V alpskem prostoru se že desetletja ponavlja isti vzorec: gore in ljudje so idealizirani. Svet med gorami je prikazan kot prostor nedolžnosti, miru, pristnosti in »pravega življenja«. Ljudje, kot so npr. gorski reševalci, »junaki« navkljub njihovim povsem človeško omejenim zmogljivostim, vrlinam in vsem napakam — zelo krvavi pod kožo. Ta romantična podoba, ki jo Luca Rota imenuje »sindrom Heidi«, ima globoke zgodovinske korenine — in še vedno povzroča škodo.
Kje se je začelo: Heidi kot izum meščanstva
Johanna Spyri, avtorica svetovne uspešnice Heidi, je živela v udobnem stanovanju v Zürichu in sovražila gospodinjska opravila. Njena Heidi pa se iz bogate frankfurtske rezidence vrača v skromne alpske pašnike, kjer najde »pristno srečo«.
Ta kontrast ni naključen: mestni bralci so v takih zgodbah našli nostalgijo po preprostosti, hrepenenje po »pristnem« Heimatu, idealizirano podobo gorskega sveta, ki z realnostjo ni imela veliko skupnega.
A ta Heimat je bila fikcija, ki je morala biti šele uprizorjena — in je to še danes.
Selma Mahlknecht: sodobna kritika »Heidi-sindroma«
V knjigi All intrusive. La montagna tra nostalgie e disillusioni turistiche (2024) Selma Mahlknecht opozarja, da je »sindrom Heidi« še vedno živ. Turizem množic gleda na gore skozi poenostavljeno, sentimentalno in komercialno prizmo: gore kot kulisa za sprostitev, kot prostor »pristnosti«, ki ga je mogoče kupiti, kot kraj, kjer se življenje zdi lažje, bolj naravno, bolj »naše«.
Ta pogled je popolnoma funkcionalen interesom industrije, ki prodaja iluzijo, ne realnosti.
Sergio Reolon: »Kill Heidi« – kako ubiti stereotipe o gorah
Rota se sklicuje tudi na Sergia Reolona, nekdanjega predsednika pokrajine Belluno, ki je v knjigi Kill Heidi pozval k pogumu: ubiti stereotipe o gorah, da bi lahko sprejemali prave, dolgoročne odločitve.
Reolon je opisal štiri tipe »gorskih prebivalcev«:
Nemontanaro – tisti, ki misli, da ima pravico odločati o gorah, ker tam preživi dopust.
Montanaro scompaginato – živi v gorah, a ne pozna niti njihovih imen.
Montanaro localista – pozna gore, a jih uporablja kot ideološki bunker.
Montanaro civicus – edini, ki razume, da je treba preseči stereotipe in sprejeti razvoj, ki ni temeljen na iluzijah.
Prve tri kategorije so vzrok in posledica današnjega stanja: gore so ujetnice lastne idealizacije.
Kaj povzroča »sindrom Heidi« danes
Rota opozarja, da se zaradi idealiziranja gora dogaja:
množični turizem, ki gore vidi kot kuliso, ne kot občutljiv ekosistem;
– naivnost obiskovalcev, ki podcenjujejo tveganja;
– razrast sekundarnih bivališč, praznih 355 dni na leto;
– vztrajanje pri smučiščih, kjer snega ni več — razen umetnega, ki prazni gorske vodne vire;
– razvojne strategije, ki temeljijo na nostalgiji, ne na realnosti; samopoškodovanje gorskega prostora, ki se dogaja počasi, a vztrajno.
Kot pravi Rota: Gora se s takšnimi strategijami ne premika nikamor. Še več: vse bolj si škoduje sama.
Osem let kasneje: nič se ni spremenilo (?)
Rota poudarja, da je te misli zapisal že pred osmimi leti — a so še vedno popolnoma veljavne. »Sindrom Heidi« je še vedno (morda celo vse bolj, če gledamo knjige kot so z otroki v gore, …) živ, še vedno oblikuje turizem, še vedno vpliva na odločevalce, še vedno privablja množice, ki iščejo iluzijo, ne resničnosti.
Rota zaključi z mislijo, ki je hkrati ironična in nežna: »Heidi ni kriva. Krivi smo mi, ker smo iz nje naredili mit, ki ga gore ne morejo več nositi.«
