razmislek o pretirani navrtanosti ferat
Ferate, železne poti, so v zadnjih desetletjih (in se-ve-da že prej) postale priljubljen način približevanja gorskim svetovom. Omogočajo dostop do razglednih vrhov, izpostavljenih grebenov in navpičnih sten tudi tistim, ki nimajo plezalnega znanja. A prav v tej dostopnosti se skriva dilema: kdaj postane ferata preveč? Kdaj jeklenica, klin in skoba ne služijo več varnosti, temveč nadomeščajo naravno izkušnjo?
Žičniški sistem Osterfelderbahn je odprl novo smučišče ob vznožju Alpspitze; za povečanje poletnega prometa je Zugspitzbahn naročila graditelju poti Klementu Mangoldu, naj zgradi via ferrato. Mangold se spominja, kako je 75-kilogramski generator za udarni vrtalnik vlekel skozi severno steno in korak za korakom cementiral ter nabijal železo. Varnost je bila na tej steni najpomembnejša, saj ni brez nevarnosti (skalni podori, zaledenitev ob nenadnih spremembah vremena).
Primer ferate na Alpspitze v Nemčiji je sprožil burne razprave. Kot poroča portal Alpin.de, je pot opremljena z več kot 400 klini, skobami in jeklenicami, ki vodijo po sicer naravno prehodni steni. Kritiki opozarjajo, da je »vsak gib vnaprej določen«, da »ni več prostora za odločitev, za orientacijo, za stik s skalo«.
Seveda je varnost pomembna. A ko ferata postane »jekleni hodnik«, se izgubi tisto, kar je v gorah bistveno: občutek za prostor, za pokrajino, za lastno presojo. Pretirana navrtanost ne le da spremeni značaj stene, temveč tudi vpliva na naravno okolje — od vizualne degradacije do motenja prostoživečih živali.
Luigi Casanova iz organizacije Mountain Wilderness je ob podobnih primerih opozoril, da »gorska divjina ne potrebuje spektakla, temveč spoštovanje«. V Dolomitih so že sprožili razprave o omejevanju novih ferat, zlasti v zavarovanih območjih.
Ferate niso alpinistične smeri. So zavarovane poti, namenjene planincem. A prav zato je pomembno, da ostanejo v mejah, ki spoštujejo naravno logiko terena. Kot opozarja Mijo Kovačevič, inštruktor in poznavalec ferat: »Ferata ni le jeklenica. Je način gibanja, ki zahteva spoštovanje do prostora in do telesa. Padec v ferati ima lahko hujše posledice kot pri športnem plezanju«.
Kaj lahko storimo?
– Premislimo o novih feratah: ali res dodajajo vrednost, ali le privabljajo množice?
– Omejimo navrtanost: naj bo oprema minimalna, tam kjer je res potrebna.
– Spoštujmo naravne prehode: naj bo gibanje po gori tudi izkušnja orientacije, ne le sledenja kovini.
– Vključimo lokalne skupnosti in naravovarstvene organizacije v odločanje.
Ferata je lahko čudovita izkušnja — če je v ravnotežju z goro. Ko pa postane preveč navrtana, ne plezamo več po steni, temveč po infrastrukturi. In takrat se moramo vprašati: ali smo še v gorah, ali le v adrenalinskem parku?
Copilot
