Drugi in tretji vzpon
Gustav Jahn – celotni slovenski prevod (ÖAZ 1907 in Mitteilungen des Deutschen und Österreichischen Alpenvereins 1907 Bd.24/stran 294, …)
Še enkrat je bilo »zadnje veliko vprašanje Vzhodnih Alp« rešeno!
9. in 10. julija 1906 so gospodje Karl Domènigg (Dunaj), dr. F. König in inž. Hans Reinl prvič preplezali mogočni severni ostenj Velikega Triglava. Novica se je hitro razširila po vseh alpinističnih krogih, in z nestrpnostjo so čakali prvih poročil. Kmalu je v Neuen Wiener Tagblatt izšla kratka notica, ki je potrdila, kar so mnogi slutili: nova smer mora biti po težavnosti nekaj povsem izjemnega.
»Višina stene 1800 metrov, trajanje plezanja 36 ur, težave večje kot na južni steni Marmolade in vzhodni steni Watzmanna.«
Triglavska severna stena je v celoti izpolnila pričakovanja.
Tudi naju z Franzom Zimmerjem je novica navdušila in hitro sva sklenila, da bova vzpon ponovila. Morda bi bilo pametneje počakati na natančnejši opis smeri, a upala sva, da bova v Aljaževem domu pod steno dobila potrebne informacije o vstopu in izstopu. In res – ko sva 3. avgusta opoldne prispela v kočo, sva imela srečo: tam je bil star triglavski gorski vodnik, ki nama je takoj razložil najpomembnejše.
Za vstop je označil velik snežni jezik levo od dna mogočne grape, za izstop pa izrazit skalni zob na zgornjem robu ledenika. Na zadnjo stran jedilnega lista sem narisal skico smeri z vsemi možnimi variantami, ki je dobila odobravanje mojega sopotnika, ki ga je tisti dan precej mučila vročina.
Tistega dne je bila vročina res neznosna, in tudi zvečer ni bilo nobene osvežitve. V spalnicah, v celoti lesenih, je bilo skoraj nevzdržno. Zato sva bila kar vesela, ko je ob treh zjutraj zapel najin žepni budilnik. Zaprla sva vrata ograje okoli koče in se odpravila.
Nad robom triglavske stene so žarele zvezde, a bilo je tudi več oblakov, kot bi si želela. Bolj ko sva se bližala cilju, bolj temačno je postajalo. Ko sva obstala, se je zdelo, kot da se stena nagiba naprej, vedno bolj in bolj.
Nisva pričakovala, da bova tu srečala ljudi – a človek, ki sva ga srečala, je prav sodil v to divjo okolico: bil je pobegli kaznjenec iz Aßlinga, v svoji zaporniški opravi. Brez besed se nama je pridružil in stopal za nama. Ko smo prečili potok in napolnili steklenice, je tudi on pil in se mu je razvezal jezik. Povedal je o težkem življenju prisilnega dela, ki ga je gnalo, da je pobegnil v gore. Po prečenju Luknje je nameraval s tem »športom« zaključiti. Zaželela sva mu srečo, Zimmer pa mu je ganjen stisnil v roko krono.
Vzpon – prvi dan (avgust 1906)
Medtem se je povsem zdanilo. Ni pihljalo niti najmanjše sapice in bilo je neznosno vroče, ko sva končno dosegla vstopno snežišče. Malo pred šesto uro sva prijela za skalo in kmalu zatem stala pri prvem možicu najinih predhodnikov – torej sva bila na pravi poti.
Sledil je strm vzpon, ki naju je prisilil, da sva vzela vrv in plezalne čevlje. V levi grapi sva imela opravka z gruščem in izpranimi bloki; bila sva iskreno vesela, da sva imela to vrsto plezanja po četrt ure za seboj. Zdaj se je grapa dvigala v strmih stenah. Odločila sva se zaviti levo – in dobro sva izbrala, saj sva se približno sto metrov višje spet vrnila proti grapi in kmalu našla novo priložnost za podoben obvoz.
Dosegla sva prvo veliko snežišče. Zdaj je tudi desna stena kazala nekoliko boljše oblike in s pomočjo najine skice, na kateri je bilo snežišče označeno, sva razmišljala o nadaljevanju. Izbira je bila res težka, saj je skica kazala pikčaste linije tako levo kot desno. Odločila sva se za levo.
Po čudovitem, več kot sto metrov dolgi, vse ožji polici sva dosegla od stene odmaknjen zob, s katerega sva lahko dobro pregledala zapleten teren naprej. Previsni raz, ki se ga dolgo nisva hotela lotiti in naju je stal veliko znoja, a je bil povsem varen, je omogočil nadaljevanje. Sledi svojih predhodnikov že dolgo nisva več opazila in pravilno sva domnevala, da so se verjetno držali desno od grape.
Videla sva tudi, da se bo najino manevriranje po levi steni grape kmalu končalo; pri vilastem snežišču, ki je označevalo zgornji konec grape, sva imela le še izbiro: desno ali naravnost gor. Vsekakor je bilo konec udobnega napredovanja in morala sva se odločiti, da napadeva tudi težje odseke.
Do tedaj sva na vreme posvečala malo pozornosti, zdaj pa, ko je stvar postajala resna, naju je zadeva z oblačnim, težkim nebom vendarle začelo skrbeti. Tudi nenavadna sopara na tej višini. A volje za umik nisva imela, zato sva se odločila za daljši počitek. Izkoristila sva ga, da sva posušila srajce in spet obula že dolgo odložene plezalne čevlje.
Po dobri pol ure sva nadaljevala in kmalu stala pred visokim, večkrat previsnim razom, ki je za zdaj kazal kot edini možni izhod. Zimmer je bil zelo proti temu, da bi poskusila to mesto; na levi je namreč v povsem gladki steni opazil ozko, izjemno krušljivo polico in le s težavo sem ga odvrnil od tega, da bi tam napadel. Popustil je šele, ko sem že preplezal spodnjo polovico raza in mu lahko sporočil, da so skriti dobri oprimki. Tudi druga, težja polovica je uspela v prvem poskusu in po sprva še strmih, nato pa lažjih skalah sva nadaljevala pot.
Vedno bližje sva prihajala visoki steni, polni previsov, in ko sva stala neposredno pod njo, je videti najhuje. Vsi poskusi, da bi to mesto obšla, so propadli; levo ni bilo nič, desno – ja, če bi šla prej tja – zdaj je bilo prepozno!
Megla je lezla vedno nižje, okoli naju je postajalo vse temneje, odločiti sva se morala. Odločila sva se tako, da sva nahrbtnike privezala na konec najine 25-metrske vrvi. Nato sva steno napadla skoraj v sredini. Plošče so se menjavale s krušljivimi mesti, stopi so bili povsod komaj še zadostni. Velik, le ohlapno vpet blok, ki je visel v navpični steni, je bilo treba obplezati – dvajset metrov nižje je na ozki polici stal prijatelj!
Ko sva to mesto premagala, sva si oddahnila. Nekaj kratkih previsov, postavljenih drug nad drugim, naju je še nekoliko zadržalo, nato pa sva dosegla vzhodni konec velike, s številnimi snežnimi ostanki pokrite police. Na nasprotnem koncu te police je iz megle štrlela konica visokega stolpa – na njem možic!
Zdaj sva vedela: »nasedla« sva, vodnik spodaj ni vedel nič več kot midva sama. Res sva razmišljala, da bi poskusila prehod, a slabo vreme in negotovost, ali bi sploh lahko gladko izplezala levo, sta naju odvrnila od tega.
Po grušču in snegu sva se vzpenjala naprej in bila precej presenečena, ko se je tam, kjer sva pričakovala lahek izstop, nenadoma pojavila visoka, povsem navpična stena. V zadnjem trenutku se je dalo mesto obiti levo in še ni bilo poldne, ko sva stopila na rob planote.
Po temeljitem počitku sva se lotila vzpona na vrh. Sprva sva se držala tik ob zgornjem robu ostenja in tam v grušču opazila navzdol vodilne stopinje – bile so sledi prvopristopnikov. Zdaj ni bilo več dvoma: zlezla sva preveč levo.
Ob vedno bližjem grmenju sva dosegla vrh, ki sva ga hitro zapustila, saj sva upala, da bova morda še prišla v dolino suha. To nama je tudi uspelo, a komaj sva stopila v Deschmannovo kočo, se je že ulilo. Nevihta po daljšem lepem vremenu je navadno posebej silovita in tako je bilo tudi tokrat. Neprenehoma je lil dež, spremljan z močnim grmenjem; ko je končno ponehal, je bila že noč.
Naslednji dan sva odšla in se vrnila na Dunaj. Tudi nama je torej uspela Triglavska severna stena – sicer po novi in verjetno lažji smeri. Stena je bila na mestu, kjer sva plezala, približno sto metrov nižja, a tistih šest ur je vzbudilo sum! Zelo hitro je prišlo na dan: izbrala sva smer, ki so jo že prvopristopniki imeli v mislih kot »kneifroute« – obvozno, »stisnjeno« varianto.
To je bilo za naju zelo grenko! Kaj nama je preostalo drugega, kot da steno preplezava še enkrat – in to, če je le mogoče, tam, kjer je najvišja?
Drugi poskus – oktober 1906
Poletje se je izteklo, na lepe septembrske dni, na katere sva računala, pa ni bilo mogoče čakati; namesto tega so prišle prve snežinke in smučarski dnevi na Raxu. Skoraj bi bila pozabila na Triglavsko severno steno, ko je nenadoma nastopilo lepo jesensko vreme, a skoraj do konca oktobra je trajalo, preden sva lahko upala, da je novi sneg tudi v višjih legah skopnel.
27. oktobra sva bila znova v Aljaževem domu. V zgornjih delih stene je ležalo še nekaj novega snega, vreme je bilo hladno in lepo, midva pa polna veselega pričakovanja. V mislih sva se že videla, kako si za ogrevanje pihava v roke in se v plezalnih čevljih izogibava snežnim zaplatam. A do vsega tega ni prišlo, saj je naslednji dan prinesel dež in nato sneg.
Prišla sva do vstopa, več kot uro sva v ledenem viharju čakala in nato še zadnjič vrgla pogled nazaj na steno, ki je vedno bolj izginjala v megli. To je bilo težko slovo – slovo za celo leto.
Tretji poskus – 27. julij 1907
A ni se spremenilo nič. Kot stara borca sva 27. julija 1907 znova krenila na pot. Vreme je bilo dobro; najraje bi šla v steno že isti dan, a bila je že ena ura popoldne, ko sva prišla do koče. Kratek nevihtni naliv je prinesel nekaj osvežitve, in v jasni lepoti se je iz razkropljenih meglic znova pokazal ostenj najine gore. Spet sva stala v nemem občudovanju pred kočo, z gorečo nestrpnostjo v srcu. Jutri mora uspeti!
Že pred tretjo zjutraj sva krenila. Najina oprema je bila tokrat omejena na minimum: hrana za pol dneva, plezalni čevlji in 25-metrska vrv, poleg neizogibne steklenice z vodo – to je bilo vse, kar sva nosila. Posebej lahki gorski čevlji in tanek suknjič sta dopolnjevala najino skoraj »tekaško« opremo.
Nekaj z obrobo svetlobe obdanih oblakov je kukalo čez rob triglavskega vrha in ko sva po eni uri lahko ugasnila svetilko, sva že gledala na zaprto, leno drsečo plast oblakov. To pa je bilo že preveč! Zdaj nisva rekla nič več; nisva se hotela jeziti – in vendar sva se jezila.
Kolikokrat nama je slabo vreme že preprečilo turo, a kaj zato – prej ali slej nama je vendarle uspelo, in če ne, tudi ni bilo nič hudega. A tukaj – to steno sva morala preplezati!
Bolj ko sva se bližala, počasneje sva stopala in kot pred desetimi meseci sva več kot uro sedela, drgetaje od mraza, pri snežišču pod vstopom. Vreme ni postajalo boljše, a tudi ne slabše. Najin žepni barometer je pokazal rahlo rast in ob 5.30 sva se odločila. Kljub opremi, prilagojeni le najboljšim razmeram, bova poskusila.
Ko sva prijela za skalo, sem vedel: zdaj se ne bova več obrnila. Ni bilo prvič, da sva turo začela pod podobnimi obeti. Ko sva imela za seboj tretjino stene, je vedno sledilo: zdaj sva na polovici, hitreje bova zgoraj kot spodaj.
Od snega pri vstopu sva plezala po krušljivem skrotju navzgor in nato nekaj metrov nad zevajočo vstopno razpoko po ozki polici v desno. Takšna mesta so, če se pojavijo že na začetku ture, vedno neprijetna. Telo še nima tiste gibčnosti, ki se pojavi šele po daljšem času, zlasti pa po premaganem odseku, ki zahteva več moči.
Z vedno večjo hitrostjo sva nato plezala po znani poti navzgor. Kmalu sva stala pred razcepom grape. Desno so prvopristopniki našli nadaljevanje. Midva sva se odpovedala desnemu in levemu kraku in se znova usmerila v vzhodno steno, prepredeno s policami. Žal sva to storila prezgodaj in zašla na strmo, gladko ploščo, s katere bi kmalu zdrsnila. Z veliko sreče sva dosegla prvo polico in se razveselila alpskih vrtnic, ki so tu cvetele v najlepšem razcvetu. Manj vesela sva bila nad muhavostjo najine vrvi, ki se je nenehno zatikala za nižje police in travne šope. Verjetno bi bilo razumno, da bi tu še plezala brez vrvi, a nobeden od naju je ni hotel nositi, in ker je tudi nismo hotela prerezati na dva dela, nama ni preostalo drugega, kot da ostaneva navezana.
Za zdaj sva še plezala po najini lanski smeri in kmalu dosegla prvo veliko snežišče v grapi. Ne več daleč nad nama so prvopristopniki, plezajoč naravnost navzgor, dosegli spodnji konec z gruščem in snegom zapolnjene grape, ki jo na desni označujeta dva stolpa. Nisva dolgo razmišljala in sva to mesto znova obšla po levi steni. Z nekaj spusta sva prišla do točke, ki se je našim predhodnikom zdela primerna za prvi daljši počitek. Do sem so gotovo opravili marsikateri odvečen težak odsek in napredovali počasneje kot midva, saj sva za isto razdaljo porabila za pet in pol ure manj.
Midva se nisva dolgo zadrževala, temveč sva kmalu plezala po steni tik nad snežno grapo navzgor. Ni naju presenetilo, da sva tu našla nekaj kamnitih možicev, saj sva desno zgoraj na drugem robu grape zagledala tisto izrazito zeleno zaplato, ki je v opisu izrecno omenjena. S pomočjo klinov so prvopristopniki od tam naravnost navzgor dosegli zahodno ležeče, strmo grebensko rebro.
Po petnajstminutnem počitku sva po lepi polici prečila v desno in nato plezala tik ob rebru navzgor. Ne verjamem, da sva za ta odsek porabila več časa, kot so ga prvopristopniki potrebovali za zabijanje enega samega klina.
Globoko spodaj je ležalo vstopno snežišče in ko sva pogledala navzgor čez zdaj spet manj strm greben, se nama pot ni zdela več dolga. Prav tedaj je megla za trenutek razkrila zgornji rob stene. Moj tovariš je postal nestrpen; ni opazil, da sva pravkar premagala še eno težko stopnjo. Umiril se je šele, ko sem mu prebral tisti del opisa, ki se je ujemal z najinim položajem in se je glasil takole: »Tesno pritisnjeni ob steno smo nato s širokim razkorakom dosegli ozko, prevešeno polico in rob stolpa. Bolj na zahodu vodi zaporedje kaminov hitro v višino. Zgoraj nato drugič stopimo na zračni greben. – V svetlečih valovih tekočega zlata gre sonce k počitku in meče svoj rdečkast sijaj na najino v vrtoglavi višini potekajočo pot.«
Risba je ustrezala, barva pa ne; zlata večerne sončne svetlobe nisva videla, saj sva imela turobno, deževno vreme – in bilo je šele devet zjutraj.
Ko sva se glede na doseženo višino odločila, da bova upočasnila tempo, je začelo deževati, in tako ni bilo nič z počasnim napredovanjem. Dež je postajal vse močnejši; tri do štiri dolžine vrvi sva imela še suhe podplate, nato pa sva bila prisiljena uporabljati le še vodoravne stopinje.
Zdaj sva se držala povsem grebena, skoraj navpično sva plezala po čudovito čvrsti skali navzgor, nato pa zavila desno. Pred nama je bil bivak prvopristopnikov (9.30).
Naslednji strm odsek stene ob natančnem premisleku ne ponuja posebnih težav; vrh stolpa, ki krona grebensko rebro, sva dosegla, ne da bi naletela na posebej naporno mesto. Zdaj sva stala pri možicu, zaradi katerega sva se lani tako jezila – dosegla sva višino najinega prejšnjega izstopa.
Ko sva po tem, ko sva pustila svoj listek s časovnimi podatki, nadaljevala vzpon, naju je obdal gost oblak. Sprva široka, z gruščem pokrita izstopna polica, na katero sva stopila, se je postopoma ožala, stena levo je dobivala plezljive oblike in tam, kjer se po mnenju najinih predhodnikov polica izgubi v previsih, sva preplezala približno človeku visok raz in stala na nadaljevanju police.
V lahkem, a zelo izpostavljenem plezanju sva prišla do konca police in natanko na najvišji točki stene – približno 30 metrov višje kot prvopristopniki – stopila na Kugyjevo polico (10.15). Za steno samo sva torej, vključno s petnajstminutnim počitkom, porabila 4 ure in 45 minut.
Mrzla nevihtna burja naju je takoj zajela. Hitro sva sezula plezalne čevlje in stekla po Kugyjevi polici navzdol proti ledeniku. A močan veter je imel tudi svojo dobro plat: kmalu je prenehalo deževati in ko sva povsem prišla iz megle, je že posijalo sonce.
Namesto da bi šla na vrh, sva si privoščila sončne in snežne kopeli, ki so naju toliko osvežile, da sva sklenila, da že naslednji dan obiščeva še Mangartsko severno steno.
