Tabor alpinističnih pripravnikov v kopni skali 2025 – Dolomiti
Prispevek: Vida Štiglic/ŠAO
Komisija za alpinizem Planinske zveze Slovenije je tudi letos razpisala tabor alpinističnih pripravnikov. Sprva je bil predviden za drugi septembrski vikend, a je vreme zahtevalo prestavitev. Zaradi spremembe termina se je tabora na koncu udeležilo pet pripravnikov in štirje inštruktorji. Šaleški alpinistični odsek sta zastopala Vida Štiglic kot pripravnica in Bisti kot inštruktor.
Udeleženci so se zbrali v petek zjutraj na prelazu Falzarego in se tri dni posvetili intenzivnemu plezanju. Vida je kot prvo smer izbrala 240-metrsko Michelino (IV+) v zahodni steni Lagazuoi Piccola. Že v prvem raztežaju ji je postalo jasno, zakaj Dolomite vsi opisujejo z besedo »pokonc«. Oprijemov je bilo dovolj, skala kompaktna, varovalna mesta radodarna — a tudi smeri z oceno III ali IV so zahtevale zbranost in mirno glavo. »Luftig« je tukaj več kot le pridevnik — je stanje duha.
V soboto je z drugim inštruktorjem in isto soplezalko preplezala dve smeri: najprej Spigolo Alpini (IV, 300 m) v Tofani, nato pa še Delle Guide (IV+, 180 m) v stolpih Falzarego. Drugo smer je plezala naprej Vida, pod budnim očesom inštruktorja Mateja, ki je pred njo plezal nenavezan — kar je bilo nekakšna kombinacija zaupanja in tihega »ne zaj…«. Po dveh dneh so udeleženci ugotovili, da je v Dolomitih včasih težje slediti začrtani smeri kot pa najti plezljivo linijo. Skoraj vsaka stena kriči »plezaj me!«, zato je branje skice in opisa nujna veščina — skoraj kot poznavanje lokalnega dialekta.
Vse dni jih je spremljalo sončno vreme, z dnevnimi temperaturami krepko nad 20 stopinjami — skoraj preveč lepo, da bi se pritoževali. V nedeljo je Vida preplezala še smer Via del Buco Bassa Variant (IV, 240 m), ki je postregla z razgledi na Marmolado, Cinque Torri in druge gorske lepote, ki jih je težko opisati, a jih zlahka shraniš v srce.
Po končanem plezanju so udeleženci naredili še kratko analizo, si izmenjali vtise in se odpravili domov — z občutkom, da so se naučili nekaj novega, premaknili meje in se morda celo malo zaljubili v Dolomite.
Vida se je ob koncu zahvalila vsem inštruktorjem in vodji tabora za izpeljano akcijo — in za potrpežljivost, ko je bilo treba razložiti, zakaj »pokonc« ne pomeni nujno »panika«.
