Ko gore postanejo kulisa: Red Bullov »Slopestyle on the Edge«

V zadnjih letih se v Alpah dogaja tiha, a vse bolj očitna sprememba: gorski svet, ki je bil nekoč, pred okoljsko degradacijo, prostor tišine, samote in spoštljivega gibanja, postaja kulisa za komercialne adrenalinske spektakle. Najnovejši primer je Red Bullov projekt Slopestyle on the Edge, posnet na izjemno ozkem grebenu nad smučiščem Sella Nevea v Julijskih Alpah.
Na posnetku vidimo štiri vrhunske športnike, ki na v ta namen pripravljeni stezi izvajajo trike na grebenu kjer so posnetki bistveno bolj atraktivni. Produkcija je vrhunska, estetika popolna, pripoved pa znana: »brez napak«, »ni prostora za strah«, »najbolj nori slopestyle na svetu«.

Toda za sijajem ostaja nekaj vprašanj, ki jih komercialni projekti praviloma ne odpirajo.
1. Gore kot poligon za oglaševanje
Greben, ki je v resnici občutljiv visokogorski habitat, je v videu preoblikovan v marketinški poligon, opremljen z raili, konstrukcijami in umetnimi objekti. To ni več gorski svet, temveč scena, ki služi predvsem vizualnemu učinku in prodaji energijskih pijač. Takšni projekti ustvarjajo vtis, da je visokogorski teren nekaj, kar lahko poljubno preoblikujemo, zapremo, opremimo in uporabimo za spektakel. A gore niso skatepark. So živi ekosistemi, občutljivi na posege, hrup, množice in infrastrukturo.
2. Estetizacija tveganja in normalizacija nevarnega vedenja
Red Bullovi projekti so mojstrsko zmontirani: ni videti padcev, ni videti poskusov, ni videti reševalcev, ni videti varovalnih ekip, ni videti, koliko dni priprave je potrebnih, ni videti, koliko je bilo neuspelih poskusov.
Vidimo le popoln trik na popolnem grebenu.
To ustvarja lažno predstavo, da je ekstremno tveganje nekaj vsakdanjega, obvladljivega, skoraj lahkotnega. V resnici pa gre za no‑fall zone, kjer bi en napačen gib pomenil smrt.
3. Nesreče? O njih se ne govori
Red Bull ima izjemno učinkovito medijsko strategijo: nesreče se večinoma ne objavljajo, poškodbe se ne izpostavljajo, reševanja se ne omenjajo, logistika in tveganja ostanejo v ozadju.
V industriji je dobro znano, da se pri snemanju ekstremnih projektov dogajajo padci, poškodbe in bližnji srečanja s smrtjo, a ti dogodki (skoraj) nikoli ne pridejo v javnost. Ne zato, ker bi bili redki, temveč zato, ker so del produkcijskega stroška, ki ga blagovna znamka ne želi povezati s svojo podobo.
Tako nastane paradoks: najbolj nevarni projekti so predstavljeni kot najbolj nadzorovani.
4. Sporočilo mladim športnikom
Ko se takšni posnetki viralno širijo, ustvarjajo pritisk na mlade športnike, ki želijo »uspeti« v industriji.
Če želiš biti opažen, moraš biti bolj nor, bolj ekstremen, bolj izpostavljen. Gore pa postanejo kulisa za dokazovanje, ne prostor za doživljanje.
5. Kaj ostane goram?
Za lokalne skupnosti in gorske vodnike je takšna raba prostora pogosto problematična: povečuje se obisk izven urejenih poti, ljudje poskušajo posnemati videne trike, reševalne službe imajo več dela, narava pa nosi posledice. Gore niso neomejen vir spektakla. So prostor, ki zahteva spoštovanje, ne estetizacijo tveganja.

Red Bullovi projekti so tehnično impresivni, športniki vrhunski, produkcija brezhibna. Toda za sijajem ostaja vprašanje, ki ga je vredno postaviti: Ali želimo, da se gorski svet spreminja v kuliso za komercialne adrenalinske posnetke, kjer je tveganje estetizirano, nesreče pa skrite? To ni moraliziranje neljubitelja »energijskih pijač«. To je povabilo k razmisleku o tem, kako ravnamo z gorami — in kako jih želimo ohraniti za prihodnje generacije. Vsekakor pa je ob takšnih dogodkih najbolj zgovoren in zelo moteč molk okoljskih organizacij, kot so »CIPRA«, »MW«, »zeleni«, »pomladni«, itd. Morda jih bo res treba »odklopiti« z družbenega vira financiranja, da se povrnejo v okolje …

PN