Kdo piše zgodovino? Zmagovalci, prvi — ali (pač) muzeji, ki resnico (obvezno) priredijo po svoje*
Karl Domenigg, Felix König in Hans Reinl so pred 120. leti 9. in 10. julija 1906 opravili tisto, kar danes poznamo kot prvo alpinistično smer severne stene Triglava in izvirno linijo, iz katere je kasneje nastala Dolga avstrijska smer. Danes poznamo kot Dolgo nemško smer tisto, ki so jo 11. avgusta 1923 prvič preplezali Klement Jug, Vladimir Kajzelj in Lojze Volkar. Novica o vzponu Domenigga, Königa in Reinla (vreden precej večje pozornosti), se je hitro razširila po vseh alpinističnih krogih, (seveda slovenskih še ni bilo). Tako sta Gustav Jahn in Franz Zimmer 4. avgusta 1906 že plezala po svoje, poskusila prvič, drugič …
Uradna klasifikacija 82 štiritisočakov v Alpah (UIAA)
Ena od redkih stvari, ki je nekaj časa zdržala, je ta seznam. UIAA je leta 1994 skupaj s CAI oblikovala uradni seznam 82 alpskih vrhov nad 4000 m, ki danes predstavlja mednarodni standard za alpiniste. Seznam temelji na kombinaciji topografskih, morfoloških in alpinističnih meril — ne zgolj na višini.
Alpski štiritisočaki niso homogeni vrhovi. Nekateri so samostojne gore, drugi pa razčlenjeni grebeni z več vršnimi točkami, ramami, stolpi in izrastki, ki presegajo 4000 m, a niso nujno samostojni vrhovi. UIAA je želela vzpostaviti jasen, mednarodno sprejet kriterij, ki bi alpinistom omogočil: enotno razumevanje, kaj je »samostojni vrh«, primerljivost vzponov, zgodovinsko in alpinistično doslednost.
Pri oblikovanju seznama so tako upoštevali tri ključne koncepte:
Samostojnost vrha — vrh mora imeti lastno identiteto, relief in alpinistično zanimivost.
Alpinistični pomen — vrh mora imeti zgodovino vzponov, pomembne smeri ali pogosto obiskanost.
Topografska razlika — višinska razlika med vrhom in najvišjim sosednjim sedlom mora biti vsaj 30 m.
Seznam je torej alpinistični, ne zgolj geografski.
UIAA je uporabila tri vrste kriterijev:
1) Topografski kriterij
Vrhnja točka mora imeti vsaj 30 m višinske samostojnosti.
Upošteva se tudi vodoravna razdalja med vrhom in osnovo sosednjega štiritisočaka.
2) Morfološki kriterij
Upošteva se oblika vrha, njegova izrazitost, relief, grebeni, rame, stolpi.
Pomembno pri vrhovih, ki so del kompleksnih grebenov (npr. Lyskamm, Weisshorn).
3) Alpinistični kriterij
Zgodovinski pomen vzponov.
Kakovost in značaj smeri.
Pogostost obiskov.
UIAA je poleg glavnega seznama 82 vrhov pripravila še razširjeni seznam 46 sekundarnih vrhov, ki: izpolnjujejo topografski kriterij, a so del večje, jasno definirane gore, ali pa imajo majhen alpinistični pomen.
Primeri: Grand Gendarme na Weisshornu, Nos Lyskamma.
Ti vrhovi so zanimivi za »zbiratelje«, a niso del uradnega seznama 82 vrhov
| Vrh | Nadmorska višina | Alpski del | Država |
| Mont Blanc | 4.808,73 m | Skupina Mont Blanc | Francija/Italija |
| Mont Blanc de Courmayeur | 4.748 m | Skupina Mont Blanc | Francija/Italija |
| Dufourspitze | 4.634 m | Masiv Monte Rosa | Švica |
| Nordend | 4.609 m | Masiv Monte Rosa | Italija/Švica |
| Zumsteinspitze | 4.563 m | Masiv Monte Rosa | Italija/Švica |
| Signalkuppe | 4.554 m | Masiv Monte Rosa | Italija/Švica |
| Dom | 4.545 m | Skupina Mischabel | Švica |
| Liskamm (Vzhodni vrh) | 4.527 m | Walliške Alpe | Italija/Švica |
| Weisshorn | 4.505 m | Walliške Alpe | Švica |
| Täschhorn | 4.491 m | Skupina Mischabel | Švica |
| Liskamm (Zahodni vrh) | 4.479 m | Walliške Alpe | Italija/Švica |
| Matterhorn | 4.478 m | Walliške Alpe | Italija/Švica |
| Picco Luigi Amedeo | 4.469 m | Skupina Mont Blanc | Italija |
| Mont Maudit | 4.465 m | Skupina Mont Blanc | Francija/Italija |
| Parrotspitze | 4.432 m | Masiv Monte Rosa | Italija/Švica |
| Dent Blanche | 4.357 m | Walliške Alpe | Švica |
| Ludwigshöhe | 4.341 m | Masiv Monte Rosa | Italija/Švica |
| Nadelhorn | 4.327 m | Skupina Mischabel | Švica |
| Schwarzhorn (Corno Nero) | 4.322 m | Masiv Monte Rosa | Italija |
| Grand Combin (Grafeneire) | 4.314 m | Walliške Alpe | Švica |
| Dôme du Goûter | 4.304 m | Skupina Mont Blanc | Francija |
| Lenzspitze | 4.294 m | Skupina Mont Blanc | Švica |
| Finsteraarhorn | 4.274 m | Masiv Monte Rosa | Švica |
| Mont Blanc du Tacul | 4.248 m | Walliške Alpe | Francija |
| Grand Pilier d’Angle | 4.243 m | Masiv Monte Rosa | Italija |
| Stecknadelhorn | 4.241 m | Skupina Mischabel | Švica |
| Castor | 4.223 m | Masiv Monte Rosa | Italija/Švica |
| Zinalrothorn | 4.221 m | Walliške Alpe | Švica |
| Hohberghorn | 4.219 m | Skupina Mischabel | Švica |
| Vincent Pyramid | 4.215 m | Masiv Monte Rosa | Italija |
| Grandes Jorasses (Pointe Walker) | 4.208 m | Skupina Mont Blanc | Francija/Italija |
| Alphubel | 4.206 m | Skupina Mischabel | Švica |
| Rimpfischhorn | 4.199 m | Skupina Mischabel | Švica |
| Aletschhorn | 4.193 m | Bernske Alpe | Švica |
| Strahlhorn | 4.190 m | Skupina Mischabel | Švica |
| Grand Combin (Valsorey) | 4.184 m | Walliške Alpe | Švica |
| Grandes Jorasses (Pointe Whymper) | 4.184 m | Skupina Mont Blanc | Francija/Italija |
| Dent d’Hérens | 4.171 m | Walliške Alpe | Italija/Švica |
| Breithorn (Zahodni vrh) | 4.164 m | Walliške Alpe | Italija/Švica |
| Breithorn (Osrednji vrh) | 4.159 m | Walliške Alpe | Italija/Švica |
| Jungfrau | 4.158 m | Bernske Alpe | Švica |
| Bishorn | 4.153 m | Walliške Alpe | Švica |
| Breithorn (Vzhodni vrh/Zahodni Twin Peak) | 4.139 m | Walliške Alpe | Italija/Švica |
| Grand Combin (Tsessette) | 4.135 m | Walliške Alpe | Švica |
| Aiguille Verne | 4.122 m | Skupina Mont Blanc | Francija |
| Aiguilles du Diable (L’Isolée) | 4.114 m | Skupina Mont Blanc | Francija |
| Aiguille Blanche de Peuterey | 4.112 m | Skupina Mont Blanc | Italija |
| Grandes Jorasses (Pointe Croz) | 4.110 m | Skupina Mont Blanc | Francija/Italija |
| Aiguilles du Diable (Pointe Carmen) | 4.109 m | Skupina Mont Blanc | Francija |
| Mönch | 4.107 m | Bernske Alpe | Švica |
| Breithorn (Gendarm/vzhodni Twin Peak) | 4.106 m | Walliške Alpe | Italija/Švica |
| Grande Rocheuse | 4.102 m | Skupina Mont Blanc | Francija |
| Barre des Écrins | 4.102 m | Pelvoux | Francija |
| Aiguilles du Diable (Pointe Médiane) | 4.097 m | Skupina Mont Blanc | Francija |
| Poluks | 4.092 m | Walliške Alpe | Italija/Švica |
| Schreckhorn | 4.078 m | Bernske Alpe | Švica |
| Breithorn (Roccia Nera) | 4.075 m | Walliške Alpe | Italija/Švica |
| Aiguilles du Diable (Pointe Chaubert) | 4.074 m | Skupina Mont Blanc | Francija |
| Mont Brouillard | 4.069 m | Skupina Mont Blanc | Francija |
| Grandes Jorasses (Pointe Marguerite) | 4.065 m | Skupina Mont Blanc | Francija/Italija |
| Aiguilles du Diable (Corne du Diable) | 4.064 m | Skupina Mont Blanc | Francija |
| Ober Gabelhorn | 4.063 m | Walliške Alpe | Švica |
| Gran Paradiso | 4.061 m | Grajske Alpe | Italija |
| Aiguille de Bionnassay | 4.052 m | Skupina Mont Blanc | Francija/Italija |
| Pizza Bernina | 4.049 m | Skupina Bernina | Švica |
| Gross Fiescherhorn | 4.049 m | Bernske Alpe | Švica |
| Vincentova piramida (Punta Giordani/Giordanispetz) | 4.046 m | Masiv Monte Rosa | Italija |
| Grandes Jorasses (Pointe Elena) | 4.045 m | Skupina Mont Blanc | Francija/Italija |
| Grünhorn | 4.044 m | Bernske Alpe | Švica |
| Lauteraarhorn | 4.042 m | Bernske Alpe | Švica |
| Aiguille du Jardin | 4.035 m | Skupina Mont Blanc | Francija |
| Dürrenhorn | 4.035 m | Skupina Mischabel | Švica |
| Allalinhorn | 4.027 m | Walliške Alpe | Švica |
| Hinter Fiescherhorn | 4.025 m | Bernske Alpe | Švica |
| Weissmies | 4.017 m | Walliške Alpe | Švica |
| Dôme de Rochefort | 4.015 m | Skupina Mont Blanc | Francija/Italija |
| Barre des Écrins (Dôme de Neige) | 4.015 m | Pelvoux | Francija |
| Dent du Géant | 4.013 m | Skupina Mont Blanc | Francija/Italija |
| Punta Baretti | 4.013 m | Skupina Mont Blanc | Italija |
| Lagginhorn | 4.010 m | Walliške Alpe | Švica |
| Aiguille de Rochefort | 4.001 m | Skupina Mont Blanc | Francija/Italija |
| Les Droîtes | 4.000 m | Skupina Mont Blanc | Francija |
NOVOSTI OD TOD
Nova smer v SZ steni Srebrnjaka
Ura brez kazalcev (VI/IV–VI, 450 m, 8 h)
4. julija 2026 je naveza Blaž Slatinšek, Sandro Krajnik in Sebastjan Domenih – Seba v Zapotoških stenah splezala novo, izrazito alpinistično linijo Ura brez kazalcev. Smer poteka po manj obiskanem, a izjemno zanimivem svetu Srebrnjaka, kjer se po treh raztežajih Cerkljanske smeri odcepi v povsem novo, strmo in kompaktno črno steno. Od tu naprej se začne prvenstveni del:
1. raztežaj po odcepu: V,
2. raztežaj: V,
3. raztežaj: VI (35 m, najtežji del; prvi plezalec je porabil skoraj 1 uro),
4. raztežaj: V+,
5. raztežaj: IV.
Nad tem delom se naveza ni več varovala; teren je ostal v okviru III stopnje, a je zahteval dobro orientacijo in previdnost.
V smeri se nameri 450 m, naveza pa je za celotno turo porabila 8 ur. Največ časa je vzelo nameščanje varovanja, ki je bilo zaradi kompaktne skale in pomanjkanja naravnih razčlemb pogosto zahtevno.
Ime smeri: Ura brez kazalcev je nastal spontano: Seba je med plezanjem ves dan požvižgaval isto pesem, ki je navezi ostala v glavi — in postala naziv nove linije.
NOVOSTI OD TAM
Nova poljska smer na Jangyaraju: The Dragon’s Tail
V perujskih Andih je poljska naveza Wojtek Bojanowski, Leon Dobrzański in Patryk Kunc preplezala (verjetno) novo smer v južni steni Jangyaraja (5650 m). Linija nosi ime The Dragon’s Tail in je ocenjena z D+, M5, 80° max.
Vzpon je del širše odprave, ki povezuje mlajše plezalce PZA z izkušenimi člani Poljskega himalajizma športowego. Peru je bil izbran kot trening poligon za prihodnje odprave v najvišja azijska gorstva – zaradi dostopne logistike in razmeroma varnega okolja za delovanje v visokih gorah. Ekipo sestavlja deset plezalcev, ki so po aklimatizaciji že začeli z vzponi na več ciljih v Kordiljeri Biali.
Prva smer na južni steni Jangyaraja je bila Joy Tree (TD+, 50°–65°, 90° max), ki jo je leta 2003 preplezala perujanska naveza Aritza Monasterio, Peter Alvarado in Darwin Jamamca. Poljski alpinisti so se na steni pojavili leta 2021, ko sta Adam Bielecki in Michael Levy odprla smer Cita a ciegas (D+, M4, 60°–70°, 85° max), desno od Joy Tree.
Nova smer The Dragon’s Tail poteka še nekoliko desno od linije Bielecki–Levy. Po približno 400 metrih plezanja v pretežno ledeno-snežnem terenu je ekipa sestopila čez vrh po grebenu na ledenik.
Nova ekvadorska smer na nevado Santa Cruz (6259 m), Cordillera Blanca
Los sobrinos y el tío locuaz – 1200 m, WI5, 90°
Na glavno, 6259 metrov visoko piramidno kopo nevado Santa Cruz v Cordilleri Blanci je konec junija nastala nova, izrazito alpinistična smer. Ekvadorski alpinisti Nicolás Navarrete, Christian Llivicura in Julian Aguirre so v 31 urah neprekinjenega plezanja splezali smer Los sobrinos y el tío locuaz (1200 m, WI5, več raztežajev do 90°).
Ekipa je iz Huaraza dostopila do baznega tabora, nato pa postavila še višji tabor na moreni, kjer so si vzeli dan za počitek in načrtovanje linije. Vzpon so začeli ob 4. uri zjutraj in po 19 urah plezanja dosegli vrh ob 23. uri.
Po njihovih besedah so bile razmere na steni izjemne: trd led, dobra struktura, le občasni raztežaji s pršičem, značilni za južne orientacije v Cordilleri Blanci.
Spust je bil najtežji del ture. Težko so našli zanesljive točke za sidrišča, zato so morali vse postaviti sami, vključno z začetnim sidriščem na vrhu, kjer je bila dobra snežna struktura pravi izziv.
V tabor na moreni so se vrnili naslednji dan opoldne, po skupno 31 urah neprekinjene aktivnosti.
Smer poteka po izrazito ledeni in mešani liniji na južni strani gore, ki je bila doslej redko plezana.
Nicolás Navarrete je po vzponu zapisal: Hvaležnost gori, ekipi in avanturi — ton, ki se popolnoma ujema z duhom Cordillere Blance, kjer se tradicija hitrih, čistih vzponov nadaljuje z vsako novo linijo.
Nova smer na Pizzu di Prata: Ingannevoli simmetrie
Na Pizzu di Prata je nastala nova, izrazito alpinistična linija: Ingannevoli simmetrie (520 m, 13 raztežajev, + 80 m, + 350–380 m do vrha, VII+ obv. / RS3), delo Simona Manzija in Filippa Lisignolija, ki sta smer dokončala v dveh fazah – julija 2025 in junija 2026. Gre za resno, dolgotrajno in razgibano smer, ki združuje moderen pristop z duhom klasičnega raziskovalnega alpinizma, značilnega za ta odmaknjen apuanski masiv.
Manzi je v zadnjih letih pogosto plezal na Pizzu di Prata, ponavljal smeri v vseh letnih časih in opravil prvo celotno grebensko prečenje skupine. Želja po novi liniji ga je pripeljala do osrednjega pilastra, ki ga klasične smeri logično obidejo. Skupaj z Lisignolijem sta ugotovila, da je prav ta linija že v 80. letih pritegnila pozornost Lisignolijevega očeta Massima in strica Guida, ki sta poskus prekinila zaradi slabe možnost zaščite.
Julija 2025 sta se Manzi in Lisignoli lotila vzpona: skala je bila zahtevna, razčlembe redke, napredovanje pa odvisno od mikrofriendov, klinov in občasnih obveznih mest.
Na ključnem delu stebra je bil potreben en svedrovec, ostalo s klini in sprotnim nameščanjem. Po izstopu na zgornje lažje pobočje sta smer zaključila tik pod križem na vrhu.
Ob prvi ponovitvi (junij 2026) sta se vrnila, da: dodata nekaj svedrovcev na mestih, kjer je bila zaščita objektivno nezadostna, uredita vse sidrišča, omogočita varno in logično spuščanje po dvojni vrvi.
Smer je ostala alpinistična, z dolgimi obveznimi odseki, ne vedno idealno skalo in potrebo po dobrem znanju uporabe premičnih varoval.
Nova smer na Lavareli: Kairos
Simon Gietl in prijatelja so v začetku julija 2026 splezali novo smer na zahodni steni Lavarele de Fora v Dolomitih — mogočni apnenčasti trdnjavi, ki se zdi skoraj neprehodna.
Ime smeri, Kairos, simbolizira pravi trenutek, tisti redki preplet poguma, pripravljenosti in razmer, ko se zdi nemogoče dosegljivo.
Gietl je bil že dolgo »obseden« z idejo, da bi poskusil direktno linijo po tej steni. Zavedal se je, da bo moral dati vse od sebe, da bo imel realno možnost za uspeh.
V štirih dneh sta se izmenjevala: Davide Prandini (prva dva dneva), Martin Niederkofler (naslednja dva), oba Gietlova dobra prijatelja in zaupanja vredna partnerja.
Simon se jima je zahvalil za zaupanje in odlično ekipno delo, prav tako pa Florianu Huberju za koristne informacije o steni.
Lavarela de Fora je znana po izjemno kakovostnem apnencu, ki ponuja kombinacijo plošč, razčlemb in previsov. Nova smer poteka po direktni liniji zahodne stene, v izrazito alpinističnem slogu, z minimalno uporabo opreme.
Gietl zdaj načrtuje, da bo Kairos preplezal v enem dnevu, brez padca — cilj, ki ga sam opisuje kot naslednji korak v projektu.
Simon Gietl (roj. 1984, Južna Tirolska) je eden najdejavnejših sodobnih alpinistov v Dolomitih. Znano je njegovo iskanje čistih, direktnih linij in vzponov v hitrem, samostojnem slogu. Njegove smeri pogosto združujejo tehnično zahtevnost, estetiko in etiko — brez kompromisov med varnostjo in čistostjo vzpona.
Posodobitvi
V okolici Barmer Hütte sta Vittorio Messini in Lukas Pichler v začetku sezone obnovila ter razširila dve priljubljeni smeri, ki sta zdaj ponovno dostopni v odličnem stanju. »Neue Normalweg« na Barmer Spitze je po zahtevnosti primerljiv s Stüdlgratom in ponuja celodnevno turo, ki je zaradi urejene spustne linije varnejša tako pri vzponu kot pri sestopu. Tik ob koči poteka tudi »Barmer Hüttengrat«, kratka, igriva grebenska smer z zanimivimi mesti, ki lepo dopolni pristop do koče in je primerna za tiste, ki iščejo krajšo, a tehnično razgibano turo.
Messini poudarja, da je območje izjemno lepo in da si obe smeri zaslužita številne ponovitve. Zahvalil se je DAV Wuppertal za podporo pri projektu ter oskrbnici Moni za gostoljubje, ki je že dolgo del značaja Barmer Hütte.
Poljaka v lovu na zgodovino: kdo bo prvi presmučal vseh 14 osemtisočakov?
V Himalaji in Karakorumu se odvija ena najprestižnejših sodobnih tekem v ekstremnem alpinističnem smučanju: kdo bo prvi smučal z vseh štirinajst osemtisočakov. Dolgo je kazalo, da ima Poljak Bartek Ziemski jasno prednost, a konec junija 2026 je njegov rojak Andrzej Bargiel z izjemno smučarsko linijo z Nanga Parbata znova premešal karte.
Ziemski je v zadnjih štirih letih tiho, brez komercialnih odprav in brez dodatnega kisika zgradil impresiven seznam: Broad Peak (2022), Gasherbrum II (2022), Anapurna (2022), Dhaulagiri (2022), Makalu (2024), Kangčendzenga (2024) – prva smučarska linija z vrha, Lhotse (maj 2026), Everest (maj 2026) – v sedmih dneh po Lhotseju.
Njegov slog je izrazito alpinističen: brez dodatnega kisika, brez nosačev, minimalna uporaba fiksnih vrvi. Po enajstih letih od prvih poskusov drugih smučarjev je prav Ziemski postal prvi resni kandidat, ki je presegel polovico vseh 8.000‑metrov.
Bargiel je bolj selektiven, a tehnično izjemno močan. Njegov seznam vključuje najbolj zahtevne osemtisočake za smučanje: K2 (2018) – prva smučarska linija v zgodovini, Everest (2025) – vzpon in smučanje brez dodatnega kisika, Nanga Parbat (30. junij 2026) – osmi osemtisočak, peti pakistanski
S tem Bargiel postaja prvi človek, ki je smučal vseh pet pakistanskih osemtisočakov, kar je samo po sebi zgodovinski mejnik.
Čeprav se sam izogiba »projektu 14«, je jasno, da je v igri: Ziemski mora še smučati K2, Nanga Parbat in Gasherbrum I – tri najtežje smučarske osemtisočake. Bargiel pa jih ima vse tri že opravljene.
Ziemski ima več smučarskih osemtisočakov (9 proti 8). Bargiel ima za sabo tehnično najtežje.
Oba smučata v visokem alpinističnem slogu, brez kisika. Oba Poljaka poudarjata, da ne smučata zaradi »projekta 14«, temveč zaradi čistega alpinističnega izziva. Ziemski se opira na minimalno logistiko in uporablja obstoječe fiksne vrvi. Bargiel smuča jeseni, ko so bazni tabori prazni, in se zanaša na solo vzpone, podprte z droni in lastno logistiko.
Kot pravi Boris Langenstein, ki je leta 2025 opravil prvo smučarsko linijo z vrha Nanga Parbata: »Enajstdnevni solo Everest–Lhotse je ena najbolj dovršenih himalajskih akcij v zgodovini.«V tekmi, ki ni pravo tekmovanje, so se nekoč in njega dni preizkušali tudi slovenski alpinisti. Tudi med njimi samimi je bilo pristno tekmovanje. Ta (pozitivna in negativna) tekmovalnost je lahko gonilo dogajanja, saj vidimo, da ko zamre — zamre tudi dejavnost, znanje in sposobnost (pre)hitro »izhlapi«, sponzorji se preusmerijo, …
PABERKI OD TOD
Križevnik – Šite – Škarje: spomladanski in zgodnjepoletni plezalni utrinki
Eva Dana Vidmar – AO Matica
Križevnik, poskus št. 1 – Vrt bogov (mokro) → Posmeh sivini (Turnič)
Maja sta z Blažem dvakrat obiskala Križevnik. Prvič je bil v planu Vrt bogov, a je bila smer mokra (in menda zasedena s sokolom selcem), zato sta se preusmerila v Posmeh sivini. Smer je navrtana, a precej skopo, kar je Evo držalo v stalnem strahu. Blaž je prevzel oba težja raztežaja, tudi na top rope je bilo zanjo psihično zahtevno. Smer je sicer lepa, dan pa očitno ne.
Križevnik, poskus št. 2 – Resnikova smer + katastrofalen sestop
Konec maja sta prvič plezala v glavni steni. Plan A je padel zaradi previsoko postavljenega prvega svedra, zato sta izbrala Resnikovo smer. Razen lepega raztežaja po zajedasti poči je bila smer precej neizrazita. Namesto spusta po vrvi sta se odločila za sestop po Reševalni smeri – kar se je izkazalo za napako. Ura in pol ruševja, nato še dve uri sestopa. Od vrha do avta več kot štiri ure. Priporočilo: spust po vrvi, ali pa smer preprosto izpustiti.
Šite – Das ist nicht kar tako: poravnava računov iz 2022
Na dan državnosti sta se vrnila v Šite, tokrat brez koles in v hudi vročini že ob 6. uri zjutraj. Drugi raztežaj je bil premočen, tretji pa spremenjen zaradi odloma oprimka (po oceni Eve raztežaj ni težji kot prej). Sledil je nerealno zahteven del 6c, nato trije lažji raztežaji in končno glavni detajl smeri.
Eva je v prvem poskusu po uri mučenja padla dva svedra pod sidriščem, a se ni predala. Po kratkem odmoru (Frutabela + požirek vode) je v drugem poskusu splezala raztežaj, ki je po njenem mnenju težji od 7b in si zasluži plus. Blaž je za njo prusikaril. Zadnji raztežaj je bil daleč najgrši v smeri. Sledilo je šest dolgih spustov po vrvi.
Škarje – Beli pajek: kratko, sladko, z odlično skalo
29. junija sta prvič plezala v steni Škarij. Dostop je dolg, a lep. Beli pajek je kratka, a kakovostna smer. Drugi raztežaj je Evo psihično načel, a sta bila tretji in četrti raztežaj vrhunska – luknjice, poči, platke, odlična skala. Detajl je splezala prva, skoraj na pogled, ker je prej prebrala Borove zapise.
Stari svedrovci se vrtijo, dodatnega varovanja skoraj ni. Pod stojiščem je deset metrov lahkega, a krušljivega terena, kjer bi kladivo prišlo prav. Oba sta v smeri zabila svoj prvi klin sezone. Zadnji raztežaj je bil »ogaben« in pokvari vtis sicer zelo lepe smeri. Sestopila sta čez sedlo po markirani poti.
Dvomljivka v Steni – ponovitev (pozabljene) Frančkove smeri v Steni
Smer Dvomljivka, v vodniku Stena označena kot še neponovljena Frančkova linija iz leta 1981, je Feliksu Matohu Brelihu hitro padla v oči. Z Žigom Žebaljcem sta se neko nedeljo odpravila v Vrata z namenom, da jo kot prva ponovita. Dostop je otežila krajna zev, a sta se prebila na drugo stran in začela s plezanjem.
Prvi raztežaj je bil presenetljivo lahek, a se je kmalu pokazalo, da bo nadaljevanje precej resnejše. Drugi raztežaj je prinesel težjo prečko čez plate z zelo skopimi možnostmi varovanja.
Prava težava se je pojavila v tretjem raztežaju, ocenjenem okoli VI. Feliks je sprva mislil, da sta zavila narobe, a je našel star klin, ki je visel nazaj – redka in nenavadna najdba. Kasneje sta naletela še na dva novejša modra polprofilca, kar je razblinilo upanje, da sta prva ponavljalca.
Do križišča s smerjo Prusik–Szalay so bili raztežaji bližje originalni oceni III, nato pa je sledil še en detajl čez manjši previs, prav tako težji od prvotne ocene (okoli VI). Skala je bila v spodnjem delu pogosto slaba, kar je plezanje dodatno otežilo.
Do kamina pod stolpom sta vlekla dolge raztežaje z občasnimi sidrišči zaradi naloženih polic. Sam kamin je kompakten, a nevaren: na polici nad njim se je skozi leta nabralo veliko kamenja, ki pada neposredno vanj, če prvi v navezi ne vodi vrvi previdno.
Zgornji del smeri, od levega dela Bariere naprej, je precej lepši: skala je kompaktna, plezanje logično, ocene pa bolj realne. Zadnji raztežaj IV+ je zelo lep in poteka po zajedi.
Izstop je znova presenetil – krušljiva skala in zahteven kamin, v katerem je največ klinov v celotni smeri. Smer ponuja zanimivo plezanje v spodnjem delu in zelo lepo skalo zgoraj. Ker je v njej nekaj novejših klinov, je bila ponovljena že pred njima.
Feliks ocenjuje, da si smer realno zasluži oceno VI/IV+.
Tabor Komisije za alpinizem 2026 – Kamniško sedlo
1.–4. julij 2026 je na Kamniškem sedlu potekal tabor Komisije za alpinizem, ki se ga je udeležila tudi močna Rašiška ekipa: Eva, Maja, Katja, Anja in Alja. Že ob prihodu je bilo jasno, da bo vzdušje sproščeno — inštruktorji so udeleženke pozdravili kar »zgoraj brez«, kar je poskrbelo za takojšen smeh in dober začetek tabora.
Prvi del tabora je bil namenjen tehničnim delavnicam, ki jih je vodil Janko Oprešnik. Udeleženci so vadili: pravilno nameščanje varoval, izdelavo sidrišč, osnove tehničnega plezanja, reševanje tipičnih situacij v skalnih smereh.
Delavnice so bile intenzivne, praktične in zelo poučne — idealne za nadgradnjo znanja, ki ga tečajniki potrebujejo za samostojno plezanje v gorah.
Čez vikend je sledilo pedagoško plezanje, kjer so inštruktorji budno spremljali naveze in preverjali varovanje. Plezalo se je v vseh možnih konfiguracijah: kot prvi in drugi, »v vlakcu«, po neznanih smereh, zajedah, kaminih, in za zaključek še spusti po vrvi v neznane globine.
Tabor je bil zasnovan tako, da so udeleženci dobili čim več izkušenj v realnih razmerah — od orientacije v steni do komunikacije v navezi.
Vzdušje je bilo odlično: sproščeno, motivirano in polno smeha. Inštruktorji so z veseljem delili svoje znanje, odgovarjali na vprašanja in poskrbeli, da se je vsak počutil varno in dobro vodenega.
Za piko na i je Janko Oprešnik – Zumba podal še svojo legendarno modrost o klinu: »Nea ga božaj.«
KA tabori so izjemna priložnost za: nabiranje novega znanja, pridobivanje samozavesti v skali, izkušnje v pravi alpinistični praksi, spoznavanje super ljudi, in ustvarjanje nepozabnih spominov. Tabor na Kamniškem sedlu 2026 je bil vse to — in še več pišejo Rašičanke in …
Tradicionalni MŠK tabor v KSA
*Razmislek ali »zgodovino vedno pišejo zmagovalci, tisti, ki pridejo prvi, ali pa so zmagovalci na koncu muzeji, ki predstavijo resnico po svoje?« odpira staro, a vedno aktualno vprašanje: kdo določi, kaj je resnica.
Zgodovino pogosto pišejo tisti, ki imajo moč, glas, dostop do papirja, arhivov, institucij. V vojnah so to zmagovalci. V alpinizmu so to prvi pristopniki (prvi plezalci). V družbi so to tisti, ki obvladujejo pripoved — politiki, uredniki, kustosi, akademiki.
Toda v sodobnem času se pojavi še en »zmagovalec«: muzej.
Institucija, ki naj bi bila nevtralna, a je vedno tudi interpretator, izbiralec, urednik. Muzej ne laže — a izbira. Odloča, katera zastava bo obešena (in morajo sedaj resnicoljubci pisati poseben zakon, da se tudi ruske zastave ne bodo več obešale na muzejska pročelja), kaj razstavljeno, kaj izpuščeno, kaj bo poudarjeno, kaj potisnjeno v opombo pod črto. S tem postane sooblikovalec zgodovine, ne le njen arhivar.
Zato je vprašanje iz stavka tako natančno: ali zgodovino piše tisti, ki pride prvi ali tisti, ki pride zadnji — in ima ključ od depoja?
V resnici jo pišeta oba. Prvi ustvarijo dogodek. Drugi ustvari pomen, ni pa prav, da (ga posredno) plačujemo vsi državljani (denimo tudi vdiranja v računalnike pokojnih). In med njima je vedno prostor za dvom, za kritično branje, za razmislek o tem, kako se zgodovina uporablja, komu služi in koga izpušča …
PABERKI OD TAM
Alpenliebe (500 m, 7c)
Urh Primožič in Luka Stražar sta 7. julija 2026 v Zahodni Cini v enem samem, mrzlem zamahu preplezala smer Alpenliebe (500 m, 7c), mojstrovino Christopherja Hainza in Kurta Astnerja iz leta 1996. Gre za eno prvih modernih smeri v Cinah, zasnovano v duhu prostega plezanja, ki je zaradi svoje zahtevnosti in kompleksnosti doživela le malo ponovitev.
Vzpon je zaznamoval mraz: Primožič je plezal v puhovki, na stojiščih pa zmrzoval zavit v astrofolijo. Kljub razmeram mu je uspelo smer preplezati prosto, brez padcev. Ključni raztežaj (7c), ki sledi dolgi in naporni prečnici, je zmogel z zadnjimi močmi in ob natančni beti Luke Stražarja. Raztežaj je tak, da dopušča le en poskus — vrnitev na sidrišče bi bila logistično skoraj nemogoča.
Smer je visoka in konstantna, z delikatnim plezanjem in slabimi stopi. Do ključnega raztežaja se težavnost giblje med 7a in 7c, izstopni raztežaji pa so lažji, a slabše varovani. Ocene so realne, smer pa ostaja ena najkompleksnejših prostih linij v Zahodni Cini.
Primožičev in Stražarjev vzpon je tako nova, redka ponovitev smeri, ki še vedno zahteva vrhunski plezalni nivo, izkušnje in trdoživost — ter potrjuje, da imajo moderne smeri v Cinah še vedno svoj poseben, neizprosen značaj.
Tabor Dolomiti 2026 – Palle di San Martino
Datum: 25.–28. junij 2026 Lokacija: Dolomiti, gorska skupina Palle di San Martino Kamp: Castel Pietra, dolina Val Canali
Za mnoge udeležence je bil tabor v Dolomitih vrhunec sezone, za Mateja pa prvi alpinistični tabor – in, kot pravi sam, »že po prvem dnevu mi je postalo jasno, zakaj se ljudje na take stvari radi vračajo«.
Kombinacija mogočnih dolomitskih sten, dobre družbe in nekaj dni stran od vsakdana je ustvarila popolno okolje za plezanje in druženje. Program je bil prilagojen znanju posameznikov, zato je bilo vzdušje sproščeno, a hkrati varno in dobro vodeno.
Po turah ni manjkalo pogovorov, zgodb in smeha – »nekateri alpinisti imajo očitno več zgodb kot klinov,« je zapisal Matej. Vreme je bilo večino časa idealno, le pot do Rifugia Treviso je postregla z »naravnim tušem« zaradi visoke vlage.
Tabor je bil zanj odličen uvod v nadaljnje alpinistične dogodivščine in potrditev, da je »izbira športa za srednja leta kar dobra odločitev«.
Preplezane smeri:
| Datum | Vrh / Smer | Ocena | Dolžina | Udeleženci |
|---|---|---|---|---|
| 25. 6. | Cima della Madonna – Spigolo del Velo | V+/IV+ | 430 m | Lara, Nejc |
| Cima Canali – Fessura Buhl | VI/V+ | 500 m | Marko, Andrej | |
| Punta della Disperazione – Timillero-Secco | IV+/IV | 200 m | Rok, Tomaž | |
| Punta della Disperazione – Timillero-Secco | IV+/IV | 200 m | Egon (prvi), Borut, Matej | |
| Punta della Disperazione – Giuliana | IV+/IV | 200 m | Jaka, Žiga | |
| Punta della Disperazione – Giuliana | IV+/IV | 200 m | Enej, Erik | |
| Punta della Disperazione – Giuliana | IV+/IV | 200 m | Manca, Miha | |
| 26. 6. | Cima della Madonna – Spigolo del Velo | V+/IV+ | 430 m | Sašo (prvi), Bojan |
| Cima della Madonna – Spigolo del Velo | V+/IV+ | 430 m | Tomaž, Miha | |
| Cima della Madonna – Spigolo del Velo | V+/IV+ | 430 m | Erik (prvi), Manca | |
| Sass d’Ortiga – Spigolo Ovest | V/IV | 400 m | Jaka, Žiga | |
| Sass d’Ortiga – Spigolo Ovest | V/IV | 400 m | Egon (prvi), Borut, Matej | |
| 27. 6. | Cima Roda – Via Castiglioni | V-/IV | 350 m | Egon (prvi), Borut, Matej |
| Cima Roda – Via Castiglioni | V-/IV | 350 m | Jaka, Žiga | |
| 28. 6. | Sass d’Ortiga – Spigolo Ovest | V/IV | 400 m | Nejc, Manca |
| Dente del Rifugio – Fessura Franceschini | V+/IV | 200 m | Marko (prvi), Egon, Lara |
V stenah ne sije vedno samo sonce …
Marko Volk (naslovna fotografija – plezanje med točo) – Torre innominata
Spremembe v Alpah
Aiguille de Grand Charmoz v preteklem tednu …
ID
