj drugega tudi v smislu odprtosti sedanjega rodu g. reševalcev …
